Wednesday, April 07, 2010

L'estaca

O katalonskem kantavtorju Lluísu Llachu smo pred leti že pisali v blogu Dextera et anima.

Njegova najbolj znana pesem L'estaca je nastala sredi 60h let kot protest proti frankistični diktaturi. Zaradi nje je Llach zaslovel po celi Španiji. Estaca tako v katalonščini kot v španščini pomeni dobesedno »kol« oziroma pranger, torej steber, na katerem so v srednjem veku privezali zapornike. Simbolika pesmi je nedvoumna: estaca je metafora za avtoritarni režim in samo skupen napor lahko pripomore k njegovemu padcu.

Ni čudno, da je pesem postala prava himna protifrankističnega odpora: njen refren in glasbo danes pozna vsak Katalonec, zelo znana pa je tudi drugod v Španiji. Spodaj lahko pogledate originalni posnetka iz koncerta: nekaj čisto posebnega je slišati, ko znameniti refren pesmi (»Če povlečemo vsi, bo padel…«) skupaj z Llachom zapoje več sto tisoč ljudi.

Pesem je od svojega nastanka leta 1969 doživela ogromno remakov, tako s strani samega Llacha kot drugih. Prevedena je bila v španščino, francoščino, nemščino, baskovščino, okcitanščino, poljščino, korzijščino, grščino ... Najbolj znana je priredba poljskega kantavtorja Jaceka Kaczmarskega, znana pod naslovom Mury, ki je postala simbol poljskega odpora proti komunizmu. Če vas zanima originalno besedilo, kliknite na naslov v oklepaju. Spodaj je prevod in original besedila, dodal pa sem tudi podnetke Llachove izvedbe in nekaterih priredb.


Zapah

Dedek Sizèt mi je govoril
zgodaj zjutraj na pragu,
medtem ko sva čakala sonce
in gledala vozove, ki so vozili mimo naju.

Sizet, ali ne vidiš zapaha,
na katerega smo vsi privezani?
Če se ga ne bomo uspeli rešiti,
ne bomo nikoli mogli shoditi!

Če povlečemo vsi, bo padel,
dolgo ne bo vzdržal!
Gotovo bo padel, padel, padel;
gotovo je že dodobra načet.
Če ga ti močno povlečeš sèm
in ga jaz močno povlečem tja,
bo gotovo padel, padel, padel;
in lahko se bomo osvobodili.

Ampak, Sizet, kako dolgo že traja!
Roke se mi počasi utrujajo.
In ko me moči zapuščajo,
je zapah še večji in mogočnejši.

Dobro vem, da je že trhel,
a, Sizet, tako zelo težek je,
moči me počasi zapuščajo.
Daj, ponovno mi zapoj:

Če povlečemo vsi, bo padel…

Stari Sizet je obmolknill:
zlobni veter ga je odnesel,
le on sam ve, kam.
In jaz pod podbojem vrat.

In ko bodo mimo prišli novi fantje,
bom iztegnil vrat, da zapojem
zadnjo Sizetovo pesem,
zadnjo, ki me jo je naučil.
Če povlečemo vsi, bo padel…


L'avi Siset em parlava
de bon matí al portal
mentre el sol esperàvem
i els carros vèiem passar.
Siset, que no veus l'estaca
on estem tots lligats?
Si no podem desfer-nos-en
mai no podrem caminar!
Si estirem tots, ella caurà
i molt de temps no pot durar,
segur que tomba, tomba, tomba
ben corcada deu ser ja.
Si jo l'estiro fort per aquí
i tu l'estires fort per allà,
segur que tomba, tomba, tomba,
i ens podrem alliberar.
Però, Siset, fa molt temps ja,
les mans se'm van escorxant,
i quan la força se me'n va
ella és més ampla i més gran.
Ben cert sé que està podrida
però és que, Siset, pesa tant,
que a cops la força m'oblida.
Torna'm a dir el teu cant:
Si estirem tots, ella caurà...
Si jo l'estiro fort per aquí...
L'avi Siset ja no diu res,
mal vent que se l'emportà,
ell qui sap cap a quin indret
i jo a sota el portal.
I mentre passen els nous vailets
estiro el coll per cantar
el darrer cant d'en Siset,
el darrer que em va ensenyar.
Si estirem tots, ella caurà...
Si jo l'estiro fort per aquí...



