Friday, September 15, 2006

Oriana Fallaci: Odprto pismo

6. aprila 2002 so v vseh večjih italijanskih mestih potekeli množični proti-izraeski protesti. V Rimu, kjer se je demonstracij udeležilo mnogo znanih obrazov italijanske politike, so bili protesti še zlasti siloviti, z zažiganjem izraelskih zastav in skandiranjem ne le protiizraelskih, temveč tudi protijudovskih gesel; protestni shod je zavil tudi v judovsko četrt ob Tiberi, kjer je prišlo do nekaj antisemitskih izpadov. Pet dni kasneje so uredništva vseh večjih italijanskih časnikov prejela odprto pismo s podpisom Oriane Fallaci. Orianin poseg je naletel na buren odziv; ker kot odprto pismo ni bilo pod zaščito zakona o avtorskih pravicah, so ga objavili skoraj vsi mediji; odzivi so bili pretežno negativni, vključno s poskusi blatenja in grožnjami z vtišanjem s pravnimi sredstvi - do česar je kasneje tudi prišlo. To je bil svojevrstni začetek njenega javnega comebacka. Ker sem takoj spoznal, da bo ta njena vrnitev na javno prizorišče vzbudila veliko zanimanje v širši evropski javnosti, sem članek nemudoma prevedel v slovenščino. A glej: kljub mojemu vnetemu iskanju, ni bil niti en slovenski medij pripravljen objaviti prevoda, kljub vsej njegovi odmevnosti! Nisem pričakoval, da bo Orianin članek v našem prostoru naletel na odobravanje, a nisem si predstavljal, da bi bila proti-izraelska pristranskost naših medijev tako zakoreninjena, da bodo članek vsi po vrsti zavrnili. Tako "levi" kot "desni" (danes je že marsikdo pozabil, da je v tistih časih celo Demokracija objavljala silovite proti-izraelske članke). Na koncu se je za objavo odločil mesečnik Ampak. A tik pred objavo je tedanji član uredništva Dejan Steinbuch preprečil objavo, tako da se je na straneh Ampaka namesto Orianinega članka pojavila - njegova polemika proti temu članku (ki ga slovenska javnost sploh ni mogla prebrati in si o njem ustvariti lastnega mnenja). In to kar s citati iz mojega - nikoli objavljenega - prevoda; seveda sem proti temu zelo ostro protestiral in stvar se je končala tako, da so mi izplačali zelo soliden honorar za pravice od prevoda, ki ni (samo da ne bi?) nikoli ugledal luči dneva. Toliko glede nepristranskosti slovenskih medijev. Sicer nimam navade, da bi se cmeril nad pristranskostjo medijev (tudi te svoje izkušnje z njimi do danes nisem obešal na veliki zvon): a vendar se glasno zakrohotam vsakič, ko preberem kaj takega. Kakorkoli: današnji žalostni dan izkoriščam za objavo besedila, ki ob svojem času ni mogel ali smel iziti v slovenskem prevodu... Pa še to: danes sem po dolgem času zopet prebral članek v originalu, da bi videl, če lahko v prevodu še kaj popravim; ob tem sem se zopet spomnil končnih besed iz Shakespearejevega Leara, na katere sem pomislil prvič, ko sem ga prebral:

The weight of this sad time we must obey, speak what we feel, not what we ought to say.




Sramotno se mi zdi, da se v Italiji lahko zbere shod posameznikov, oblečenih v samomorilske napadalce, ki zvračajo na Izrael najbolj sramotne obtožbe, dvigujejo fotografije izraelskih voditeljev s svastiko, narisano na čelo, hujskajo ljudstvo k sovraštvu do Judov.
Posameznikov, ki bi, da bi lahko ponovno videli Jude v uničevalnih taboriščih, v plinskih celicah in krematorijih Dachaua, Mauthausna, Buchenwalda, Bergen- Belsna in tako dalje, bili pripravljeni prodati še lastno mater v harem.

Sramotno se mi zdi, da Katoliška cerkev svojemu škofu (ki je med drugim nastanjen v Vatikanu), svetemu možu, ki so ga v Jeruzalemu zalotili s celim arzenalom orožja in razstreliva, skritega v njegovem svetem mercedesu, dovoli, da sodeluje na tem shodu, kjer se postavi pred mikrofon in se v Božjem imenu zahvali samomorilskim napadalcem, ki pobijajo Jude po gostilnah in trgovinah. In da jih imenuje »mučeniki, ki gredo v smrt, kot bi šli na zabavo.«

Sramotno se mi zdi, da v Franciji, v Franciji svobode- enakosti- bratstva, gorijo sinagoge, da se ustrahuje Jude, da se oskrunja njihova pokopališča. Sramotno se mi zdi, da se mladina na Nizozemskem, v Nemčiji in na Danskem razkazuje s kafijami, kot so se Mussolinijevi mladci razkazovali s palicami in fašističnimi značkami. Sramotno se mi zdi, da se po skoraj vseh evropskih univerzah kot gospodarji vedejo palestinski študentje, ki podpihujejo antisemitizem. Sramotno se mi zdi, da so na Švedskem predlagali, da se odvzame Nobelovo nagrado za mir, ki jo je leta 1994 dobil Simon Peres, in da ta ostane le Arafatu, temu golobu z oljčno vejico v kljunu. Sramotno se mi zdi, da so spoštovani člani Odbora, Odbora, ki (po videzu sodeč) namesto zaslug nagrajuje politično barvo, vzeli predlog v obravnavo in da ga nameravajo uresničiti. V pekel z Nobelovo nagrado in slava tistemu, ki je ne dobi!

