Oriana Fallaci: Odprto pismo

6. aprila 2002 so v vseh večjih italijanskih mestih potekeli množični proti-izraeski protesti. V Rimu, kjer se je demonstracij udeležilo mnogo znanih obrazov italijanske politike, so bili protesti še zlasti siloviti, z zažiganjem izraelskih zastav in skandiranjem ne le protiizraelskih, temveč tudi protijudovskih gesel; protestni shod je zavil tudi v judovsko četrt ob Tiberi, kjer je prišlo do nekaj antisemitskih izpadov. Pet dni kasneje so uredništva vseh večjih italijanskih časnikov prejela odprto pismo s podpisom Oriane Fallaci. Orianin poseg je naletel na buren odziv; ker kot odprto pismo ni bilo pod zaščito zakona o avtorskih pravicah, so ga objavili skoraj vsi mediji; odzivi so bili pretežno negativni, vključno s poskusi blatenja in grožnjami z vtišanjem s pravnimi sredstvi - do česar je kasneje tudi prišlo. To je bil svojevrstni začetek njenega javnega comebacka. Ker sem takoj spoznal, da bo ta njena vrnitev na javno prizorišče vzbudila veliko zanimanje v širši evropski javnosti, sem članek nemudoma prevedel v slovenščino. A glej: kljub mojemu vnetemu iskanju, ni bil niti en slovenski medij pripravljen objaviti prevoda, kljub vsej njegovi odmevnosti! Nisem pričakoval, da bo Orianin članek v našem prostoru naletel na odobravanje, a nisem si predstavljal, da bi bila proti-izraelska pristranskost naših medijev tako zakoreninjena, da bodo članek vsi po vrsti zavrnili. Tako "levi" kot "desni" (danes je že marsikdo pozabil, da je v tistih časih celo Demokracija objavljala silovite proti-izraelske članke). Na koncu se je za objavo odločil mesečnik Ampak. A tik pred objavo je tedanji član uredništva Dejan Steinbuch preprečil objavo, tako da se je na straneh Ampaka namesto Orianinega članka pojavila - njegova polemika proti temu članku (ki ga slovenska javnost sploh ni mogla prebrati in si o njem ustvariti lastnega mnenja). In to kar s citati iz mojega - nikoli objavljenega - prevoda; seveda sem proti temu zelo ostro protestiral in stvar se je končala tako, da so mi izplačali zelo soliden honorar za pravice od prevoda, ki ni (samo da ne bi?) nikoli ugledal luči dneva. Toliko glede nepristranskosti slovenskih medijev. Sicer nimam navade, da bi se cmeril nad pristranskostjo medijev (tudi te svoje izkušnje z njimi do danes nisem obešal na veliki zvon): a vendar se glasno zakrohotam vsakič, ko preberem kaj takega. Kakorkoli: današnji žalostni dan izkoriščam za objavo besedila, ki ob svojem času ni mogel ali smel iziti v slovenskem prevodu... Pa še to: danes sem po dolgem času zopet prebral članek v originalu, da bi videl, če lahko v prevodu še kaj popravim; ob tem sem se zopet spomnil končnih besed iz Shakespearejevega Leara, na katere sem pomislil prvič, ko sem ga prebral:

The weight of this sad time we must obey, speak what we feel, not what we ought to say.

Sramotno se mi zdi, da se v Italiji lahko zbere shod posameznikov, oblečenih v samomorilske napadalce, ki zvračajo na Izrael najbolj sramotne obtožbe, dvigujejo fotografije izraelskih voditeljev s svastiko, narisano na čelo, hujskajo ljudstvo k sovraštvu do Judov.
Posameznikov, ki bi, da bi lahko ponovno videli Jude v uničevalnih taboriščih, v plinskih celicah in krematorijih Dachaua, Mauthausna, Buchenwalda, Bergen- Belsna in tako dalje, bili pripravljeni prodati še lastno mater v harem.

