V temi, ob robu ulice

Še ena Estellésova poezija:






















Stvari (Coses)

Ko sem v družbi zamišljen in molčeč.
Ausiàs March

V temi so ob robu ulice stale ženske.
Govorile so prostaške stvari, ljubeznivo prostaške,
dobrohotno prostaške, bi lahko rekli.
In kadile so. Spominjam se, da so v temi kadile.
Ulica Ribot je imela nek starinski ugled.
Nikoli je nisi videl. Nikoli je ne boš videl.
Prijatelj te je pripeljal. Svetile so sumljive luči.
Izognila sta se jim. Z razprtimi nogami
so si ženske pahljale dimlje s krili.
Povedali so mi, da so med vojno vojaki čakali v vrstah.
So po vojni med temi ženskami
izvedli čistko? Ne vem. Niso mi povedali.
Tako kot morje vrača utopljence, tako je
vojna vrnila mraku tista obilna telesa.
Če se ne motim, si v tistih časih bral
– in si mogoče znal odlomke na pamet–
Rilkejeve poezije. Od Aleixandra si prevzel
slast do svetlobe – čistost ali čednost,
ali nečistost, ki bi jo čednost mogla
odrešiti, in preveč govoriš, joj, da se ne izgubiš v globinah!
Šla sta naokoli. Na vogalu ulice, ki se ji reče
Guillem de Castro, si bruhal, nesrečnik.
V kavarni »El Siglo« si si naročil kavo brez sladkorja.

Vicent Andrés Estellés: Ljubimca

Še en prevod katalonskega (valencijskega) pesnika Andrésa Estellésa. Na tem linku lahko v katalonskem originalu poslušate Estellésovo poezijo v interpretaciji kantavtorja Ovidija Montllora, ki je bil prav tako kot Estellés doma iz Valencije.

Ljubimca (Els amants)

Meso hoče meso.
Ausiàs March

Valencia ni imela dveh ljubimcev kot sva bila midva.

Divje sva se ljubila od jutra do večera.
Še vedno se spominjam, kako si sušila obleke.
Mnogo let je minilo, mnogo. Mnogo stvari se je zgodilo.
Naenkrat me zopet zajame tisti veter ljubezni
in že se zvijava po tleh med objemi in poljubi.
Ljubezni ne dojemava kot ljubeznive navade,
kot miroljubne navade pohval in tančic
(naj nama oprosti vzdržni gospod López-Picó).
Naenkrat se vzdigne kot starodavni vihar
in naju vrže na tla, naju združi, naju priganja.
Jaz sem si včasih zaželel uglajene ljubezni,
da bi te površno poljubljal v taktu gramofona,
zdaj po mišici, nato po peclju ušesa.
Najina ljubezen je groba, surova ljubezen,
druži naju trpko hrepenenje po zemlji,
po vrtinčenju med poljubi in stiski.
Kako naj si pomagam! Prvinsko, da, saj vem.
Ne poznava Petrarke, ne poznava mnogih stvari,
Ribinih stihov in Bécquerjevih rim.
In potem, ko se vrževa na tla, kakor pač znava,
dojameva, da sva barbara in da ni treba, da je tako,
saj nisva več mlada in tako dalje in naprej.

Valencia ni imela dveh ljubimcev kot sva bila midva,
kajti ljubimcev kot sva bila midva se jih rodi le malo.