Priredba baskovske rock skupine Betagarri (v katalonščini):



Priredba urugvajskega kantavtorja Alebrta Garcie (v španščini):


Priredba Jacka Kaczmarskega (v poljščini):



Mury

On natchniony i młody był, ich nie policzyłby nikt
On im dodawał pieśnią sił, śpiewał że blisko już świt.
Świec tysiące palili mu, znad głów podnosił się dym,
Śpiewał, że czas by runął mur...
Oni śpiewali wraz z nim:
Wyrwij murom zęby krat!
Zerwij kajdany, połam bat!
A mury runą, runą, runą
I pogrzebią stary świat!
Wkrótce na pamięć znali pieśń i sama melodia bez słów
Niosła ze sobą starą treść, dreszcze na wskroś serc i głów.
Śpiewali więc, klaskali w rytm, jak wystrzał poklask ich brzmiał,
I ciążył łańcuch, zwlekał świt...
On wciąż śpiewał i grał:
Wyrwij murom zęby krat!
Zerwij kajdany, połam bat!
A mury runą, runą, runą
I pogrzebią stary świat!
Aż zobaczyli ilu ich, poczuli siłę i czas,
I z pieśnią, że już blisko świt szli ulicami miast;
Zwalali pomniki i rwali bruk - Ten z nami! Ten przeciw nam!
Kto sam ten nasz najgorszy wróg!
A śpiewak także był sam.
Patrzył na równy tłumów marsz,
Milczał wsłuchany w kroków huk,
A mury rosły, rosły, rosły
Łańcuch kołysał się u nóg...
Patrzy na równy tłumów marsz,
Milczy wsłuchany w kroków huk,
A mury rosną, rosną, rosną
Łańcuch kołysze się u nóg...


Priredba italijansko-provansalske folk rock skupine Lou Dalfin (v okcitanščini):

Lo pal
Lo míu parser me parlava
de bon'ora a la fònt
lo solelh esperavem
e i mul passaven lo pònt
Al m'a mostà lo pal
ente sem tuchi estachats
podem pas destachar-se,
sem pas pus libres de anar
Se tirem tuchi al vai tombar,
gaire de temps pòl pas durar
segur que tomba, tomba, tomba,
e al es ja ben enclinat
E se tu tires fòrt d'aqui
e que mi tiro fòrt d'alai
segur que tomba, tomba, tomba,
e nos trobem jò desliurats
Tuchi sabem qu'al es març,
mas, parser, al pesa tant,
e quora me manca la fòrça
di-me encar lo tíu chant.
Se tirem tuchi al vai tombar,
gaire de temps pòl pas durar
segur que tomba, tomba, tomba,
e al es ja ben enclinat.




Korziška priredba skupine I Chjami Aghjalesi:




Nemška priredba (Hein & Oss):



Francoska verzija (Marc Robine):


Palestinski pevec Nabil v izvajanju mešane arabsko-katalonsko verzije v Barceloni:


Verzija baskovskega pevca in politika Gorke Knörra:

Friday, April 02, 2010

Kaj je resnica?

Na današnji dan objavljamo prevod poezije Salvadorja Espriuja, enega najpomembnejših katalonskih pesnikov 20. stoletja. To je najbolj znana poezija iz zborke Veliki teden (Setmana santa), v kateri je Espriu podal vrsto poetičnih refleksij o občečloveškem pomenu krščanskega praznika Kristusovega trpljenja in vstajenja.



Veliki teden, XXV

Kaj je resnica?

Zdrobljeno ogledalo, vrženo

na vse strani sveta,

kosi strokrat poteptanega blata,

poslednji krik zanikovanja,

sledi okrutnega skobljiča,

kri na nežni koži konj,

drobci čistega kristala

na mastnih grešnikovih prstih,

izostren odsev zrcala

na železju krampa,

ki dolbe luknje v zlobnih vrtih,

kjer so pokopane kocke mrtvih,

pasti igralnih kart, zmage starih cap,

gibajoče se pasti močvar,

groza, praznina, bolečina, greh:

človek, ki ga imam pred sabo.


***


Setmana santa, XXV

Què és la veritat?

Vidre llançat, esmicolat,

als quatre vents de la ciutat,

trossos de fang molt trepitjat,

un últim xiscle de negat,

cruels vestigis de raspall,

sang a pells fines de cavall,

netes agulles de cristall

a dits llardosos de brivall

subtils reflexos de mirall

al gruix del ferro del magall

que cava clots en dolents horts

on són colgats els daus dels morts,

parany de naips, guanys de parracs,

itinerant aguait dels llacs,

dolor, buidor, pecat, espant:

l'home que tinc al meu davant.