Sramotno se mi zdi, da Katoliška cerkev svojemu škofu (ki je med drugim nastanjen v Vatikanu), svetemu možu, ki so ga v Jeruzalemu zalotili s celim arzenalom orožja in razstreliva, skritega v njegovem svetem mercedesu, dovoli, da sodeluje na tem shodu, kjer se postavi pred mikrofon in se v Božjem imenu zahvali samomorilskim napadalcem, ki pobijajo Jude po gostilnah in trgovinah. In da jih imenuje »mučeniki, ki gredo v smrt, kot bi šli na zabavo.«

Sramotno se mi zdi, da v Franciji, v Franciji svobode- enakosti- bratstva, gorijo sinagoge, da se ustrahuje Jude, da se oskrunja njihova pokopališča. Sramotno se mi zdi, da se mladina na Nizozemskem, v Nemčiji in na Danskem razkazuje s kafijami, kot so se Mussolinijevi mladci razkazovali s palicami in fašističnimi značkami. Sramotno se mi zdi, da se po skoraj vseh evropskih univerzah kot gospodarji vedejo palestinski študentje, ki podpihujejo antisemitizem. Sramotno se mi zdi, da so na Švedskem predlagali, da se odvzame Nobelovo nagrado za mir, ki jo je leta 1994 dobil Simon Peres, in da ta ostane le Arafatu, temu golobu z oljčno vejico v kljunu. Sramotno se mi zdi, da so spoštovani člani Odbora, Odbora, ki (po videzu sodeč) namesto zaslug nagrajuje politično barvo, vzeli predlog v obravnavo in da ga nameravajo uresničiti. V pekel z Nobelovo nagrado in slava tistemu, ki je ne dobi!

Sramotno se mi zdi (že spet smo v Italiji), da državna televizija pomaga pri širjenju obnovljenega antisemitizma, s tem ko žaluje samo nad palestinskimi žrtvami, izraelske žrtve pa podcenjuje in o njih poroča nekako mimogrede in pogosto z glasom, ki ne skriva naveličanja. Sramotno se mi zdi, da k sodelovanju v svoje javne tribune s tolikšno ponižno uslužnostjo vabi tiste barabe v turbanih ali v kafijah, ki so še včeraj pozivali k pokolu v New Yorku in ki danes pozivajo k pokolom v Haifi, Netanyi in Tel Avivu. Sramotno se mi zdi, da počnejo tiskani mediji isto, da se zgražajo, ker v Betlehemu izraelski tanki obkolijo cerkev Kristusovega rojstva, in da se ne zgražajo, ker je v isti cerkvi dvesto palestinskih teroristov, dobro opremljenih z mitraljezi, municijo in razstrelivom (med njimi vrsta poveljnikov Hamasa in Al-Aqse), dobrodošlih gostov tamkajšnjih patrov (ki potem od vojakov v tankih sprejemajo steklenice mineralne vode in košarice jabolk). Sramotno se mi zdi, da se je znanemu dnevniku zdelo prav, da pri poročanju o številu mrtvih Izraelcev od začetka nove intifade (štiristo dvanajst), z velikimi črkami poudari, kako jih vsako leto več umre v prometnih nesrečah (šeststo).

