Legendarni Serrat 1968

Ne vem, zakaj sem vedno znova presenečen, kaj vse lahko dobiš na internetu. Pred kakimi desetimi leti, ko je bil internet šele na začetkih, je Alojz Ihan napisal kratek esejček, kjer se je ponorčeval s to novotarijo: eden njegovih argumentov je bil takrat ta, da bodo ljudje potrudili dati na internet kako zadevo le, če bodo od tega imeli določeno korist. Zmota. Tako je lahko razmišljal pripadnik generacije X leta 1996; izkazalo pa se je, da ljudje vendar ne razmišljajo le utilitarno.

Pred kratkim je na youtube nekdo dal posnetek s španske televizije iz leta 1968. Gre za legendarni dogodek, za katerega sem že slišal, a sem ga imel zdaj prvič priložnost videti.

Marca 1968 je tedaj petindvajestletni barcelonski kantavtor Joan Manuel Serrat prvič nastopil na španski državni televiziji. Oddaja se je odvijala normalno, z nekaj nastopi v živo in nekaj posnetki iz studia. Tik pred zaključkom oddaje je Serrat napovedal, da bo zapel še zadnjo pesem... Urednik oddaje se je kasneje v nekem intervjuju spominjal, da so v studiu dobesedno vsi prebledeli, ko je Serrat povedal naslov. Takoj potem pa je tako delavce zgrabila panika, občinstvo pa je otrpnilo od presenečenja. Serrat je namreč začel peti v katalonščini, jeziku, ki je bil na državni televiziji (kot sicer v javnem življenju) strogo prepovedan - to je podobno, kot če bi danes kdo na turški državni televiziji hotel peti v kurdščini. V istem intervijuju je tedanji urednik povedal, da je najprej pomislil, da bi nekako izrezal končni del oddaje in ga nadomestil s kakšnim starejšim studijskim posnetkom. A še preden je Serrat zaključil svoj nastop, si je premislil: silnost mladega pevca ga je tako prepričala, da je oddaja šla necenzuirirana v eter. Škandal, ki je iz tega nastal, je bil precej manjši od predvidenega (tedanji minister za informiranje, sam doma iz Galicije, se je skušal izogibati direktnim konfrontacijam glede »jezikovnih vprašanj«): kljub temu so urednika odstavili, Serrat pa je dobil prepoved nastopa na državni televiziji, ki je bila umaknjena šele leta 1974.

Šlo je za komad Ara que tinc vint anys (»Zdaj, ko imam dvajset let«), ki je mimogrede ena mojih najljubših Serratovih pesmi (poleg Pare). V osemdesetih jo je posodobil v Fa vint anys que tinc vint anys (»Že dvajset let imam dvajset let«: poslušate jo lahko tukaj):

Joan Manuel Serrat - Ara que tinc vint anys

Ara que tinc vint anys,
ara que encara tinc força,
que no tinc l'ànima morta,
i em sento bullir la sang.

Ara que em sento capaç
de cantar si un altre canta.
Avui que encara tinc veu
i encara puc creure en déus...

Vull cantar a les pedres, la terra, l'aigua,
al blat i al camí que vaig trepitjant.
A la nit, al cel, a aquest mar tan nostre,
i al vent que al matí ve a besar-me el rostre.

Vull alçar la veu, per una tempesta,
per un raig de sol,
o pel rossinyol
que ha de cantar al vespre.

Ara que tinc vint anys,
ara que encara tinc força,
que no tinc l'ànima morta,
i em sento bullir la sang.

Ara que tinc vint anys,
avui que el cor se m'embala,
per un moment d'estimar,
o en veure un infant plorar...

Vull cantar a l'amor. Al primer. Al darrer.
Al que et fa patir. Al que vius un dia.
Vull plorar amb aquells que es troben tots sols,
sense cap amor van passant pel món.

Vull alçar la veu, per cantar als homes
que han nascut dempeus,
que viuen dempeus,
i que dempeus moren.

Vull i vull i vull cantar.
Avui que encara tinc veu.
Qui sap si podré demà.

Però avui només tinc vint anys.
Avui encara tinc força,
i no tinc l'ànima morta,
i em sento bullir la sang.


Zdaj ko imam dvajset let,
zdaj ko sem še dovolj močen,
ko mi duša še ni umrla
in čutim vrenje krvi.

Zdaj ko čutim, da lahko zapojem,
če kdo drugi poje.
Danes ko še imam glas
in še lahko verjamem v bogove...

Hočem peti kamenju, zemlji, vodi,
žitu in poti, po kateri stopam.
Noči, nebu, temu našemu morju
in vetru, ki mi zjutraj poljublja obraz.

Hočem vzdigniti glas, za vihar,
za sončni žarek
ali za slavčka,
ki mora peti ob mraku.

Zdaj ko imam dvajset let,
zdaj ko sem še dovolj močen,
ko mi duša še ni umrla
in čutim vrenje krvi.

Zdaj ko imam dvajset let,
danes ko mi srce poplesuje,
od trenutka ljubezni
ali ob pogledu na otroka, ki joče...

Hočem zapeti ljubezni. Prvi. Poslednji.
Ki zaradi nje trpiš ali enodnevni.
Hočem jokati s tistimi, ki so osamljeni,
ki brez ljubezni hodijo po svetu.

Hočem vzdigniti glas, da bi zapel ljudem,
ki so se rodili pokončni,
ki živijo pokončno
in ki pokončno umrejo.

Hočem in hočem in hočem peti.
Danes ko še imam glas.
Kdo ve, če bom jutri še lahko.

Toda danes imam komaj dvajset let.
Danes sem še močen,
duša mi še ni umrla
in čutim vrenje krvi.