Sramotno se mi zdi (že spet smo v Italiji), da državna televizija pomaga pri širjenju obnovljenega antisemitizma, s tem ko žaluje samo nad palestinskimi žrtvami, izraelske žrtve pa podcenjuje in o njih poroča nekako mimogrede in pogosto z glasom, ki ne skriva naveličanja. Sramotno se mi zdi, da k sodelovanju v svoje javne tribune s tolikšno ponižno uslužnostjo vabi tiste barabe v turbanih ali v kafijah, ki so še včeraj pozivali k pokolu v New Yorku in ki danes pozivajo k pokolom v Haifi, Netanyi in Tel Avivu. Sramotno se mi zdi, da počnejo tiskani mediji isto, da se zgražajo, ker v Betlehemu izraelski tanki obkolijo cerkev Kristusovega rojstva, in da se ne zgražajo, ker je v isti cerkvi dvesto palestinskih teroristov, dobro opremljenih z mitraljezi, municijo in razstrelivom (med njimi vrsta poveljnikov Hamasa in Al-Aqse), dobrodošlih gostov tamkajšnjih patrov (ki potem od vojakov v tankih sprejemajo steklenice mineralne vode in košarice jabolk). Sramotno se mi zdi, da se je znanemu dnevniku zdelo prav, da pri poročanju o številu mrtvih Izraelcev od začetka nove intifade (štiristo dvanajst), z velikimi črkami poudari, kako jih vsako leto več umre v prometnih nesrečah (šeststo).

Sramotno se mi zdi, da Osservatore Romano, se pravi papežev časopis, časopis tistega papeža, ki je še pred časom pustil Judom pismo z opravičili v Zidu objokovanja, obtoži pokola ljudstvo, ki so ga v milijonih pobijali prav kristjani. Evropejci. Sramotno se mi zdi, da preživelim tega ljudstva (ljudem, ki imajo še vedno številke, vtisnjene na roke) ta časnik odreka pravico, da reagirajo, da se branijo, da se ne pustijo še enkrat poklati. Sramotno se mi zdi, da se v imenu Jezusa Kristusa (Juda, brez katerega bi bili danes vsi brezposelni) duhovniki v naših župnijah oziroma socialnih centrih oziroma kar že so spogledujejo z morilci tistih, ki v Jeruzalemu ne morejo v gostilno ali v trgovino po kruh in mleko, ne da bi jih pognala v zrak bombna eksplozija. Sramotno se mi zdi, da so ti gospodje na strani taistih, ki so otvorili sezono terorizma s poboji na letalih, na letališčih, na olimpiadah, in ki se danes zabavajo, ko ubijajo zahodne novinarje. Ko jih streljajo, ugrabljajo, jim režejo vratove, jih obglavljajo. (Po izidu moje knjige Bes in ponos bi rad nekdo tudi z mano storil isto. S citati iz Korana spodbuja svoje »brate« iz mošej in islamskih skupnosti, naj me kaznujejo v Alahovem imenu. Naj me ubijejo. Oziroma naj umrejo z mano. Ker zna možakar dobro angleško, mu odgovarjam v angleščini: »Fuck you«).

Sramotno se mi zdi, da skoraj vsa levica, tista levica, ki je pred dvajsetimi leti dovolila svojemu sindikalnemu sprevodu, da je pred rimsko sinagogo položil krsto (opozorilo v najboljšem mafijskem slogu!), pozablja prispevek Judov v protifašističnem boju. Prispevek Carla in Nella Serenija, na primer, pa Leona Ginzburga, Umberta Terracinija, Lea Valianija, Emilia Serenija, prispevek žena kot je bila moja prijateljica Anna Maria Enriques Agnoletti, ustreljena v Firencah 12. junija 1944, prispevek petinsedemdesetih od tristo petintridesetih ubitih v Ardeatinskih jamah, tisočih ostalih, ki so umrli od mučenja, v boju ali pred strelskimi vodi. (Tovariši, učitelji mojega otroštva in moje rane mladosti). Sramotno se mi zdi, da je tudi zaradi levice (mislim na levico, ki na otvoritvi svojega kongresa podari bučen aplavz predstavniku PLO, voditelju tistih Palestincev v Italiji, ki hočejo uničenje Izraela) oziroma predvsem zaradi levice Jude v italijanskih mestih že spet strah. In v francoskih, nizozemskih, danskih in nemških mestih ravno tako. Sramotno se mi zdi, da se ob mimohodu barab, oblečenih v samomorilske napadalce, tresejo od strahu, tako kot so se od strahu tresli v Berlinu za časa kristalne noči – noči, ko je Hitler otvoril lov na žida.

