Vicent Andrés Estellés: pet prevodov

To so moji prevodi nekaterih najbolj raprezentativnih poezij katalonskega (oz. valencijskega) pesnika Vicenta Andrésa Estellésa. Zaenkrat se mi ne da podrobneje razlagati njegove biografije, zato se boste morali, ljubi bralci in ljubitelji poezije, ki vas to zanima, do nadaljnega zadovoljiti z navezavo na sledeči link. Med tem časom bom morebiti tudi izvedel, ali bo revija, ki navadno objavlja moje poskuse literarnih prevodov iz romanskih jezikov, tudi te Estellésove poezije uvrstila v eno svojih naslednjih številk.

Na primer

Med tema dvema deželama je vse moje ljudstvo
in priznam, da sem del njegovega imena.
Ausiàs March

Povojna leta so bila grenka leta,
bolj kot so to bila pred tem tri vojna leta,
zate, zame, za mnogo nam enakih,
še za tiste, ki so se bojevali v vojni.
Povojna leta so bila gluha, grenka in surova.
Niso zahtevala jeze, zahtevala so previdnosti
in zahtevala so kruh, zdravila in ljubezen.
Leta previdnosti, skrbi in opreznosti,
skrivnih paktov, krutih konformizmov.
Nekega dne so nam rekli: vojna je končana.
In zavrgli smo robove in izruvali trstike
in zaplesali na robovih in izruvali trstike
in veseli smo zaplesali na površju življenja.
Vojne je bilo konec, prišla so povojna leta.
Na ustnicah so ugasnili zvezdnati nasmehi.
In na oči so se spustile boleče pajčevine.
Pod mrežami so oznanjali trgajoče prsi.
Praznina ljubezni je rasla, vztrajno, v mednožju.
Bila so to povojna leta. Vsiljevali so ljubezen;
grobo so vsiljevali ljubezen nad lakoto in previdnost.
In bila je to žalostna ljubezen, umazana, sprevržena ljubezen.
A vendar so nas neka čustva odrešila nizkotnosti,
ki smo jih zadajali, nedolžni in kruti,
od nog do glave umazani od blata in prostaštva.
Nič več ni imelo svojega predmeta. Vojna, povojna leta…
In kdo je kaj vedel, ob zaključku? Nujno nam je bilo le živeti.
In potem, ko smo se preizkusili, surovo, grobo,
smo prišli domov s praznimi rokami
in še zdaj si včasih ogledujemo prazne roke
in šele zdaj začutimo strah, ki ga takrat nismo
in jočemo za tisto čistost, ki je ni bilo,
za tisto čistost, ki je nikoli nismo mogli živeti,
ki je nismo mogli nikjer občutiti, nikoli.

103

Med dlani mi boste vtaknili razpelo
ali tisti skromni rožni venec, prepoten in obrabljen
od vseh trenutkov žalosti in bojazni
in nobenega veselja. Nato

boste zaprli krsto. Nočem, da me vidijo.
Ob pravem trenutki hočem, da v Burjassotu,
v fari, kjer so me krstili,
zvonijo ob moji smrti. Rad bi, poleg tega,

da bi kakšna ženska iz moje vasi stopila
na ulico in vprašala: »Kdo pa je umrl?«
In da bi ji na kratko odgovorili:

»Tisti pekov sin, ki je pisal verze.«
Ali, še bolj kulturno: »Starejši
Nadaletov vnuk.« Nadenite mi očala.


(brez imena)

Ljubil sem svoje starše, ljubil sem svoje brate,
ljubil sem svojo hči, ljubil sem svojo žensko,
ljubil sem svoj poklic, ljubil sem svojo hišo,
ljubil sem svojo ulico, kako sem ljubil svoje ljudstvo
in sem ljubil svojo domovino; ljubil sem življenje,
ljubil sem brezimne ljudi, ljubil sem vse stvari,
mnogo sem grešil, Gospod, mnogo sem trpel, Gospod.
Ljubil sem Smrt, ker sem zaradi nje še bolj ljubil.


Prevzel boš

Prevzel boš glas nekega ljudstva
in to bo glas tvojega ljudstva
in boš, za vedno, ljudstvo,
in trpel boš in boš upal
in vedno boš hodil med prahom,
vedno boš dvigal oblake prahu.
Lačen boš in žejen,
ne boš mogel pisati pesmi
in vso noč boš molčal,
medtem ko bodo tvoji ljudje spali,
boš samo ti še buden
in ostal boš buden za vse ostale.
Niso te rodili, da bi spal:
rodili so te, da bi bedel
v dolgi noči tvojega ljudstva.
Ti boš živa beseda,
živa in grenka beseda.
Ne bodo obstajale več besede,
temveč človek, ki bo prevzel trpljenje
svojega ljudstva, in to bo tišina.
Nič več ne boš prešteval zlogov
in si zavezoval kravate:
ljudstvo boš, hodil boš
med grenkim prašnim oblakom,
nad življenjem in nad narodi,
v povzdignjenem stanju.
A vendar vse ne bo tišina.
Kajti izrečena bo prava beseda
in v pravem času jo boš izrekel.
Ne boš izustil svoje besede,
da bi prišel v antologije,
kajti izrekel jo boš pošteno,
togotno, ne da bi razmišljal
o nobeni prihodnosti,
ki ni prihodnost tvojega ljudstva.
Morda te bodo ubili ali se ti morda
smejali, morda te bodo ovadili;
vse to so plehke vsakdanjosti.
To, kar je pomembno, je zavest,
da nisi nič, če nisi ljudstvo.
In ti si izbral, premišljeno in resno.
Po strogem molku
odločno nadaljuješ svojo hojo.

XLII.

zelo sem ljubil življenje,
ne kot polnost, kot celovito stvar,
temveč, na primer, kot mi je všeč ta miza,
ali okus, ko poskušam to omake,
in, oh, ta redkvica, tisti nežni česen,
kaj pravite o tem osliču,
kakšna čudežna zadeva je ta češnja.

na tak način mi je všeč življenje,
ta kozarec vode,
mlado dekle, ki hodi po ulici,
to zelenje,
ta svet,
tisti
par, ki se drži za roke in se gleda v oči,
in vse s svojim malim imenom,
vedno z malo začetnico,
tako kot ta repnik,
ta popek,
kot otrokov prvi zobek.