Ta članek je lani objavil mesečnik Ampak. Ker se mi zdi še vedno aktualen (in ker je ta blog zamišljen tudi kot prostor, kamor bom na spletu objavljal svoje članke), ga po enem letu objavljam na tem mestu. Danes razmišljam enako.
Priznati moram, da sem vesel, da začetka maja ne bom pričakal v Sloveniji, temveč v Španiji. Ne gre le za vreme, ki je tu na Iberskem polotoku še vedno prijaznejše kot doma. Čeprav sem nepoboljšljiv slovenski patriot, se bojim, da z veliko lažjim srcem spremljam ceremonije okoli španskega Dos de Mayo (drugi maj je v Španiji nacionalni praznik v spomin na začetek upora proti Napoleonovi okupaciji) kot pa slovenska praznovanja, ki bodo potekala v istem času, od 27. aprila do 8. maja.
V Sloveniji se ob obletnicah, ki so povezane s spominom na pomembne dogodke druge svetovne vojne, vsako leto znova odpirajo iste polemike. Tu v Španiji nimam priložnosti, da bi podrobneje sledil polemikam v slovenskih medijih: a mislim, da to niti ni potrebno. Glede na izkušnje zadnjih petnajstih letih si lahko že z nekakšno žalostno instinktivnostjo pred oči prikličem vedno iste argumente, polemike, izjave, protipolemike in protiizjave, ki v tem času bogatijo strani našega dnevnega časopisja ter radijske in televizijske valove. Dve kontroverzi, ki sem ju že pred časom utegnil zaslediti na internetnih straneh, o (ne)praznovanju obletnice ustanovitve ajdovske vlade in tista glede napisa »Naš Tito« nad mojo Novo Gorico, sta se mi zdeli kot zlovešči predstraži še hujših polemik, ki se bodo neizogibno razviharile ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne na Slovenskem.
Zdi se mi, da so nekateri že takoj po oktobrskih volitvah začeli brusiti nože za ideološki spopad ob bližajoči se obletnici, kot da bi se pripravljal veliki poslednji spopad. Če se je desetletje zadrtega ideološkega boja izteklo v odurno predstavo splošne posurovelosti, ki smo ji Slovenci bili priča v zadnjih mesecih, nam ostaja vsaj upanje (ki pa je tokrat bolj upravičeno kot kdajkoli prej), da bo to res vsaj poslednji ideološki spopad glede naše preteklosti, če že o veličini res ni mogoče govoriti. Ko bomo pobrisali vse popackane spomenike in iz ulic odstranili zadnje sledove slavij, katerih oblika in vsebina je vzbudila toliko nepotrebnih sporov, se bomo morali iz hrupa medsebojnih obtoževanj odpraviti v tišino poglobljene kontemplacije.
Prva postaja na tej poti je prav gotovo preprosto spoznanje, ki nekaterim sicer inteligentnim ljudem nikakor ne gre v glavo: čas za odločitev, na katero stran se postaviti, je dokončno minil pred šestdesetimi leti. Današnje generacije imajo srečo: ni jim potrebno skozi tesnobno izkušnjo vseh, ki so v tistih groznih letih ob strahu za svojo (individualno in kolektivno) eksistenco in ob silnicah manihejskih ločnic bili prisiljeni storiti, kar je bilo nemogoče in obenem neizogibno: sprejeti odločitev. Nikoli ne bom mogel razumeti tistih svojih sodobnikov, ki jim ravno to ni potrebno, a se vseeno hočejo po vsej sili postaviti na določeno stran. Nekdo jih bo moral opozoriti, da je konflikta konec: nič ne pomaga, če se ovijajo v zastave in ponosno tolčejo po prsih. Kdo ve, v koliko primerih takšno obsesivno zaklinjanje naših sodobnikov korenini v nezavedni želji, popraviti grehe svojih staršev, ki niso zmogli jasne odločitve, ravno ko to je bilo potrebno?
