Ta članek je lani objavil mesečnik Ampak. Ker se mi zdi še vedno aktualen (in ker je ta blog zamišljen tudi kot prostor, kamor bom na spletu objavljal svoje članke), ga po enem letu objavljam na tem mestu. Danes razmišljam enako.
Priznati moram, da sem vesel, da začetka maja ne bom pričakal v Sloveniji, temveč v Španiji. Ne gre le za vreme, ki je tu na Iberskem polotoku še vedno prijaznejše kot doma. Čeprav sem nepoboljšljiv slovenski patriot, se bojim, da z veliko lažjim srcem spremljam ceremonije okoli španskega Dos de Mayo (drugi maj je v Španiji nacionalni praznik v spomin na začetek upora proti Napoleonovi okupaciji) kot pa slovenska praznovanja, ki bodo potekala v istem času, od 27. aprila do 8. maja.
V Sloveniji se ob obletnicah, ki so povezane s spominom na pomembne dogodke druge svetovne vojne, vsako leto znova odpirajo iste polemike. Tu v Španiji nimam priložnosti, da bi podrobneje sledil polemikam v slovenskih medijih: a mislim, da to niti ni potrebno. Glede na izkušnje zadnjih petnajstih letih si lahko že z nekakšno žalostno instinktivnostjo pred oči prikličem vedno iste argumente, polemike, izjave, protipolemike in protiizjave, ki v tem času bogatijo strani našega dnevnega časopisja ter radijske in televizijske valove. Dve kontroverzi, ki sem ju že pred časom utegnil zaslediti na internetnih straneh, o (ne)praznovanju obletnice ustanovitve ajdovske vlade in tista glede napisa »Naš Tito« nad mojo Novo Gorico, sta se mi zdeli kot zlovešči predstraži še hujših polemik, ki se bodo neizogibno razviharile ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne na Slovenskem.
Zdi se mi, da so nekateri že takoj po oktobrskih volitvah začeli brusiti nože za ideološki spopad ob bližajoči se obletnici, kot da bi se pripravljal veliki poslednji spopad. Če se je desetletje zadrtega ideološkega boja izteklo v odurno predstavo splošne posurovelosti, ki smo ji Slovenci bili priča v zadnjih mesecih, nam ostaja vsaj upanje (ki pa je tokrat bolj upravičeno kot kdajkoli prej), da bo to res vsaj poslednji ideološki spopad glede naše preteklosti, če že o veličini res ni mogoče govoriti. Ko bomo pobrisali vse popackane spomenike in iz ulic odstranili zadnje sledove slavij, katerih oblika in vsebina je vzbudila toliko nepotrebnih sporov, se bomo morali iz hrupa medsebojnih obtoževanj odpraviti v tišino poglobljene kontemplacije.
Prva postaja na tej poti je prav gotovo preprosto spoznanje, ki nekaterim sicer inteligentnim ljudem nikakor ne gre v glavo: čas za odločitev, na katero stran se postaviti, je dokončno minil pred šestdesetimi leti. Današnje generacije imajo srečo: ni jim potrebno skozi tesnobno izkušnjo vseh, ki so v tistih groznih letih ob strahu za svojo (individualno in kolektivno) eksistenco in ob silnicah manihejskih ločnic bili prisiljeni storiti, kar je bilo nemogoče in obenem neizogibno: sprejeti odločitev. Nikoli ne bom mogel razumeti tistih svojih sodobnikov, ki jim ravno to ni potrebno, a se vseeno hočejo po vsej sili postaviti na določeno stran. Nekdo jih bo moral opozoriti, da je konflikta konec: nič ne pomaga, če se ovijajo v zastave in ponosno tolčejo po prsih. Kdo ve, v koliko primerih takšno obsesivno zaklinjanje naših sodobnikov korenini v nezavedni želji, popraviti grehe svojih staršev, ki niso zmogli jasne odločitve, ravno ko to je bilo potrebno?
V Sloveniji se ob obletnicah, ki so povezane s spominom na pomembne dogodke druge svetovne vojne, vsako leto znova odpirajo iste polemike. Tu v Španiji nimam priložnosti, da bi podrobneje sledil polemikam v slovenskih medijih: a mislim, da to niti ni potrebno. Glede na izkušnje zadnjih petnajstih letih si lahko že z nekakšno žalostno instinktivnostjo pred oči prikličem vedno iste argumente, polemike, izjave, protipolemike in protiizjave, ki v tem času bogatijo strani našega dnevnega časopisja ter radijske in televizijske valove. Dve kontroverzi, ki sem ju že pred časom utegnil zaslediti na internetnih straneh, o (ne)praznovanju obletnice ustanovitve ajdovske vlade in tista glede napisa »Naš Tito« nad mojo Novo Gorico, sta se mi zdeli kot zlovešči predstraži še hujših polemik, ki se bodo neizogibno razviharile ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne na Slovenskem.
