Joan Salvat-Papasseit (1894-1924) je bil katalonski modernistični pesnik iz Barcelone. Rodil se je v premožni meščanski družini. Pri petnajstih letih je bil priča dogodkom, ko je španska vojska krvavo zatrla proteste anarhističnih sindikatov, in od takrat se je odkrito uprl družinski tradiciji in stopil na stran delavcev. Njegovo pesniško pot je zaznamovala napetost med njegovimi elitističnimi estetskimi in literarnimi nazori in radikalnim levičarskim političnim angažmajem. Leta 1918 je zbolel za tuberkulozo in preostanek svojega življenja preživel po sanatorijih in bolnicah. Umrl je v revščini in osamljenosti star komaj 30 let.
Ena njegovih najbolj znanih,pa tuidi najbolj zanimivih in skrivnostnih pesmi ima naslov Res no és mesquí oziroma Nič ni nizkotno. O njej bomo bodisi tukaj bodisi na Dexterjevem blogu zagotovo še pisali; naj zaenkrat poudarimo, da je pesem nastala v najhujših življenjskih trenutkih mladega avtorja, ko se je spopadal z napredovanjem zahrbtne bolezni in vse večjo osamljenostjo. V njej zlahka prepoznamo nietzschejevske teme: amor fati, ljubezen do usode, mit večnega vračanja, radostnega sprejemanja življenja... Pesem na prvi pogled slavi poganski pogled na svet, a podrobna analiza nam razkrije mnogo globljo in dvoumno sporočilo. A kot rečeno, o tem kdaj drugič.
Kot mi je znano, do zdaj nobena pesem Joana Salvata Papasseita še ni bila prevedena v slovenščino. V hrvaščino pa ga je že pred dvema desetletjema prevedel Tonko Maroević; njegov prevod pesmi Res no és mesquí ("Ništa nije jadno") je pred kratkim na svojem blogu objavil mladi valencijski pesnik in lektor katalonščine na zadarski univerzi Pau Sanchis i Ferrer.
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je ta pesem doživela številne interpretacije: najbolj znana je uglasbitev Joana Manuela Serrata, ki jo lahko poslušate spodaj. Dodal sem tudi manj znano interpretacijo kantavtorja Ovidija Montllora. Bolj pozorni boste lahko pri tem jasno zaznali razliko med "uradno" osrednjo katalonsko izgovorjavo, ki ji sledi Barcelončan Serrat, in Montllorjevo valencijsko izgovorjavo.
Slovenskemu prevodu sem pod prvim videom videom dodal še katalonski original:
Nič ni nizkotno
Nič ni nizkotno,
nobena ura ni kruta,
in ni mračen prihod noči.
In rosa je jasna,
sonce si jo vzame ob zahodu
in se v njej radostno kopa,
vse se zrcali v njej, kot v zibeli stvarstva.
Nič ni nizkotno
in vse je bujno kot vino in žareča lica.
In vedno smeh v valovitem morju.
Pomlad v zimi, pomlad v poletju.
Vse je pomlad
in vsak list bo zelenel za večno.
Nič ni nizkotno,
ker dnevi ne minevajo
in smrt ne pride, četudi je pozvana.
In če jo pokličete, vam zaigra pogreb,
ker morate umreti, da bi se znova rodili.
In nikdar nismo jok,
temveč nežen smeh,
ki se razlega kot škržadi med pomarančevci.
Nič ni nizkotno,
ker pesem poje v vsakem drobcu.
Danes, včeraj in jutri
bo odcvetela vrtnica
in najmlajši devici se bodo prsi napolnile z mlekom.
Res no és mesquí
ni cap hora és isarda,
ni és fosca la ventura de la nit.
I la rosada és clara
que el sol surt i s'ullprèn
i té delit del bany:
que s'emmiralla el llit de tota cosa feta.
Res no és mesquí,
i tot ric com el vi i la galta colrada.
I l'onada del mar sempre riu,
Primavera d'hivern — Primavera d'istiu.
I tot és Primavera.
i tota fulla verda eternament.
Res no és mesquí,
perquè els dies no passen;
i no arriba la mort ni si l'heu demanada.
I si l'heu demanada us dissimula un clot
perquè per tornar a néixer necessiteu morir.
I no som mai un plor
sinó un somriure fi
que es dispersa com grills de taronja.
Res no és mesquí
perquè la cançó canta en cada bri de cosa.
—Avui demà i ahir
s'esfullarà una rosa:
i a la verge més jove li vindrà llet al pit.