Sramotno se mi zdi, da s podrejanjem neumni, strahopetni, nepošteni in zanje zelo ugodni modi politične korektnosti, znani oportunisti oziroma znani paraziti zlorabljajo besedo Mir. Da v imenu besede Mir, ki so jo tako kot besedi Ljubezen in Človeštvo spravili ob vso dobro ime, odpuščajo sovraštvo in zverinskost eni sami strani. Da v imenu pacifizma (beri: konformizma), ki je delegiran istim trobentačem in zabavljačem, ki so nekoč poljubljali noge Pol Potu, hujskajo zmedene, lahkoverne ali prestrašene ljudi. Da jim lažejo, jih podkupujejo, da jih vračajo v čas pred petdesetimi leti, v čas rumenih zvezd na plaščih. Tej šarlatani, ki jim je za Palestince v resnici toliko mar, kot je meni mar zanje. Se pravi nič.

Sramotno se mi zdi, da si je toliko Italijanov in toliko Evropejcev izbralo za svojo zastavo gospoda (tako se reče zgolj iz vljudnosti) Arafata. To niče, ki je s pomočjo denarja savdske kraljeve družine nekakšen Mussolini ad perpetuum in ki v svoji megalomaniji upa, da bo ostal zapisan v zgodovini kot palestinski George Washington. Ta polpismena figura, ki ti v intervjuju ni zmožen dokončati enega stavka, posredovati ene artikulirane misli. Tako, da potem, ko z neverjetno muko vse skupaj ponovno sestaviš, napišeš in objaviš, prideš do zaključka, da je v primerjavi z njim celo Gedafi pravi Leonardo da Vinci. Ta lažni bojevnik, ki je vedno v uniformi kot Pinochet, nikoli v civilnem oblačilu, in ki ni kljub temu sodeloval v eni sami bitki. V vojno raje pošilja druge, vedno je raje pošiljal druge. Tiste reveže, ki verjamejo vanj. Ta pompozni nesposobnež, ki je hotel igrati vlogo državnika in uničil pogajanja v Camp Davidu, dosežek Clintonovega posredništva. Ne-ne-Jeruzalem-hočem-vsega-zase. Ta večni lažnivec, ki je sposoben ščepca resnicoljubnosti samo takrat, kadar (en privé) odreka Izraelu pravico do obstoja, in ki je tako nedosleden, da se, kot pravim v svoji knjigi, vsakih pet sekund postavi na laž. Vedno sedi na dveh stolih, laže celo, če ga vprašaš, koliko je ura, tako da se nanj ne moreš nikoli zanesti. Nikoli! Kot po tekočem traku vsakogar izda. Ta večni terorist, ki ne zna biti drugega kot terorist (s tem da je sam na varnem), in ki je v sedemdesetih letih, ko sem z njim opravila intervju, uril celo teroriste skupine Baader-Meinhof in z njimi otroke, stare deset let. Ubogi otroci. (Zdaj jih uri, da postanejo samomorilski napadalci. Sto takšnih otrok je trenutno v proizvodnji: sto!). Ta praporček, ki poskrbi, da ima ženo v Parizu, kjer z njo postopajo kot s kraljico, in ki svoje ljudstvo drži v dreku. Iz dreka ga potegne samo, kadar ga pošlje umret, ubit in umret. Tako kot osemnajstletnice, ki si morajo, da si pridobijo enakopravnost z moškimi, naložiti razstrelivo in se pognati v zrak skupaj s svojimi žrtvami. In vendar res, mnogi Italijani ga ljubijo. Ravno tako kot so ljubili Mussolinija. In mnogi Evropejci tudi.

Vse to se mi zdi sramotno in v tem vidim porajanje nekega novega fašizma, nekega novega nacizma. Fašizma in nacizma, toliko bolj slepega in odvratnega, ker ga vodijo in podpihujejo tisti, ki se hinavsko štejejo za dobrotnike, naprednjake, komuniste, pacifiste, katolike oziroma kristjane in ki zmorejo toliko predrznosti, da imenujejo vojne hujskače tiste, ki kot jaz na glas kričijo resnico. To vidim, da, in povedala bom, kar sledi. Jaz nisem s tragičnim in shakspearejanskim Sharonom nikoli bila nežna. (»Vem, da ste prišli po nov skalp za vašo zbirko,« je skoraj žalostno zamomljal, ko sem šla k njemu po intervju leta 1982). Z Izraelci sem se pogosto sporekla, tudi hudo, in v preteklosti sem Palestince mnogokrat branila. Morda celo več kot bi si bili zaslužili. Vendar sem na strani Izraela, sem na strani Judov. Tako kot sem bila na njihovi strani, ko sem se kot mlada borila z njimi, medtem ko so Anne Marie umirale ustreljene. Branim njihovo pravico, da živijo, da se branijo, da se ne pustijo drugič pobiti. In zgrožena od odvratnega antisemitizma tolikih Italijanov in tolikih Evropejcev, se sramujem te sramote, ki onečašča mojo domovino in Evropo. Ki v najboljšem primeru ni skupnost držav, temveč vodnjak, poln Poncijev Pilatov. In četudi bi vsi prebivalci tega planeta mislili drugače, bom jaz še vedno mislila tako.