V Sloveniji se ob obletnicah, ki so povezane s spominom na pomembne dogodke druge svetovne vojne, vsako leto znova odpirajo iste polemike. Tu v Španiji nimam priložnosti, da bi podrobneje sledil polemikam v slovenskih medijih: a mislim, da to niti ni potrebno. Glede na izkušnje zadnjih petnajstih letih si lahko že z nekakšno žalostno instinktivnostjo pred oči prikličem vedno iste argumente, polemike, izjave, protipolemike in protiizjave, ki v tem času bogatijo strani našega dnevnega časopisja ter radijske in televizijske valove. Dve kontroverzi, ki sem ju že pred časom utegnil zaslediti na internetnih straneh, o (ne)praznovanju obletnice ustanovitve ajdovske vlade in tista glede napisa »Naš Tito« nad mojo Novo Gorico, sta se mi zdeli kot zlovešči predstraži še hujših polemik, ki se bodo neizogibno razviharile ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne na Slovenskem.
Zdi se mi, da so nekateri že takoj po oktobrskih volitvah začeli brusiti nože za ideološki spopad ob bližajoči se obletnici, kot da bi se pripravljal veliki poslednji spopad. Če se je desetletje zadrtega ideološkega boja izteklo v odurno predstavo splošne posurovelosti, ki smo ji Slovenci bili priča v zadnjih mesecih, nam ostaja vsaj upanje (ki pa je tokrat bolj upravičeno kot kdajkoli prej), da bo to res vsaj poslednji ideološki spopad glede naše preteklosti, če že o veličini res ni mogoče govoriti. Ko bomo pobrisali vse popackane spomenike in iz ulic odstranili zadnje sledove slavij, katerih oblika in vsebina je vzbudila toliko nepotrebnih sporov, se bomo morali iz hrupa medsebojnih obtoževanj odpraviti v tišino poglobljene kontemplacije.
Prva postaja na tej poti je prav gotovo preprosto spoznanje, ki nekaterim sicer inteligentnim ljudem nikakor ne gre v glavo: čas za odločitev, na katero stran se postaviti, je dokončno minil pred šestdesetimi leti. Današnje generacije imajo srečo: ni jim potrebno skozi tesnobno izkušnjo vseh, ki so v tistih groznih letih ob strahu za svojo (individualno in kolektivno) eksistenco in ob silnicah manihejskih ločnic bili prisiljeni storiti, kar je bilo nemogoče in obenem neizogibno: sprejeti odločitev. Nikoli ne bom mogel razumeti tistih svojih sodobnikov, ki jim ravno to ni potrebno, a se vseeno hočejo po vsej sili postaviti na določeno stran. Nekdo jih bo moral opozoriti, da je konflikta konec: nič ne pomaga, če se ovijajo v zastave in ponosno tolčejo po prsih. Kdo ve, v koliko primerih takšno obsesivno zaklinjanje naših sodobnikov korenini v nezavedni želji, popraviti grehe svojih staršev, ki niso zmogli jasne odločitve, ravno ko to je bilo potrebno?
Mehanizem, ki zabrisuje linearnost zgodovinske logike (spomnimo se na ponavljajočo sintagmo iz Janezovega Razodetja: »zgodilo se bo in je že tukaj«) ter preteklost in prihodnost zgosti v sedanjem trenutku, je temeljna izkušnja vsakega mističnega doživetja. Prav pa je, da tam tudi ostane, saj ne spada v kraljestvo tega sveta. Vpisuje se v diskurz mita, ne pa v diskurz zgodovinske zavesti. Tisti mladeniči, ki vedno znova hodijo na Sabotin in postavljajo napis »Naš Tito«, se najbrž sploh ne zavedajo, da opravljajo religiozno dejanje. Koliko je to posledica tega, da jim je z ateistično vzgojo (tu ne gre za špekulacijo, ker nekatere med njimi osebno poznam) bila odvzeta možnost prave religiozne izkušnje, ne bom sodil. A dejstvo je, da gre proslavljanje nekega mita: o dejanski zgodovinski osebnosti Josipa Broza vedo najbrž bolj malo, še manj pa o družbenih in političnih okoliščinah, ki so pripeljale do tega, da nad Novo Gorico stoji kolosalni spomenik, vreden totalitarnega režima. Tito je samo še en prazni označevalec (tako kot rdeče zvezde, majičke s profilom Che Guevare ali pa nacistični simboli za obritoglavce), ki jim služi za objektivizacijo njihove prazne brezsubstancialne pozicije. To pa ni najhuje. Najhuje je, da s tem dejanjem vedno znova uničujejo krhki konsenz, ki vlada med ljudmi, in omogoča obstoj političnega prostora. V politično debato vključujejo elemente religiozne zaslepljenosti (in niso s tem nič boljši od ameriške populistične religiozne desnice, ki jo tako radi prezirajo), potrpežljiv proces ustvarjanja skupne zgodovinske zavesti, ki bi v sebi vključevala bogato pluralnost naše nacionalne spominske izkušnje, pa onemogočajo z regresijo k mitu. Z miti pa je, kot sem že nekje povedal, dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost: s tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.
