Januar

Danes bom storil nekaj, česar sicer ne počnem. Objavil bom lastno poezijo. 

Dolgo, več kot tri leta, je minilo, odkar sem napisal zadnjo poezijo (in jo celo objavil v nekem mladinskem zborniku, kar sem že kmalu zatem začel obžalovati). Pred nekaj meseci se mi je sesul računalnik in dogodek sem izkoristil, da sem pri prenosu podatkov na novi disk zbrisal vse poezije, ki sem jih napisal kot dvajsetletnik. Ne pavšalno, temveč metodično: šel sem od ene do druge in pri vsaki posebej premislil, ali jo je vredno ohraniti. Našel nisem niti ene. Ko sem neusmiljeno brisal eno za drugo, sem se spomnil Unamunove maksime lo que se da, no se quita.  Kar se daruje, se ne odvzame. Vsaka stvaritev, pravi Unamuno, ima lastno dostojanstvo in nihče, niti njen stvarnik, nima pravice, da vanjo poseže. Kdor ustvarja, posnema stvarnika, in tako kot je stvarstvo avtonomno, tako je tudi umetnina samostojna. Zato Unamuno nikoli ni spreminjal ali popravljal svojih poezij. Za razliko od Unamunove etike ustvarjanja, ki temelji na krščanski teologiji, je moja uničevalna vnema spominjala na poganskega Kronosa, ki pobija svoje otroke iz strahu, da bi ga nekoč pohujšali. 

Že dolgo pred tem sem se odločil, da ne bom več pisal poezij. Zdaj sem se po dolgem času vrnil k pisanju. Brez nobene ambicije: počasi, previdno in ponižno, predvsem pa brez vsakršne vneme. To je eden izmed zadnjih poskusov.

Januar

Moje bolno telo se je

vzdignilo nad omrtvičeno zemljo.

Z dolgim trudom sem zaril lemež v spomin.

Eno leto je minilo od decembrskega večera,

ko smo se šli tisto igro,

ki je ne poznaš,

vzdigovali smo karte in odgovarjali

na velika vprašanja.

Doletelo me je vprašanje, kaj je čas.

Nisem znal odgovoriti.

Izmuznil sem se z učenim

istorečjem in se pogreznil

v brezno pozabe.

Eno leto je minilo od tedaj.

Zdaj sem se spomnil: zvečer zaspim

in naslednje jutro začutim brado,
ki mi je zrasla čez noč.

To je čas.

Tako bi bil moral reči.

Bolj ko premišljam,

bolj se mi ta domislica zdi

najpopolnejša definicija časa,

kar jih je človek doumel

v dolgi zgodovini svojega

nenehnega, tesnobnega, strastnega spoznavanja.

Lani sem čakal na tvoj klic,

ki ga ni bilo,

in čeprav si bila daleč od mojega

telesa, sem te čutil ob sebi,

kot zvesto spremljevalko

moje prihodnosti.

Danes sem z zamudo prejel

tvoje voščilo,

prišlo je od daleč,

dolgo, ljubeznivo in domiselno,

kot vedno,

 v naglici napisano in prepozno poslano.

Znani slog je prebudil spomine.

Zdaj vem: to je čas.

Poglej, zopet je prišel januar.

Letos nas je pričakal kot

radodarna ljubimka, ki se nam nepričakovano daruje

po dolgem dvorjenju,

naenkrat in scela, kot obljuba bodočnosti.

Med previdnimi rosicami januarskega jutra

sem stopil do nabrežja.

Sneg se je povsem odtajal,

ničesar ni več, kar bi spominjalo

na zimske dneve.

Moj pogled se je spuščal po nabrekli strugi

in s krhkim upanjem

iskal vsako sled,

ki obljublja nov začetek.