22 comments:

ill-advised said...

Hm, če je res (kar pa ne vem, če je ali ni), kar ona pravi, namreč da mnogi izmed teh ljudi, ki podpirajo Palestince in nasprotujejo Izraelu, to počnejo zato, ker bi želeli pogubo Židom na splošno, potem se strinjam, da je to nekaj neugodnega in da je treba temu nasprotovati. Ampak drugače se mi pa ne zdi nasprotovanje izraelskemu ravnanju s Palestinci čisto nič nerazumnega. Vtis, ki ga imam o celi zadevi jaz kot en tak prilično nepoučen (in ne prav hudo zainteresiran) opazovalec, je ta, da je pač Izrael dolga leta kradel Palestincem zemljo in na njej gradil svoja naselja, vse to pa s približno takimi izgovori, kot so jih uporabljali npr. kolonialisti v Ameriki in Afriki v 19. stoletju -- da Palestinci na tisti zemlji itak ne počnejo nič posebej učinkovitega, le kakšno kozo pasejo tu in tam, zato je edino prav, da se jim to zemljo vzame in se jo da komu, ki bo iz nje izvlekel kaj več kot to. Takšnega kolonializma pošten človek menda vendar ne more podpirati. Če bi se Izrael iz takšnih ozemelj umaknil in nehal šikanirati Palestince ter jih spravljati v še večjo bedo, kot je tista, v kateri že itak živijo, bi se po mojem naklonjenost do Izraela marsikje po svetu povečala, do Palestincev pa zmanjšala, sploh če bi slednji še naprej nadaljevali s svojimi samomorilskimi napadi. Ampak saj po mojem bi s tem počasi prenehali, če bi se jim začelo življenje izboljševati.

Kakorkoli že, mislim, da je Palestincem res težko zameriti, da nad obstojem in politiko Izraela niso pretirano navdušeni. Konec koncev, če bi se v Slovenijo nenadoma začele naseljevati trume kakšnih Ilirov in Keltov in se pri tem sklicevati na to, da so njihovi predniki pred dva tisoč leti pač že živeli tukaj in da se oni zdaj pač v bistvu na ta način le vračajo domov, se mi zdi, da bi jih jaz tudi precej postrani gledal.

luka said...

S tem se strinjam: naseljevanje kolonistov na Zahodni breg in Gazo je bila katastrofalna napaka in etično nesprejemljivo dejanje. Jaz sem zadnji, ki bi to opravičeval: naseljence je potrebno izseliti, tudi če na silo kot v Gazi. Je pa res, da se je ta katastrofalna politika naseljevanja začela (kolikor vem) šele v osemdesetih letih, v Beginovem času (ki je bil prav gotovo največja baraba med izraelskimi premieri: najbrž je zato dobil Nobelovo nagrado).

-scriptor- said...

Pohvalno, da si se spravil prevajat kaj takega. Od danes bom na Ampak gledal malce drugače kot sem do sedaj... Pa tudi: saj Steinbuch nima več nič z Ampakom, če se ne motim.

-scriptor- said...

Sedaj bom odreagiral burno! Ampak vseeno z nasmeškom na obrazu :)

jin:

Sramota je, da se dopusti enemu narodu, da vzame zemljo drugemu, jih zažene v begunska taborišča in se potem baha z edino 'demokracijo' na bližnjem vzhodu.

DA RES JE SRAMOTNO IN DRUGAČE NE MORE BITI. OBSOJANJA JE VREDNO NA VSE VEKE VEKOV!

Potem pa so Palestinci tisti, ki so agresivni?

SAJ SO. TERORIST Z LEGITIMNIM CILJEM JE ŠE VEDNO TERORIST PA NAJ SI PRAVI "separatist, freedom fighter, liberator, revolutionary, vigilante, militant, paramilitary, guerrilla , rebel, jihadi or mujaheddin or fedayeen". CILJ NE POVELIČUJE SREDSTEV. V VOJNI SE OBSOJA OBE STRANI. ZAKAJ PA SE PALESTINICI NE ORGANIZIRAJO POLITIČNO IN SKOZI POLITIČNE VZVODE ZAHTEVAJO SVOJO DRŽAVO. SISE KDAJ VPRAŠAL ZAKAJ? TI POVEM ZAKAJ: ZATO KER NJIHOVIM VODITELJEM TO NI V INTERESU. ZATO KER SE V TEKIH RAZMERAH LAŽJE OBDRŽI OBLAST. S (KOTRA)AGRESIVNOSTJO SI NE PRIDOBIVAJO PRIVERŽENCEV MED "NORMALNIMI" ZAHODNJAKI.