Ravno to pa potrebujemo: temeljit premislek o naši preteklosti. Včasih mi je že odveč vedno znova ponavljati iste stvari, a predvsem zgodovinarji se ne smemo izogniti poslanstvu, ki čaka našo generacijo: da iz javnega diskurza izženemo vse sledi manihejske zadrtosti. Zato je še toliko bolj žalostno, kadar so prav zgodovinarji tisti, ki podžigajo nepotrebne ideološke strasti. Na tem mestu se ne bom spuščal v posamezne polemike; a pri nas je še preveč resnih in podkovanih intelektualcev, ki namesto dolgotrajnega procesa razumevanja predlagajo instant obrazce, ki naj oukvirjijo našo zgodovinsko zavest. Seveda, lažje kot razmišljati je vrteti molilne mlinčke: v tem se vse »sprte strani« krasno ujemajo. Kdor bo poskusil dojeti našo preteklost v vsej njeni tragični razsežnosti, bo moral podirati zidove preprostih opredelitev in s tem si bo prav gotovo z vseh strani pridobil le malo prijateljev.
Pred nedavnim mi je pod roke prišla znana pesem, ki jo je katalonski kantavtor Lluís Llach spisal na vrhuncu študentskega odporništva proti avtoritarnemu režimu generala Franca. Zdi se mi, kot da bi bila spisana za naše razmere. Ko sem jo prvič slišal, sem presenečeno ugotovil, da povsem povzema moje občutke glede naše zgodovinske izkušnje. Llach, ki je leta 1969, ko je bila pesem prvič izvedena v javnosti, bil komaj 21-leten študent ekonomije, je v nekaj preprostih besedah zmogel svoje misli artikulirati mnogo bolje kot jih znam jaz. Sam bi le plagiatorsko posnel iste misli, le mnogo slabše, zato nisem videl boljšega načina, kot da sem tekst po svojih močeh iz katalonščine prevedel v slovenščino in ga na tem mestu v celoti priobčujem. Naslov pesmi je: Odgovori mi (Respon-me).
Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal
izreči prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje s pravico
hoditi po ulici, ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj, z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj, pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…
Tu so zastavljena vsa pomembna vprašanja naše povojne stvarnosti. Ali nam je sploh potrebno še kako drugače odgovoriti tistim, ki bi radi konec druge svetovne vojne na Slovenskem praznovali kot v Parizu in v Londonu (se pravi, kot nereflektirano zmago), razen z besedami iz te preproste pesmi?... Kdo je zmagal? Kdo je na vseh teh poteptanih truplih postavil obljubljeno hišo za vse ljudi? Kdo je zmagal? Kdo je uničil toliko pomembnih tradicij (kot, čisto mimogrede, tradicijo medijske pluralnosti), da bi iz njenih ruševin vstalo novo ljudstvo? Kdo je zmagal? Kdo je lahko naslednjih petdeset let užival sadove prinešene svobode?
