Kirmen Uribe: Maj

Nedavno sem odkril novega priljubljenega pesnika. To je mladi baskovski pesnik in pripovednik Kirmen Uribe. Tako silne, izčiščene, globoke in istočasno preproste poetike, kot je Uribejeva, že dolgo nisem bral. Ker baskovščine seveda ne znam, ga moram žal brati v prevodih, večinoma španskih, a tudi angleških. Ne vem, če je katera od njegovih poezij prevedena tudi v slovenščino. Glede na številne odlične prevode iz baskovščine, ki smo jim priča v zadnjih letih, mislim, da je: a je sam zaenkrat nisem našel. 

Uribe je v Španiji (pa tudi na tujem) zaslovel leta 2003, ko je The New Yorker objavil angleški prevod njegove pesmi Maiatza (Maj). Še istega leta je nastopil v znamenitem dokumentarcu Julia Médema o baskovskem konfliktu La pelota vasca: piel contra piedra, kjer je spregovoril o svojem odnosu do baskovskega jezika. Prav prek tega dokumentarca sem pred kakšnimi tremi leti prvič zvedel zanj. V spominu mi je ostala njegova krasna definicija domovine: "Zame je Baskovska dežela moj majhen košček sveta; ime, ki ga prevzema svet v teh krajih."

Na podlagi španskega in katalonskega prevoda sem v slovenščino za silo prevedel Uribejevo poezijo Maj (Maiatza). Pesem govori o novem začetku, zato ni čudno, da je socialistični voditelj Patxi López, prvi ne-nacionalistični predsednik Baskije v zgodovini, ob tradicionalni slovesni zaprisegi v Gerniki maja 2009 recitiral prav odlomek iz te pesmi. Leta 2006 jo je uglasbil kantavtor Mikel Urdangarin.

Maj

Glej, prišel je maj.

Razgrnil je svojo modro veko nad pristanišče.

Pridi, že dolgo ne vem ničesar o tebi.

Trepečeš, kot tiste mucke, ki sva jih utopila kot otroka.

Pridi in pogovorila se bova o istih stvareh kot ponavadi,

o pogumu, ki je potreben za prijaznost,

o tem, da se je potrebno spopasti z dvomi,

o tem, kako napolniti praznine, ki jih nosimo v sebi.

Pridi, začuti jutro na obrazu.

Ko smo potrti, se nam vse zdi temačno,

ko smo močni, se svet nam razdrobi.

Vsakdo od nas hrani nekaj neznanega iz tujih življenj,

bodisi skrivnost, zmoto ali kretnjo.

Pridi in osramotila bova zmagovalce.

Skočila bova iz mostu in se smejala sama sebi.

Molče bova opazovala žerjave v pristanišču,

kajti biti skupaj v tišini

je najboljši dokaz prijateljstva.

Pridi z menoj, zamenjati hočem deželo,

zapustiti hočem to svoje telo

in se preseliti s teboj v školjko,

v najini majhnosti bova kot polža.

Pridi, čakam te.

Nadaljevala bova zgodbo,

ki sva jo pretrgala pred enim letom,

kot da bi  ne zrasel nov obroč
belim brezam ob nabrežju.

Maiatza

Begira, sartu da maiatza,
Zabaldu du bere betazal urdina portuan.
Erdu, aspaldian ez dut zure berri izan,
Ikarati zabiltza, ito ditugun katakumeak bezala.
Erdu eta egingo dugu berba betiko kontuez,
Atsegin izatearen balioaz,
Zalantzekin moldatu beharraz,
Barruan ditugun zuloak nola bete.
Erdu, sentitu goiza aurpegian,
Goibel gaudenean dena irizten zaigu ospel,
Adoretsu gaudenean, atzera, papurtu egiten da mundua.
Denok gordetzen dugu betiko besteren alde ezkutu bat,
Dela sekretua, dela akatsa, dela keinua.
Erdu eta larrutuko ditugu irabazleak,
Zubitik jauzi egin geure buruaz barre.
Isilik begiratuko diegu portuko garabiei,
Elkarrekin isilik egotea baita
adiskidetasunaren frogarik behinena.
Erdu nirekin, herriz aldatu nahi dut,
Nire gorputz hau albo batera utzi
Eta maskor batean zurekin sartu,
Gure txikitasunarekin, mangolinoak bezala.
Erdu, zure zain nago,
Duela urtebete etendako istorioa jarraituko dugu,
Ibai ondoko urki zuriek uztai bat gehiago ez balute bezala.