SEVEDA OBSTAJA MOŽNOST, DA SE BOŠ USTAVIL NA BESEDI "KOTRA", ČEŠ DA SE IMA VSAK NAROD PRAVICO BRANITI IN DA SO IZRAELCI NAJPREJ VSE ZAKUHALI. PRAV: POTEM PA MI POVEJ KAKŠNO ZVEZO S SAMOOBRAMBO IMATA 16LETNI DEČEK, KI SE RAZSTRELI NA TRŽNICI IN PA 15LETNA PUNČKA, KI V TEM NAPADU UMRE. NIKAKRŠNE RAZEN TE, DA JE NJEN PRADED VZEL ZEMLJO NJENEMU PRADEDU. IN TO JE SAMOOBRAMBA?!?! ŽRTVE TEGA KONFLIKTA STA OBA NARODA. RABELJ PALESTINCEV PA NIKAKOR NI IZRAEL. NITI NI SOVRAŽNIK IZAELOVEGA LJUDSTVA PALESTINSKI NAROD. RABLJI IN SOVRAŽNIKI SO VODITELJI TEH DVEH BOŽJIH LJUDSTEV. SAMI SEBI KOPLEJO GROB NA TLEH SVOJIH OČAKOV. (malce me je zaneslo v biblični slog... :)

Oriana ni vredna, da bi se jo prevajalo, kakor ni vreden niti Osama bin Laden, da bi njegove umotvore objavljali v naših časopisih.

VSI SKRAJNEŽI SO VREDNI DA SE JIH PREVEDE, DA SE JAVNOST SEZNANI Z NJIHOVIMI BEDASTIMI IDEJAMI IN SE JIH NA KONCU V JAVNI POLEMIKI Z ARGUMENTI POBIJE NA TLA. ČE TEGA NE ZMOREŠ POTEM PAČ PREPOVEJ TA DELA AMPAK TO JE ZGOLJ BEŽANJE PRED PROBLEMI.

jin said...

Scriptor,
ni res, da ni ljudi na palestinski strani, ki bi se pogovarjali. Si se kdaj vprašal, zakaj so izraelske oblasti oblegale Arafata, mu odvzele vso moč delovanja, da je potem lahko zmagal Hamas? Si se kdaj vprašal, zakaj so v vojni v Libanonu napadale celotno državo, ne samo juga?

Politika države Izrael je bila in na žalost še je, da vsem, s katerimi bi se lahko pogovarjala, zmanjšuje moč.

Eno je prevajati knjige, ki si jih lahko vsak kupi, drugo pa dragoceni časopisni prostor dajati za neumnosti. Toda, če že hočeš, potem pa le, naj se sliši glas vseh ekstremistov. Jaz temu niti ne nasprotujem, samo, če bi jaz bil urednik, tega kar je pisala Oriana ne bi objavil in pika. In tudi drugi ga niso. So pač meje dobrega okusa. Po drugi strani pa je takšne stvari nevarno objavljati, ker spodbujajo k sovraštvu.

Še več, objavljati te norije Oriane bi bilo isto kot objavjati kakšen nacistični poziv k ubijanju tujcev, ker to kar ona piše, vspodbuja sovraštvo. Kakor je tudi primer pri Ann Coulter.

Kar se tiče palestinske agresivnosti. Seveda imaš prav, kar počnejo ni prav. Toda, potrebno je iskati vzroke, ne samo gledati na posledice. Na žalost se bolj malo gleda na vzroke, a ni tako?
In vzrok pri Palestincih ni 'nasilni Islam' temveč okupacija in kratenje osnovnih človekovih pravic.

In mislim, da padaš v tisto past, ki ti jo je Oriana (in z njo Luka) skopala in se veselo propagira v medijih: da palestinskim oblastem, in muslimanom na splošno ni do miru. To je pa laž. Celo Hamas se vedno bolj približuje dnevu, ko bo priznal državo Izrael. Toda, ali lahko to stori, ko država Izrael ne spoštuje niti osnovnih palestinskih pravic?

Evropa in zahod se imata pravico postaviti za svoje vrednote, toda bil bi enkrat čas, da začnemo svoje zločine in zločine naših zaveznikov tretirati enako kot zločine naših nasprotnikov. Če boš malo pogledal, boš videl, da je ni ljudi ene veroizpovedi na tem planetu, ki bi bili bolj napadani in poniževani kot so muslimani. Pri tem pa se krepi prav tisti sloj ljudi, ki se jih najbolj bojimo, ekstremisti. Oriana pa je dala svoj delež pri širjenju nestrpnosti po svetu zato od mene že ne bo dobila nobene hvale.