Ravno to pa potrebujemo: temeljit premislek o naši preteklosti. Včasih mi je že odveč vedno znova ponavljati iste stvari, a predvsem zgodovinarji se ne smemo izogniti poslanstvu, ki čaka našo generacijo: da iz javnega diskurza izženemo vse sledi manihejske zadrtosti. Zato je še toliko bolj žalostno, kadar so prav zgodovinarji tisti, ki podžigajo nepotrebne ideološke strasti. Na tem mestu se ne bom spuščal v posamezne polemike; a pri nas je še preveč resnih in podkovanih intelektualcev, ki namesto dolgotrajnega procesa razumevanja predlagajo instant obrazce, ki naj oukvirjijo našo zgodovinsko zavest. Seveda, lažje kot razmišljati je vrteti molilne mlinčke: v tem se vse »sprte strani« krasno ujemajo. Kdor bo poskusil dojeti našo preteklost v vsej njeni tragični razsežnosti, bo moral podirati zidove preprostih opredelitev in s tem si bo prav gotovo z vseh strani pridobil le malo prijateljev.
Pred nedavnim mi je pod roke prišla znana pesem, ki jo je katalonski kantavtor Lluís Llach spisal na vrhuncu študentskega odporništva proti avtoritarnemu režimu generala Franca. Zdi se mi, kot da bi bila spisana za naše razmere. Ko sem jo prvič slišal, sem presenečeno ugotovil, da povsem povzema moje občutke glede naše zgodovinske izkušnje. Llach, ki je leta 1969, ko je bila pesem prvič izvedena v javnosti, bil komaj 21-leten študent ekonomije, je v nekaj preprostih besedah zmogel svoje misli artikulirati mnogo bolje kot jih znam jaz. Sam bi le plagiatorsko posnel iste misli, le mnogo slabše, zato nisem videl boljšega načina, kot da sem tekst po svojih močeh iz katalonščine prevedel v slovenščino in ga na tem mestu v celoti priobčujem. Naslov pesmi je: Odgovori mi (Respon-me).
Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal
izreči prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje s pravico
hoditi po ulici, ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj, z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj, pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…
Tu so zastavljena vsa pomembna vprašanja naše povojne stvarnosti. Ali nam je sploh potrebno še kako drugače odgovoriti tistim, ki bi radi konec druge svetovne vojne na Slovenskem praznovali kot v Parizu in v Londonu (se pravi, kot nereflektirano zmago), razen z besedami iz te preproste pesmi?... Kdo je zmagal? Kdo je na vseh teh poteptanih truplih postavil obljubljeno hišo za vse ljudi? Kdo je zmagal? Kdo je uničil toliko pomembnih tradicij (kot, čisto mimogrede, tradicijo medijske pluralnosti), da bi iz njenih ruševin vstalo novo ljudstvo? Kdo je zmagal? Kdo je lahko naslednjih petdeset let užival sadove prinešene svobode?
In tukaj bom zelo oster: dokler bodo pri nas ljudje, ki se bodo sprenevedali, da je lahko odgovor na ta vprašanja drugačen kot NIHČE, bomo morali vsi pošteni intelektualci s stoično trmo vztrajati pri tistem postkomunističnem antikomunizmu, ki nam ga tako radi očitajo. Kajti ni druge poti: le ko bomo zavestno sprejeli to, kar tako in tako že vsi vemo – namreč da se je skozi narodno osvobodilni boj uveljavila revolucija, ki je strahovito zlorabila zaupanje ljudstva, uničila upanja celih generacij in nas za petdseset let zapeljala na krivo pot – do tedaj bomo morali vedno znova vztrajati pri spraševanju: Kdo je zmagal?
Neka generacija je ustvarila junaško poglavje slovenske zgodovine. Iz naroda hlapcev je hotela ustvariti narod junakov, iz »železa, skovanega iz bomb« je hotela ustvariti novega človeka. Mi smo dediči tistih časov, o tem ne more biti dvoma, a nanje nimamo neposrednega vpliva. Zmoremo pa nekaj, česar tedanji udeleženci po sili razmer niso mogli: danes lahko razumemo. Zato je težko dopustno, da svoje intelektualne sposobnosti uničujemo ob nepotrebnih polemikah, namesto da bi se lotili potrpežljivega procesa zbiranja raztreščenih koščkov naše preteklosti v nov mozaik skupne historične identitete.