Sramotno se mi zdi, da Osservatore Romano, se pravi papežev časopis, časopis tistega papeža, ki je še pred časom pustil Judom pismo z opravičili v Zidu objokovanja, obtoži pokola ljudstvo, ki so ga v milijonih pobijali prav kristjani. Evropejci. Sramotno se mi zdi, da preživelim tega ljudstva (ljudem, ki imajo še vedno številke, vtisnjene na roke) ta časnik odreka pravico, da reagirajo, da se branijo, da se ne pustijo še enkrat poklati. Sramotno se mi zdi, da se v imenu Jezusa Kristusa (Juda, brez katerega bi bili danes vsi brezposelni) duhovniki v naših župnijah oziroma socialnih centrih oziroma kar že so spogledujejo z morilci tistih, ki v Jeruzalemu ne morejo v gostilno ali v trgovino po kruh in mleko, ne da bi jih pognala v zrak bombna eksplozija. Sramotno se mi zdi, da so ti gospodje na strani taistih, ki so otvorili sezono terorizma s poboji na letalih, na letališčih, na olimpiadah, in ki se danes zabavajo, ko ubijajo zahodne novinarje. Ko jih streljajo, ugrabljajo, jim režejo vratove, jih obglavljajo. (Po izidu moje knjige Bes in ponos bi rad nekdo tudi z mano storil isto. S citati iz Korana spodbuja svoje »brate« iz mošej in islamskih skupnosti, naj me kaznujejo v Alahovem imenu. Naj me ubijejo. Oziroma naj umrejo z mano. Ker zna možakar dobro angleško, mu odgovarjam v angleščini: »Fuck you«).

Sramotno se mi zdi, da skoraj vsa levica, tista levica, ki je pred dvajsetimi leti dovolila svojemu sindikalnemu sprevodu, da je pred rimsko sinagogo položil krsto (opozorilo v najboljšem mafijskem slogu!), pozablja prispevek Judov v protifašističnem boju. Prispevek Carla in Nella Serenija, na primer, pa Leona Ginzburga, Umberta Terracinija, Lea Valianija, Emilia Serenija, prispevek žena kot je bila moja prijateljica Anna Maria Enriques Agnoletti, ustreljena v Firencah 12. junija 1944, prispevek petinsedemdesetih od tristo petintridesetih ubitih v Ardeatinskih jamah, tisočih ostalih, ki so umrli od mučenja, v boju ali pred strelskimi vodi. (Tovariši, učitelji mojega otroštva in moje rane mladosti). Sramotno se mi zdi, da je tudi zaradi levice (mislim na levico, ki na otvoritvi svojega kongresa podari bučen aplavz predstavniku PLO, voditelju tistih Palestincev v Italiji, ki hočejo uničenje Izraela) oziroma predvsem zaradi levice Jude v italijanskih mestih že spet strah. In v francoskih, nizozemskih, danskih in nemških mestih ravno tako. Sramotno se mi zdi, da se ob mimohodu barab, oblečenih v samomorilske napadalce, tresejo od strahu, tako kot so se od strahu tresli v Berlinu za časa kristalne noči – noči, ko je Hitler otvoril lov na žida.

Sramotno se mi zdi, da s podrejanjem neumni, strahopetni, nepošteni in zanje zelo ugodni modi politične korektnosti, znani oportunisti oziroma znani paraziti zlorabljajo besedo Mir. Da v imenu besede Mir, ki so jo tako kot besedi Ljubezen in Človeštvo spravili ob vso dobro ime, odpuščajo sovraštvo in zverinskost eni sami strani. Da v imenu pacifizma (beri: konformizma), ki je delegiran istim trobentačem in zabavljačem, ki so nekoč poljubljali noge Pol Potu, hujskajo zmedene, lahkoverne ali prestrašene ljudi. Da jim lažejo, jih podkupujejo, da jih vračajo v čas pred petdesetimi leti, v čas rumenih zvezd na plaščih. Tej šarlatani, ki jim je za Palestince v resnici toliko mar, kot je meni mar zanje. Se pravi nič.