Zdi se mi, da so nekateri že takoj po oktobrskih volitvah začeli brusiti nože za ideološki spopad ob bližajoči se obletnici, kot da bi se pripravljal veliki poslednji spopad. Če se je desetletje zadrtega ideološkega boja izteklo v odurno predstavo splošne posurovelosti, ki smo ji Slovenci bili priča v zadnjih mesecih, nam ostaja vsaj upanje (ki pa je tokrat bolj upravičeno kot kdajkoli prej), da bo to res vsaj poslednji ideološki spopad glede naše preteklosti, če že o veličini res ni mogoče govoriti. Ko bomo pobrisali vse popackane spomenike in iz ulic odstranili zadnje sledove slavij, katerih oblika in vsebina je vzbudila toliko nepotrebnih sporov, se bomo morali iz hrupa medsebojnih obtoževanj odpraviti v tišino poglobljene kontemplacije.
Prva postaja na tej poti je prav gotovo preprosto spoznanje, ki nekaterim sicer inteligentnim ljudem nikakor ne gre v glavo: čas za odločitev, na katero stran se postaviti, je dokončno minil pred šestdesetimi leti. Današnje generacije imajo srečo: ni jim potrebno skozi tesnobno izkušnjo vseh, ki so v tistih groznih letih ob strahu za svojo (individualno in kolektivno) eksistenco in ob silnicah manihejskih ločnic bili prisiljeni storiti, kar je bilo nemogoče in obenem neizogibno: sprejeti odločitev. Nikoli ne bom mogel razumeti tistih svojih sodobnikov, ki jim ravno to ni potrebno, a se vseeno hočejo po vsej sili postaviti na določeno stran. Nekdo jih bo moral opozoriti, da je konflikta konec: nič ne pomaga, če se ovijajo v zastave in ponosno tolčejo po prsih. Kdo ve, v koliko primerih takšno obsesivno zaklinjanje naših sodobnikov korenini v nezavedni želji, popraviti grehe svojih staršev, ki niso zmogli jasne odločitve, ravno ko to je bilo potrebno?
Mehanizem, ki zabrisuje linearnost zgodovinske logike (spomnimo se na ponavljajočo sintagmo iz Janezovega Razodetja: »zgodilo se bo in je že tukaj«) ter preteklost in prihodnost zgosti v sedanjem trenutku, je temeljna izkušnja vsakega mističnega doživetja. Prav pa je, da tam tudi ostane, saj ne spada v kraljestvo tega sveta. Vpisuje se v diskurz mita, ne pa v diskurz zgodovinske zavesti. Tisti mladeniči, ki vedno znova hodijo na Sabotin in postavljajo napis »Naš Tito«, se najbrž sploh ne zavedajo, da opravljajo religiozno dejanje. Koliko je to posledica tega, da jim je z ateistično vzgojo (tu ne gre za špekulacijo, ker nekatere med njimi osebno poznam) bila odvzeta možnost prave religiozne izkušnje, ne bom sodil. A dejstvo je, da gre proslavljanje nekega mita: o dejanski zgodovinski osebnosti Josipa Broza vedo najbrž bolj malo, še manj pa o družbenih in političnih okoliščinah, ki so pripeljale do tega, da nad Novo Gorico stoji kolosalni spomenik, vreden totalitarnega režima. Tito je samo še en prazni označevalec (tako kot rdeče zvezde, majičke s profilom Che Guevare ali pa nacistični simboli za obritoglavce), ki jim služi za objektivizacijo njihove prazne brezsubstancialne pozicije. To pa ni najhuje. Najhuje je, da s tem dejanjem vedno znova uničujejo krhki konsenz, ki vlada med ljudmi, in omogoča obstoj političnega prostora. V politično debato vključujejo elemente religiozne zaslepljenosti (in niso s tem nič boljši od ameriške populistične religiozne desnice, ki jo tako radi prezirajo), potrpežljiv proces ustvarjanja skupne zgodovinske zavesti, ki bi v sebi vključevala bogato pluralnost naše nacionalne spominske izkušnje, pa onemogočajo z regresijo k mitu. Z miti pa je, kot sem že nekje povedal, dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost: s tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.
