Saturday, January 29, 2011

Kirmen Uribe: Maj

Nedavno sem odkril novega priljubljenega pesnika. To je mladi baskovski pesnik in pripovednik Kirmen Uribe. Tako silne, izčiščene, globoke in istočasno preproste poetike, kot je Uribejeva, že dolgo nisem bral. Ker baskovščine seveda ne znam, ga moram žal brati v prevodih, večinoma španskih, a tudi angleških. Ne vem, če je katera od njegovih poezij prevedena tudi v slovenščino. Glede na številne odlične prevode iz baskovščine, ki smo jim priča v zadnjih letih, mislim, da je: a je sam zaenkrat nisem našel. 
Uribe je v Španiji (pa tudi na tujem) zaslovel leta 2003, ko je The New Yorker objavil angleški prevod njegove pesmi Maiatza (Maj). Še istega leta je nastopil v znamenitem dokumentarcu Julia Médema o baskovskem konfliktu La pelota vasca: piel contra piedra, kjer je spregovoril o svojem odnosu do baskovskega jezika. Prav prek tega dokumentarca sem pred kakšnimi tremi leti prvič zvedel zanj. V spominu mi je ostala njegova krasna definicija domovine: "Zame je Baskovska dežela moj majhen košček sveta; ime, ki ga prevzema svet v teh krajih."
Na podlagi španskega in katalonskega prevoda sem v slovenščino za silo prevedel Uribejevo poezijo Maj (Maiatza). Pesem govori o novem začetku, zato ni čudno, da je socialistični voditelj Patxi López, prvi ne-nacionalistični predsednik Baskije v zgodovini, ob tradicionalni slovesni zaprisegi v Gerniki maja 2009 recitiral prav odlomek iz te pesmi. Leta 2006 jo je uglasbil kantavtor Mikel Urdangarin.

Maj

Glej, prišel je maj.
Razgrnil je svojo modro veko nad pristanišče.
Pridi, že dolgo ne vem ničesar o tebi.
Trepečeš, kot tiste mucke, ki sva jih utopila kot otroka.
Pridi in pogovorila se bova o istih stvareh kot ponavadi,
o pogumu, ki je potreben za prijaznost,
o tem, da se je potrebno spopasti z dvomi,
o tem, kako napolniti praznine, ki jih nosimo v sebi.
Pridi, začuti jutro na obrazu.
Ko smo potrti, se nam vse zdi temačno,
ko smo močni, se svet nam razdrobi.
Vsakdo od nas hrani nekaj neznanega iz tujih življenj,
bodisi skrivnost, zmoto ali kretnjo.
Pridi in osramotila bova zmagovalce.
Skočila bova iz mostu in se smejala sama sebi.
Molče bova opazovala žerjave v pristanišču,
kajti biti skupaj v tišini
je najboljši dokaz prijateljstva.
Pridi z menoj, zamenjati hočem deželo,
zapustiti hočem to svoje telo
in se preseliti s teboj v školjko,
v najini majhnosti bova kot polža.
Pridi, čakam te.
Nadaljevala bova zgodbo,
ki sva jo pretrgala pred enim letom,
kot da bi  ne zrasel nov obroč
belim brezam ob nabrežju.



Maiatza

Begira, sartu da maiatza,
Zabaldu du bere betazal urdina portuan.
Erdu, aspaldian ez dut zure berri izan,
Ikarati zabiltza, ito ditugun katakumeak bezala.
Erdu eta egingo dugu berba betiko kontuez,
Atsegin izatearen balioaz,
Zalantzekin moldatu beharraz,
Barruan ditugun zuloak nola bete.
Erdu, sentitu goiza aurpegian,
Goibel gaudenean dena irizten zaigu ospel,
Adoretsu gaudenean, atzera, papurtu egiten da mundua.
Denok gordetzen dugu betiko besteren alde ezkutu bat,
Dela sekretua, dela akatsa, dela keinua.
Erdu eta larrutuko ditugu irabazleak,
Zubitik jauzi egin geure buruaz barre.
Isilik begiratuko diegu portuko garabiei,
Elkarrekin isilik egotea baita
adiskidetasunaren frogarik behinena.
Erdu nirekin, herriz aldatu nahi dut,
Nire gorputz hau albo batera utzi
Eta maskor batean zurekin sartu,
Gure txikitasunarekin, mangolinoak bezala.
Erdu, zure zain nago,
Duela urtebete etendako istorioa jarraituko dugu,
Ibai ondoko urki zuriek uztai bat gehiago ez balute bezala.

1 comment:

tongchen@seattle said...
This comment has been removed by a blog administrator.