Sramotno se mi zdi, da si je toliko Italijanov in toliko Evropejcev izbralo za svojo zastavo gospoda (tako se reče zgolj iz vljudnosti) Arafata. To niče, ki je s pomočjo denarja savdske kraljeve družine nekakšen Mussolini ad perpetuum in ki v svoji megalomaniji upa, da bo ostal zapisan v zgodovini kot palestinski George Washington. Ta polpismena figura, ki ti v intervjuju ni zmožen dokončati enega stavka, posredovati ene artikulirane misli. Tako, da potem, ko z neverjetno muko vse skupaj ponovno sestaviš, napišeš in objaviš, prideš do zaključka, da je v primerjavi z njim celo Gedafi pravi Leonardo da Vinci. Ta lažni bojevnik, ki je vedno v uniformi kot Pinochet, nikoli v civilnem oblačilu, in ki ni kljub temu sodeloval v eni sami bitki. V vojno raje pošilja druge, vedno je raje pošiljal druge. Tiste reveže, ki verjamejo vanj. Ta pompozni nesposobnež, ki je hotel igrati vlogo državnika in uničil pogajanja v Camp Davidu, dosežek Clintonovega posredništva. Ne-ne-Jeruzalem-hočem-vsega-zase. Ta večni lažnivec, ki je sposoben ščepca resnicoljubnosti samo takrat, kadar (en privé) odreka Izraelu pravico do obstoja, in ki je tako nedosleden, da se, kot pravim v svoji knjigi, vsakih pet sekund postavi na laž. Vedno sedi na dveh stolih, laže celo, če ga vprašaš, koliko je ura, tako da se nanj ne moreš nikoli zanesti. Nikoli! Kot po tekočem traku vsakogar izda. Ta večni terorist, ki ne zna biti drugega kot terorist (s tem da je sam na varnem), in ki je v sedemdesetih letih, ko sem z njim opravila intervju, uril celo teroriste skupine Baader-Meinhof in z njimi otroke, stare deset let. Ubogi otroci. (Zdaj jih uri, da postanejo samomorilski napadalci. Sto takšnih otrok je trenutno v proizvodnji: sto!). Ta praporček, ki poskrbi, da ima ženo v Parizu, kjer z njo postopajo kot s kraljico, in ki svoje ljudstvo drži v dreku. Iz dreka ga potegne samo, kadar ga pošlje umret, ubit in umret. Tako kot osemnajstletnice, ki si morajo, da si pridobijo enakopravnost z moškimi, naložiti razstrelivo in se pognati v zrak skupaj s svojimi žrtvami. In vendar res, mnogi Italijani ga ljubijo. Ravno tako kot so ljubili Mussolinija. In mnogi Evropejci tudi.

Vse to se mi zdi sramotno in v tem vidim porajanje nekega novega fašizma, nekega novega nacizma. Fašizma in nacizma, toliko bolj slepega in odvratnega, ker ga vodijo in podpihujejo tisti, ki se hinavsko štejejo za dobrotnike, naprednjake, komuniste, pacifiste, katolike oziroma kristjane in ki zmorejo toliko predrznosti, da imenujejo vojne hujskače tiste, ki kot jaz na glas kričijo resnico. To vidim, da, in povedala bom, kar sledi. Jaz nisem s tragičnim in shakspearejanskim Sharonom nikoli bila nežna. (»Vem, da ste prišli po nov skalp za vašo zbirko,« je skoraj žalostno zamomljal, ko sem šla k njemu po intervju leta 1982). Z Izraelci sem se pogosto sporekla, tudi hudo, in v preteklosti sem Palestince mnogokrat branila. Morda celo več kot bi si bili zaslužili. Vendar sem na strani Izraela, sem na strani Judov. Tako kot sem bila na njihovi strani, ko sem se kot mlada borila z njimi, medtem ko so Anne Marie umirale ustreljene. Branim njihovo pravico, da živijo, da se branijo, da se ne pustijo drugič pobiti. In zgrožena od odvratnega antisemitizma tolikih Italijanov in tolikih Evropejcev, se sramujem te sramote, ki onečašča mojo domovino in Evropo. Ki v najboljšem primeru ni skupnost držav, temveč vodnjak, poln Poncijev Pilatov. In četudi bi vsi prebivalci tega planeta mislili drugače, bom jaz še vedno mislila tako.