Ravno to pa potrebujemo: temeljit premislek o naši preteklosti. Včasih mi je že odveč vedno znova ponavljati iste stvari, a predvsem zgodovinarji se ne smemo izogniti poslanstvu, ki čaka našo generacijo: da iz javnega diskurza izženemo vse sledi manihejske zadrtosti. Zato je še toliko bolj žalostno, kadar so prav zgodovinarji tisti, ki podžigajo nepotrebne ideološke strasti. Na tem mestu se ne bom spuščal v posamezne polemike; a pri nas je še preveč resnih in podkovanih intelektualcev, ki namesto dolgotrajnega procesa razumevanja predlagajo instant obrazce, ki naj oukvirjijo našo zgodovinsko zavest. Seveda, lažje kot razmišljati je vrteti molilne mlinčke: v tem se vse »sprte strani« krasno ujemajo. Kdor bo poskusil dojeti našo preteklost v vsej njeni tragični razsežnosti, bo moral podirati zidove preprostih opredelitev in s tem si bo prav gotovo z vseh strani pridobil le malo prijateljev.
Pred nedavnim mi je pod roke prišla znana pesem, ki jo je katalonski kantavtor Lluís Llach spisal na vrhuncu študentskega odporništva proti avtoritarnemu režimu generala Franca. Zdi se mi, kot da bi bila spisana za naše razmere. Ko sem jo prvič slišal, sem presenečeno ugotovil, da povsem povzema moje občutke glede naše zgodovinske izkušnje. Llach, ki je leta 1969, ko je bila pesem prvič izvedena v javnosti, bil komaj 21-leten študent ekonomije, je v nekaj preprostih besedah zmogel svoje misli artikulirati mnogo bolje kot jih znam jaz. Sam bi le plagiatorsko posnel iste misli, le mnogo slabše, zato nisem videl boljšega načina, kot da sem tekst po svojih močeh iz katalonščine prevedel v slovenščino in ga na tem mestu v celoti priobčujem. Naslov pesmi je: Odgovori mi (Respon-me).
Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal
izreči prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje s pravico
hoditi po ulici, ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj, z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj, pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…
Tu so zastavljena vsa pomembna vprašanja naše povojne stvarnosti. Ali nam je sploh potrebno še kako drugače odgovoriti tistim, ki bi radi konec druge svetovne vojne na Slovenskem praznovali kot v Parizu in v Londonu (se pravi, kot nereflektirano zmago), razen z besedami iz te preproste pesmi?... Kdo je zmagal? Kdo je na vseh teh poteptanih truplih postavil obljubljeno hišo za vse ljudi? Kdo je zmagal? Kdo je uničil toliko pomembnih tradicij (kot, čisto mimogrede, tradicijo medijske pluralnosti), da bi iz njenih ruševin vstalo novo ljudstvo? Kdo je zmagal? Kdo je lahko naslednjih petdeset let užival sadove prinešene svobode?
Ravno to pa potrebujemo: temeljit premislek o naši preteklosti. Včasih mi je že odveč vedno znova ponavljati iste stvari, a predvsem zgodovinarji se ne smemo izogniti poslanstvu, ki čaka našo generacijo: da iz javnega diskurza izženemo vse sledi manihejske zadrtosti. Zato je še toliko bolj žalostno, kadar so prav zgodovinarji tisti, ki podžigajo nepotrebne ideološke strasti. Na tem mestu se ne bom spuščal v posamezne polemike; a pri nas je še preveč resnih in podkovanih intelektualcev, ki namesto dolgotrajnega procesa razumevanja predlagajo instant obrazce, ki naj oukvirjijo našo zgodovinsko zavest. Seveda, lažje kot razmišljati je vrteti molilne mlinčke: v tem se vse »sprte strani« krasno ujemajo. Kdor bo poskusil dojeti našo preteklost v vsej njeni tragični razsežnosti, bo moral podirati zidove preprostih opredelitev in s tem si bo prav gotovo z vseh strani pridobil le malo prijateljev.
Pred nedavnim mi je pod roke prišla znana pesem, ki jo je katalonski kantavtor Lluís Llach spisal na vrhuncu študentskega odporništva proti avtoritarnemu režimu generala Franca. Zdi se mi, kot da bi bila spisana za naše razmere. Ko sem jo prvič slišal, sem presenečeno ugotovil, da povsem povzema moje občutke glede naše zgodovinske izkušnje. Llach, ki je leta 1969, ko je bila pesem prvič izvedena v javnosti, bil komaj 21-leten študent ekonomije, je v nekaj preprostih besedah zmogel svoje misli artikulirati mnogo bolje kot jih znam jaz. Sam bi le plagiatorsko posnel iste misli, le mnogo slabše, zato nisem videl boljšega načina, kot da sem tekst po svojih močeh iz katalonščine prevedel v slovenščino in ga na tem mestu v celoti priobčujem. Naslov pesmi je: Odgovori mi (Respon-me).
Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal
izreči prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje s pravico
hoditi po ulici, ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj, z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj, pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…
Tu so zastavljena vsa pomembna vprašanja naše povojne stvarnosti. Ali nam je sploh potrebno še kako drugače odgovoriti tistim, ki bi radi konec druge svetovne vojne na Slovenskem praznovali kot v Parizu in v Londonu (se pravi, kot nereflektirano zmago), razen z besedami iz te preproste pesmi?... Kdo je zmagal? Kdo je na vseh teh poteptanih truplih postavil obljubljeno hišo za vse ljudi? Kdo je zmagal? Kdo je uničil toliko pomembnih tradicij (kot, čisto mimogrede, tradicijo medijske pluralnosti), da bi iz njenih ruševin vstalo novo ljudstvo? Kdo je zmagal? Kdo je lahko naslednjih petdeset let užival sadove prinešene svobode?
In tukaj bom zelo oster: dokler bodo pri nas ljudje, ki se bodo sprenevedali, da je lahko odgovor na ta vprašanja drugačen kot NIHČE, bomo morali vsi pošteni intelektualci s stoično trmo vztrajati pri tistem postkomunističnem antikomunizmu, ki nam ga tako radi očitajo. Kajti ni druge poti: le ko bomo zavestno sprejeli to, kar tako in tako že vsi vemo – namreč da se je skozi narodno osvobodilni boj uveljavila revolucija, ki je strahovito zlorabila zaupanje ljudstva, uničila upanja celih generacij in nas za petdseset let zapeljala na krivo pot – do tedaj bomo morali vedno znova vztrajati pri spraševanju: Kdo je zmagal?
Neka generacija je ustvarila junaško poglavje slovenske zgodovine. Iz naroda hlapcev je hotela ustvariti narod junakov, iz »železa, skovanega iz bomb« je hotela ustvariti novega človeka. Mi smo dediči tistih časov, o tem ne more biti dvoma, a nanje nimamo neposrednega vpliva. Zmoremo pa nekaj, česar tedanji udeleženci po sili razmer niso mogli: danes lahko razumemo. Zato je težko dopustno, da svoje intelektualne sposobnosti uničujemo ob nepotrebnih polemikah, namesto da bi se lotili potrpežljivega procesa zbiranja raztreščenih koščkov naše preteklosti v nov mozaik skupne historične identitete.
Hem de guanyar tots aquests anys que estan cridant, »povrniti moramo vsa ta leta, ki kričijo«, je z neprekosljivo pesniško močjo zapisal Lluís Llach. Morda se sliši paradoksalno: preteklosti namreč ne moremo spremeniti, to je jasno. A vendarle obstaja način, da si svojo preteklost povrnemo, kot je za svoje Katalonce hotel Llach. In sicer tako, da je ne pozabimo, niti je ne mitiziramo, temveč jo v vsej pluralni razsežnosti vzamemo nase v obliki zgodovinske izkušnje, ki sooblikuje našo neponovljivo identiteto. In, če nisem preveč banalen: kot dragocen opomin, da ne bomo kdaj ponovili istih tragičnih napak.
Neka generacija je ustvarila junaško poglavje slovenske zgodovine. Iz naroda hlapcev je hotela ustvariti narod junakov, iz »železa, skovanega iz bomb« je hotela ustvariti novega človeka. Mi smo dediči tistih časov, o tem ne more biti dvoma, a nanje nimamo neposrednega vpliva. Zmoremo pa nekaj, česar tedanji udeleženci po sili razmer niso mogli: danes lahko razumemo. Zato je težko dopustno, da svoje intelektualne sposobnosti uničujemo ob nepotrebnih polemikah, namesto da bi se lotili potrpežljivega procesa zbiranja raztreščenih koščkov naše preteklosti v nov mozaik skupne historične identitete.
Hem de guanyar tots aquests anys que estan cridant, »povrniti moramo vsa ta leta, ki kričijo«, je z neprekosljivo pesniško močjo zapisal Lluís Llach. Morda se sliši paradoksalno: preteklosti namreč ne moremo spremeniti, to je jasno. A vendarle obstaja način, da si svojo preteklost povrnemo, kot je za svoje Katalonce hotel Llach. In sicer tako, da je ne pozabimo, niti je ne mitiziramo, temveč jo v vsej pluralni razsežnosti vzamemo nase v obliki zgodovinske izkušnje, ki sooblikuje našo neponovljivo identiteto. In, če nisem preveč banalen: kot dragocen opomin, da ne bomo kdaj ponovili istih tragičnih napak.