Drugič pa se ne deri :) Sploh, ker mi je težko brati tako velike črke. :lol

-scriptor- said...

Se opravičujem glede dretja! Sem pozabil alternativni pomen caps locka :)

Se opravičujem tudi Lisjaku. Se mi zdi da se je malce skrenilo od teme in da komentarji niso primerno mesto za nadaljevanje te debate... Bom raje spisal članek na svojem blogu...

Do takrat pa LP...

Aja, do takrat pa lahko še vržem eno kost :"In mislim, da padaš v tisto past, ki ti jo je Oriana (in z njo Luka) skopala in se veselo propagira v medijih: da palestinskim oblastem, in muslimanom na splošno ni do miru."

Nikoli nisem rekel, da muslimanom ni do miru. Rekel sem da njihovim voditeljem ni do miru. O Arafatu pa ne bom pametoval, ker ne poznam podrobno njegovega dela vendar je trenutno na oblasti Hammas.

"Ni res, da ni ljudi na palestinski strani, ki bi se pogovarjali. Si se kdaj vprašal, zakaj so izraelske oblasti oblegale Arafata, mu odvzele vso moč delovanja, da je potem lahko zmagal Hamas? Si se kdaj vprašal, zakaj so v vojni v Libanonu napadale celotno državo, ne samo juga?"

Odgovor je jasen kot pasulj. Zato ker si tudi te voditelji ne želijo miru. Tu ne gre za vzajemno simbiozo ampak za vzajemni parazitizem.

Sedaj pa dovolj... Rečeno, storjeno!

ill-advised said...

ZAKAJ PA SE PALESTINICI NE ORGANIZIRAJO POLITIČNO IN SKOZI POLITIČNE VZVODE ZAHTEVAJO SVOJO DRŽAVO.

Meni se zdi to vprašanje rahlo bizarno. Saj vendar jo zahtevajo. Vsi ljudje na tem svetu vedo, da bi radi Palestinci imeli svojo državo. Ampak Palestincem to seveda čisto nič ne pomaga, če jim je pa Izrael noče kar tako dati. Kaj naj pa zdaj Palestinci po politični poti še naredijo? A naj si poskusijo pridobiti izraelsko državljanstvo, kandidirati na volitvah in upati, da bodo dobili dvotretjinsko večino v izraelskem parlamentu in nato po demokratični poti razpustili izraelsko državo? :))) Saj je menda vendar logično, da se bodo zatekli k nasilju -- druge možnosti pač nimajo. Dokler bodo nenasilni, jih bo Izrael rade volje še naprej okupiral, saj mu je to vendar v interesu. Svoj cilj bodo Palestinci dosegli le, če bodo Izraelu s svojim nasiljem postali dovolj nadležni, da se mu bo bolj splačalo oditi iz Palestine zaradi ljubega miru, kot pa jo še naprej zasedati. Pa saj to konec koncev ni edini tak primer -- redkokomu uspe priti do samostojnosti brez nasilja. To, ali se temu nasilju reče "terorizem" ali "vojna za neodvisnost", pa je odvisno bolj ali manj le od razmerja moči med obema stranema.

jin said...

Aha, Scriptor, popolnoma pravilna odločitev: raje napiši daljši prispevek na svoj blog :)

Mislim, da ga bom jaz tudi.

jin said...

Ill Advised,
Palestinci tukaj niso edini problem. Oriana 'rasistično' napada vse muslimane. Tudi tiste uboge bloggerke, ki pišejo kontra Osami in bi si želele več svobode. Za njo so vsi isti. To me moti. Da se na neko celo skupino vrže oznaka nasilnosti.

Ta ženska ne more biti liberalka, ker gleda svet v odnosih kolektivov, ne pa v odnosih posameznikov.

jin said...

Vsake bedarije pa res ni potrebno objavljat.

-scriptor- said...

O jebemti, (na zdej pa še kolnem:) zdaj bom moral pa še na ill-advisedovo odgovorit:

"Meni se zdi to vprašanje rahlo bizarno. Saj vendar jo zahtevajo."

Da, zahetevajo jo že vendar ne skozi politične vzvode. To je pomembno in na tem je poudarek. Hammas je ravno toliko politična stranka kot je pripravljena poseči po političnih vzvodih; torej toliko ko imam jaz črnega za nohti (se pravi nič, da ne bo pomote). In dokler bo na oblasti Hammas Palestinci ne bojo dobili svoje države. To si upam staviti. Evo: častim pivo, če se to zgodi!

"Ampak Palestincem to seveda čisto nič ne pomaga, če jim je pa Izrael noče kar tako dati."

Države ti nihče ne podari, če jo ne narediš sam.