Hem de guanyar tots aquests anys que estan cridant, »povrniti moramo vsa ta leta, ki kričijo«, je z neprekosljivo pesniško močjo zapisal Lluís Llach. Morda se sliši paradoksalno: preteklosti namreč ne moremo spremeniti, to je jasno. A vendarle obstaja način, da si svojo preteklost povrnemo, kot je za svoje Katalonce hotel Llach. In sicer tako, da je ne pozabimo, niti je ne mitiziramo, temveč jo v vsej pluralni razsežnosti vzamemo nase v obliki zgodovinske izkušnje, ki sooblikuje našo neponovljivo identiteto. In, če nisem preveč banalen: kot dragocen opomin, da ne bomo kdaj ponovili istih tragičnih napak.
Neka generacija je ustvarila junaško poglavje slovenske zgodovine. Iz naroda hlapcev je hotela ustvariti narod junakov, iz »železa, skovanega iz bomb« je hotela ustvariti novega človeka. Mi smo dediči tistih časov, o tem ne more biti dvoma, a nanje nimamo neposrednega vpliva. Zmoremo pa nekaj, česar tedanji udeleženci po sili razmer niso mogli: danes lahko razumemo. Zato je težko dopustno, da svoje intelektualne sposobnosti uničujemo ob nepotrebnih polemikah, namesto da bi se lotili potrpežljivega procesa zbiranja raztreščenih koščkov naše preteklosti v nov mozaik skupne historične identitete.
Hem de guanyar tots aquests anys que estan cridant, »povrniti moramo vsa ta leta, ki kričijo«, je z neprekosljivo pesniško močjo zapisal Lluís Llach. Morda se sliši paradoksalno: preteklosti namreč ne moremo spremeniti, to je jasno. A vendarle obstaja način, da si svojo preteklost povrnemo, kot je za svoje Katalonce hotel Llach. In sicer tako, da je ne pozabimo, niti je ne mitiziramo, temveč jo v vsej pluralni razsežnosti vzamemo nase v obliki zgodovinske izkušnje, ki sooblikuje našo neponovljivo identiteto. In, če nisem preveč banalen: kot dragocen opomin, da ne bomo kdaj ponovili istih tragičnih napak.
8 comments:
Hm, ampak ti tukaj govoriš o tem, kako da baje že vsi vemo, da nas je revolucija za petdeset let zapeljala na krivo pot.
Meni to še zdaleč ni očitno. Še več, grdo se mi zdi, da poskušaš takole pomesti ta problem pod preprogo -- češ "saj vsi vemo, da je bil komunizem zgrešen, zdaj se pa pogovarjajmo naprej o čem drugem". S tem poskušaš izključiti razmišljanje o komunističnih načelih in rešitvah iz politične razprave.
Meni se zdi komunizem še vedno odlična ideja, zablode pa se mi zdijo mnoge od stvari, ki se v tej državi dogajajo v zadnjih petnajstih letih. V končni fazi je to, ali bo nekdo štel komunizem za krivo pot ali ne, odvisno zgolj od tega, kaj ta človek od družbe, države, gospodarstva itd. pač pričakuje. Ne vidim razloga, da bi se morali pretvarjati, da imamo glede teh pričkovanj vsi enako mnenje.
"S tem poskušaš izključiti razmišljanje o komunističnih načelih in rešitvah iz politične razprave."
Točno tako.
Ja, no, potem pa hvala lepa za tako razpravo. Namesto da bi pošteno povedal, da ti komunizem pač ni všeč, pa mogoče še malo argumentiral, kaj te pri njem tako zelo moti in zakaj se ti zdi kakšna druga ureditev mogoče boljša, poskušaš zdaj s takšnimi kilavimi prijemi doseči, da se o njem kot o eni od možnosti raje sploh ne bi razmišljalo. Fej, sram te bodi.
Značilnost politične razprave je dvojna: gre za razpravo o mnenjih (v najbolj strukturnem pomenu besede) in v njej so vsi enaki - v preprostem smislu, da na koncu gre le za vsoto mnenj in "zmaga" tisti, ki ima večino.
Zato o mnogih stvareh ni mogoče politično razpravljati: recimo o vseh, ki se ne tičejo naše skupne prihodnosti.
