V temi, ob robu ulice

Še ena Estellésova poezija:






















Stvari (Coses)

Ko sem v družbi zamišljen in molčeč.
Ausiàs March

V temi so ob robu ulice stale ženske.
Govorile so prostaške stvari, ljubeznivo prostaške,
dobrohotno prostaške, bi lahko rekli.
In kadile so. Spominjam se, da so v temi kadile.
Ulica Ribot je imela nek starinski ugled.
Nikoli je nisi videl. Nikoli je ne boš videl.
Prijatelj te je pripeljal. Svetile so sumljive luči.
Izognila sta se jim. Z razprtimi nogami
so si ženske pahljale dimlje s krili.
Povedali so mi, da so med vojno vojaki čakali v vrstah.
So po vojni med temi ženskami
izvedli čistko? Ne vem. Niso mi povedali.
Tako kot morje vrača utopljence, tako je
vojna vrnila mraku tista obilna telesa.
Če se ne motim, si v tistih časih bral
– in si mogoče znal odlomke na pamet–
Rilkejeve poezije. Od Aleixandra si prevzel
slast do svetlobe – čistost ali čednost,
ali nečistost, ki bi jo čednost mogla
odrešiti, in preveč govoriš, joj, da se ne izgubiš v globinah!
Šla sta naokoli. Na vogalu ulice, ki se ji reče
Guillem de Castro, si bruhal, nesrečnik.
V kavarni »El Siglo« si si naročil kavo brez sladkorja.