"Kaj naj pa zdaj Palestinci po politični poti še naredijo? A naj si poskusijo pridobiti izraelsko državljanstvo, kandidirati na volitvah in upati, da bodo dobili dvotretjinsko večino v izraelskem parlamentu in nato po demokratični poti razpustili izraelsko državo? :)))"

Kaj točno je smešnega na tem, da poskušaš s svojo stranko v obstoječem parlamentu in se skušaš odcepiti??? Meni se ne zdi niti približno smešno. Na koncu izvedeš referendum na območju kjer bi rad imel svojo državo, dvigneš tace, se prešteješ in "Voila! "Če hočeš primer: Vzhodni Timor. Če bo kdo poskušal zadušiti legitimno in legalno(!!!) izveden referendum bo v očeh javnosti barabin in UN bodo poslali pomoč. Ne nujno, ampak upanje umre zadnje. Meni se je to vedno zdel dober načrt pridobitve svoje države. Mogoče je naiven ampak verjamem da je 1000krat boljši od razstreljevanja civilistov...

Jezus, živimo v demokraciji in vanjo zaupamo... toliko kot imam črnega za nohti...

jin said...

Pozabljaš, da Palestinci na okupiranih ozemljih nimajo nobene pravice voliti v Izraelu. To lahko počnejo samo Arabci, ki živijo tam. Ti imajo svoje predstavnike.

Ampak, O Oriani gre govor, o ženski, ki je vse muslimane na tem planetu označila za, kaj jaz vem, nasilne podgane.

Aljoša said...

Samo par stvari bi pripomnil. Prvič, moramo napraviti načelno razlikovanje med državo Izrael in Judaizmom. Ne strinjati se z politiko Izraela še ne pomeni biti antisemit. Prav tisti desničarski komentatorji, ki v vseh kritikah izraelske zunanje politike obsesivno iščejo kal antisemitizma, izvajajo elementarno protijudovstvo, saj sklepajo, da je politika Izraela v nekakšni nujni zvezi s "kulturno identiteto" Judovstva. Ne, Izrael je, pa če nas vsa zgodovinska navlaka oblubljene dežele še tako privlači/odbija, povsem normalna država. To pomeni preprosto to, da v mednarodnem političnem prostoru ne nastopa niti kot dedinja zaveze očakov niti kot nedotakljivo pribežališče preganjanih, temveč kot odgovorni politični in vojaški subjekt. In tako se ga mora tudi obravnavati.
Tako tisti, ki simpatizirajo z Libanonci in Palestinci na podlagi nekakšne butaste dialektike, v kateri Jud postane fašist, tako tudi Oriana Falacci ostajajo na ravni mitoloških iracionalnosti, retorike obljubljene dežele, zgodovinske krivde in figure Juda kot absolutne žrtve (prav na moč te figure računajo tisti, ki "kritizirajo" izrael: ker je Jud absoultna žrtev, mora vseskozi izpričevati pohlevnost in miroljubnost). Oriana Fallaci (tako kot tudi dežurni kritiki domnevnih Sionističnih zarot) je bila za moje pojme moralistka, ki je daleč od kakršnegakoli razuma vztrajala na učinkovitosti moralnega ogorčenja. In v svojem besu izdatno uživala.

luka said...

Tukaj se povsem strinjam s tabo, Aljoša. Če bi Oriana v tekstu ne mabipulirala s spominom na žrtve holokavsta, bi bil prepričljivejši. Razlika med nama pa kajpada nastopi takrat, ko te navezave na judosvtvo (oz. antisemitizem) abstrahiramo od besedila: jaz bi se potem z bistvom njegovega sporočila (vpoštevaje, da je bil napisan štiri leta nazaj, ko je bila evropska javnost še precej bolj protiizraelska kot danes) strinjal, ti pa verjetno ne (sklepam). A vseeno se mi zdi nesramno in ignorantsko, da tedaj teksta nihče ni hotel objaviti (zlasti zato, ker je po drugi strani v veliki večini naših medijev mogoče slišati izključno pro-palestinske komentarje; to mora tudi v primeru, če naj dobrohotno spregledamo pristranskost samih novic, priznati vsak pošten opazovalec).

Aljoša said...

Ja, seveda, s tem se absoultno strinjam. Dejstvo je, da je bila Fallacijeva najradikalnejša in najglasnejša kritičarka islama Evrope, ki se ne skriva niti v lepenovskem leporečju niti v sklicevanju na evropski blut und boden. To ji seveda brez pomislekov moramo priznati, in iz tega vidika bi Steinbuch zadevni tekst moral objaviti.
Mimogrede, zanimivo pa je, da je prav Žurnal (poleg Mladine) edini slovenski medij, ki je neposredno objavil karikature, ki so razburjale muslimansko javnost pred pol leta.
Pa še vprašanje: ali se Fallacijeva kdaj dotakne Foucaultove kontrovetzne podpore iranski revoluciji?