Razmišljanje, da lahko iz neke zunanje pozicije debatiramo, katera "družbena ureditev bi bila boljša", kot da bi zbirali pralne praške, ne vzdrži. (Takim nazorom se je, BTW, posmehoval tudi Marx). Pri političnem sistemu ne gre za racionalno izbiro, temveč za plod zgodovinskega razvoja in političnega delovanja.
Sicer pa sem - kljub temu, da sem konservativec - pri tem dobrohoten: pripravljen sem razpravljati tudi o možnostih za ponovno oživitev nekega utopičnega potenciala. Vendar le s tistimi, ki so pripravljeni z neizprosno kritičnostjo pogledati na pretekle zablode in jih kot take priznati. Fajn bi bilo, če bi se tega zavedali tudi radikalni levičarji, ker je to edini način, da še rešijo nekaj svojega utopičnega potenciala. BV nasprotnem primeru se bodo zapletli prav v tisto nostalgično pozicijo, ki jo je Marx tako preziral.
Glede tega pa, da bi lahko "še malo argumentiral". Catch kulture je prav v tem, da ni potrebno vedno znova argumentirati istih stvari. Kar se mene tiče, ne bom ponavljal stvari, ki so znane in vsem dostopne. To je natanko tako, kot da bi morali neonacistu vsakič znova dokazovati, da je holokavst obstajal. Ne. Tega nam ni potreba. In dokler nam ne bo prišlo v zavest, da nam ravno tako ni potreba argumentirati, "zakaj mi komunizem ni všeč", bom jaz vztrajal pri svojem "antikomunizmu". ... Pri tem mislim seveda na "realno obstoječi komunizem". In, kot rečeno, pripravljen sem sprejeti debato o možnostih nekega drugačnega komunizma, ampak samo s s tistimi, ki so s skrajno in kruto poštenostjo kritični do te pretekle izkušnje.
To je natanko tako, kot da bi morali neonacistu vsakič znova dokazovati, da je holokavst obstajal.
Tu pa je vendarle ena pomembna razlika --- po mojem moramo ločiti debato o dejstvih in debato o tem, kakšna se nam neka dejstva zdijo.
Po mojem bi se moral res pravi neonacist strinjati s tabo (in mano), da je holokavst obstajal. Vendar pa bi on za razliko od tebe (in mene) rekel, da je bil holokavst dobra ideja in da se mu zdi v redu, da se je nekaj takega izvedlo (in da se bi mu zdele podobne zadeve verjetno zaželene tudi v bodoče). Tu se pa potem lahko pregovarjamo o tem, zakaj se pa nam ostalim to mogoče ne zdi tako zelo dobra ideja in bi raje živeli v ureditvi, kjer se takšne reči ne dogajajo.
In glede komunizma na primer jaz niti najmanj ne dvomim v dejstva, da so komunisti nacionalizirali gospodarstvo, preganjali drugače misleče in podobno. Ampak v zameno za vse to pa so, vsaj v Jugoslaviji (se pa strinjam, da je npr. v Sovjetski zvezi ali pa v Severni Koreji vse skupaj res precej bolj klavrno), omogočili veliki večini ljudi boljše življenje, kot bi ga ti ljudje imeli pod kapitalizmom -- imeli so večjo socialno varnost, ugodnejše razmerje med delom in prostim časom, manj pehanja za potrošnimi dobrinami (ker jih sploh ni bilo toliko) ipd. Meni se zdijo vse to dovolj velike prednosti, da odtehtajo tisto začetno nacionalizacijo gospodarstva in preganjanje drugače mislečih (čeprav se drugače popolnoma strinjam, da je zlasti to slednje obžalovanja vredno in bi se mu bilo ob morebitni ponovitvi poskusa pametno čim bolj izogibati). Razumem pa, da se kdo drug s tem mogoče pač ne strinja in se mu za razliko od mene zdi, da so slabe strani pretehtale nad dobrimi. Ampak ravno zato se mi pa razprava zdi pomembna, saj se lahko šele skozi njo izkaže, koliko se ljudem katere stvari zdijo pomembne in kakšna družbena ureditev bi jim glede na to najbolj ustrezala.
