Časa, ki smo ga prestali, se bodo spominjali po grobovih

Vedno bolj ugotavljam dvoje: da Vicent Andrés Estellés postaja moj najljubši pesnik in da gre verjetno za enega največjih pesnikov 20. stoletja. O prvem sem prejkone prepričan. O drugem - tudi.
Vsekakor gre za enega največjih neznanih pesnikov prejšnjega stoletja. Izven Katalonskih dežel je namreč še vedno skoraj povsem nepoznan; do te mere, da nima niti svojega članka v angleški wikipediji. 

Na dan, ko katoliki praznujejo dan vseh svetih, in se laiki spominjajo mrtvih, objavljam odlomek ene od zgodnjih pesnitev. Kot običajno, sledi mojemu prevodu katalonski original. 

Tega časa, ki smo ga prestali, se bodo spominjali

po njegovih grobovih, grobovih dobro plačane

izdaje, grobovih pokolov, grobovih

neznane smrti, ki se je zgodila

v neki noči in ni bila nikoli razjasnjena.

vse naokrog bodo cveteli sarkofagi,

ob robovih poti in avtocest bodo rasli.

kdo se bo spomnil na tiste druge,

na nedolžne žrtve, na brezimne žrtve,
s strelom v telesu, ki ravno tako ležijo
ob robovih cesarskih cest?

kdo se bo spominjal, kdo bo izgovoril imena

teh mrličev, pokopanih na hitro in na skrivaj,

preden je prišla jasna luč novega dneva?

Aquest temps que hem passat hom el recordarà

per les seues tombes, tombes de traïció

ben pagada, tombes d’extermini, tombes de la

mort desconeguda, acomplerta

una nit i mai no aclarida.

floriran tot arreu, els sacròfags, aniran vorejant

autopistes, camins ¿qui pensarà en els altres,

els morts innocents, els morts anònims, amb un

tir al cos, a la vora també dels camins imperials?

¿qui evocarà, qui dirà els noms d’aquests morts

precipitadament enterrats, d’amagat, abans

que arriben les llums aclarides del dia?