Aljoša said...

Aja, še to: šele zdaj sem opazil, da si objavil diplomsko na tem blogu. Veselim se branja, komentar sledi v kratkem.

ill-advised said...

Kaj točno je smešnega na tem, da poskušaš s svojo stranko v obstoječem parlamentu in se skušaš odcepiti??? Meni se ne zdi niti približno smešno.

Seveda je smešno. To je farsa in farse so (vsaj meni) načeloma smešne. Kako pa naj vendar kaj dosežejo po politični poti, ko pa je vendar jasno, da bodo pri tem vedno debelo preglasovani? Če Izrael še nima v ustavi kakega določila o nedeljivosti (kot ga imajo nekatere države, npr. Francija, če se ne motim), pa ne dvomim v to, da ga bodo v naglici dodali, če bo potrebno.

Mr Azmi Bishara MP: Predlagamo zakon o neodvisnosti Palestine...

Speaker: Čakajte, čakajte, v ustavi imamo vendar napisano, da je Izrael nedeljiv.

AB: OK, predlagamo ustavni amandma o tem, da ima Palestina pravico do odcepitve.

S: OK, glasujmo.

[poslanci glasujejo]

S: 10 za, 110 proti.

AB: Jah, smola, pa kdaj drugič mogoče.

[zastor]

Jezus, živimo v demokraciji in vanjo zaupamo... toliko kot imam črnega za nohti...

Priznam, res je. Demokraciji zaupam še manj, kot imam črnega za nohti. Člani parlamenta so ljudje, kar je že samo po sebi dovolj slabo, za povrhu tega pa so še politiki, torej skorumpirana mešetarska golazen, kar je še bistveno slabše. Izvolili pa so jih volilci, ki so po večini zagovedna ovčja svojat. Kako naj človek zaupa takemu sistemu?

jin said...

Če bi Oriana napisala kaj samo približno podobnega o Judih je ne bi bilo več. Dobesedno. Nihče v ZDA ne bi sploh govoril več o njej. Ničesar ne bi mogla več objavit. Hudiča, mogoče bi jo celo zaprli, kaj jaz vem kakšno zakonodajo imajo tam.

Ker pa je pisala o muslimanih, je to v nekaterih desničarskih krogih v redu.

Ženska je vendar pisala polna sovraštva in to se vidi skoraj z vsake strani njenih post 911 del. Tega ja ni mogoče jemati resno.

luka, priporočilo, prevajaj raje kaj bolj pametnega.

No ja, mogoče bodo takšne stvari popularne v prihodnosti, ko bodo muslimane vlačili v plinske celice.

-scriptor- said...

ill-advised:

Referendum je možen tudi če ni zagotovljen v ustavi ali zakonih. Lahko si prečitaš ustavo Indonezije in ugotoviš, da ne vsebuje niti ene črke o referendumu.

http://inic.utexas.edu/asnic/countries/indonesia/ConstIndonesia.html

Vendar je bil v Vzhodnem Timorju vseeno izveden referendum.

Following a UN-sponsored agreement between Indonesia, Portugal and the US, on August 30, 1999, a United Nations-supervised popular referendum was held.

Dokler imaš legitimne temelje (kar težnja polasni državi vsekakor je) je mogoče na teh temeljih zgraditi legalno konstrukcijo. V tem primeru je bil to enostaven dogovor...

-scriptor- said...

Aja pa še to: pravne ovire niso noben problem, problemi so vedno v glavah (ojoj tole še že sliši malce drnovškasto)... hahaha...

Patricio Schmidt said...

I really dont know how I came here, unfortunely I can't read your languaje, I'm a cine director in Chile, south america, and maybe you want to see a short film I just posted in my blog, the languaje is minimal, so I think you will understand
greetings

Luka Lisjak said...

@jin:

Vsebine nimam kaj zagovarjat: to zna avtorica kar lepo sama in ne potrebuje prav nobenih apologetov. Jaz sem se podpisal pod prevod in mislim, da je dober. Pod prevod prispevka (ogorčenega, a mnogo bolj artikuliranega od kateregakoli uvodnika, ki je v zadnjih dvajsetih letih izšel v Delu) izpod peresa ene najpomembnejših novinark preteklega stoletja, ki je že samo s svojim delom in življenjsko držo nabrala toliko avtoritete, da sme vzdigniti glas in stvari povedati tudi brez ovitkov vljudnosti in politične korektnosti, ki se jih (upravičeno ali ne) zahteva od drugih. In če to objavi prvič (šele kasneje se je lotila objavljanja knjig, od katerih je žal vsaka slabša), bi človek pričakoval, da bi bili resni mediji hvaležni, da jim nekdo to nosi pod, glede na to, da se je odrekla avtorskim pravicam in tako sprostila objavo: kakšen medij lahko tudi ne objavi, da pa ne objavi NIHČE, pa razumem kot odraz velike ignorance.