"Po mojem bi se moral res pravi neonacist strinjati s tabo (in mano), da je holokavst obstajal. Vendar pa bi on za razliko od tebe (in mene) rekel, da je bil holokavst dobra ideja"
Jaz pa mislim, da imamo vso pravico, da mu takega "mnenja" ne dovolimo... Se pa strinjam, da pri nacizmu in komunizmu ne gre za isti fenomen. Ker nacisti verjamejo v grobo silo, se z njimi ni potrebno pogovarjat: največjo spoštovanje jim bomo izkazali, če jih bomo zatrli. Komunizem pa se sklicuje na razum in na polju razuma ga je potrebno uničiti. Kar niti ni tako težko...
Še vedno govorim, seveda, o realno obstoječem komunizmu. V bistvu so prav prednosti, ki jih ti naštevaš, največji dokaz za propad poslanstva komunizma, kot ga je sam razglašal: Lenin in njegovi so verjeli v Marxovo tezo, da bo produkcija, osvobojena zakonov profita, še bolj cvetela: da bo mogoče ustvariti (tehnološki) raj na zemlji, ki bo ljudi osvobodil dela, itd. To, da se je realni socializem iztekel v lenobno in ležerno životarjenje, je simptom (in razlog!) njegovega najglobljega poraza - rezultat vseh milijonov mrtvih (in tu gre za nekaj mnogo hujšega od navadnega "preganjanja nasprotnikov"), ki naj bi bile nujne žrtve za uspostavitev "krasnega novega sveta", čemu? Za poceni kredite in bencin na bone? ... Paradoks je v tem, da je leninska etika ("etika") temeljila na tem, da so za nastanek Novega, Veličastnega, itd., upravičene še tako hude žrtve. Žrtve so bile ogromne: in končni rezultat?... Komunisti so se obsodili po lastnih kriterijih vrednotenja. Spoštujmo to in vzemimo na znanje.
Tudi jaz imam par pomislekov glede tvojega stališča. Ne vem, zakaj bi si morala politika zatiskati oči ali zapirati horizont možnosti v imenu etičnih zablod preteklosti. Izjava: "razmišljajmo o preteklosti" še ne pomeni "ponavljajmo preteklost".
"Zato o mnogih stvareh ni mogoče politično razpravljati: recimo o vseh, ki se ne tičejo naše skupne prihodnosti."
Če te pravilno razumem, trdiš, da politika mora izključiti iz svojega mišljenja tiste programe, ki so se v preteklosti izkazali za etične katastrofe. Kakor da bi se morala politika podvreči pozabi, ki jo narekuje etika, zgodovinopisje, javno mnenje, "evropske civilizacijske norme" itd. Ni težko ugotoviti, da se takšen pogled na politiko opira na neslavne mite o koncu zgodovine: politika mora biti danes reducirana na upravljanja z dejstvi, medtem ko preteklost postane stvar arhivarjev in zgodovinarjev, ki varujejo svetost in neponovljivost žrtev zgodovine. In če se prestopi ta trdna ločnica, zapade politika v totalitarizem, obnavljanje idej velike politike, v arhaizem, nedemokratičnost, prebolelo modernost itd.
A point je seveda v tem, da ta ločnica ne more biti fiksno zastavljena, da jo lahko politika po lastnih potrebah premešča in zožuje krog etično sprejemljivih političnih opcij. Recimo, če danes v Sloveniji trdiš, da si za socialno državo in proti privatizaciji javnega sektorja, te bodo nekateri brez rezerve oklicali za komunista. Sporazum o napredku je prav skrajna konsekvenca te logike: ker je vse izven modela ekonomskega liberalizma nagibanje h komunističnim idejam, se pot zoži na eno samo izbiro. Problem je v tem, da ločnica, s katero se demokracija poskuša zamejiti od totalitarizmov, postane princip, ki do skrajnosti zoži demorkatično debato.
Reči: "v politiki ne smemo misliti komunizma" pomeni več kot zgolj to. V prvi vrsti pomeni to, da si je ena stran v demokratični razpravi privzela moč, da okliče svojega nasprotnika za nedemokratičnega, ter da to moč samo okliče za etično nujnost.
Post a Comment