Januar

Danes bom storil nekaj, česar sicer ne počnem. Objavil bom lastno poezijo. 

Dolgo, več kot tri leta, je minilo, odkar sem napisal zadnjo poezijo (in jo celo objavil v nekem mladinskem zborniku, kar sem že kmalu zatem začel obžalovati). Pred nekaj meseci se mi je sesul računalnik in dogodek sem izkoristil, da sem pri prenosu podatkov na novi disk zbrisal vse poezije, ki sem jih napisal kot dvajsetletnik. Ne pavšalno, temveč metodično: šel sem od ene do druge in pri vsaki posebej premislil, ali jo je vredno ohraniti. Našel nisem niti ene. Ko sem neusmiljeno brisal eno za drugo, sem se spomnil Unamunove maksime lo que se da, no se quita.  Kar se daruje, se ne odvzame. Vsaka stvaritev, pravi Unamuno, ima lastno dostojanstvo in nihče, niti njen stvarnik, nima pravice, da vanjo poseže. Kdor ustvarja, posnema stvarnika, in tako kot je stvarstvo avtonomno, tako je tudi umetnina samostojna. Zato Unamuno nikoli ni spreminjal ali popravljal svojih poezij. Za razliko od Unamunove etike ustvarjanja, ki temelji na krščanski teologiji, je moja uničevalna vnema spominjala na poganskega Kronosa, ki pobija svoje otroke iz strahu, da bi ga nekoč pohujšali. 

Že dolgo pred tem sem se odločil, da ne bom več pisal poezij. Zdaj sem se po dolgem času vrnil k pisanju. Brez nobene ambicije: počasi, previdno in ponižno, predvsem pa brez vsakršne vneme. To je eden izmed zadnjih poskusov.

Januar

Moje bolno telo se je

vzdignilo nad omrtvičeno zemljo.

Z dolgim trudom sem zaril lemež v spomin.

Eno leto je minilo od decembrskega večera,

ko smo se šli tisto igro,

ki je ne poznaš,

vzdigovali smo karte in odgovarjali

na velika vprašanja.

Doletelo me je vprašanje, kaj je čas.

Nisem znal odgovoriti.

Izmuznil sem se z učenim

istorečjem in se pogreznil

v brezno pozabe.

Eno leto je minilo od tedaj.

Zdaj sem se spomnil: zvečer zaspim

in naslednje jutro začutim brado,
ki mi je zrasla čez noč.

To je čas.

Tako bi bil moral reči.

Bolj ko premišljam,

bolj se mi ta domislica zdi

najpopolnejša definicija časa,

kar jih je človek doumel

v dolgi zgodovini svojega

nenehnega, tesnobnega, strastnega spoznavanja.

Lani sem čakal na tvoj klic,

ki ga ni bilo,

in čeprav si bila daleč od mojega

telesa, sem te čutil ob sebi,

kot zvesto spremljevalko

moje prihodnosti.

Danes sem z zamudo prejel

tvoje voščilo,

prišlo je od daleč,

dolgo, ljubeznivo in domiselno,

kot vedno,

 v naglici napisano in prepozno poslano.

Znani slog je prebudil spomine.

Zdaj vem: to je čas.

Poglej, zopet je prišel januar.

Letos nas je pričakal kot

radodarna ljubimka, ki se nam nepričakovano daruje

po dolgem dvorjenju,

naenkrat in scela, kot obljuba bodočnosti.

Med previdnimi rosicami januarskega jutra

sem stopil do nabrežja.

Sneg se je povsem odtajal,

ničesar ni več, kar bi spominjalo

na zimske dneve.

Moj pogled se je spuščal po nabrekli strugi

in s krhkim upanjem

iskal vsako sled,

ki obljublja nov začetek.