Vladimir Truhlar, God's Colorful Paths

Vladimir Truhlar (1912 - 1977) was a Slovenian Jesuit theologian. He wrote most of his works in the 1960s and 1970s, and was especially important for his reflections on the Catholic Aggiornamento. Besides being one of the most important (if not the most important) Slovenian modernist theologian of the 20th century, with a crucial influence in the liberalisation of Slovenian Catholic thought in the 1960s and 1970s, he was also a poet. This aspect of his work is less known. In the past decades, his poems were rediscovered and many of them published for the first time. Virtually all of them are of religious nature, many have mystical elements. This is one of my favorite ones, entitled "God's Colorful Paths":

Since I have recognized

you within myself,

I can see

you coming towards me

from the external world, as well,

approaching me

from everywhere:

through the little orange birds on

Paul Klee’s paintings,

through dark red

rebellions,

through bread,

through Graham Green,

through the immaculateness

of sharks.

***

Pisana pota Boga

Odkar sem Te v sebi

prepoznal,

vidim:

tudi od zunaj,

od vsepovsod,

mi prihajaš nasproti:

po citronastih ptičkah

Paula Kleeja,

po uporih 

v rjavordečem,

po kruhu,

Grahamu Greenu,

po brezmadežnosti

morskih psov.

Časa, ki smo ga prestali, se bodo spominjali po grobovih

Vedno bolj ugotavljam dvoje: da Vicent Andrés Estellés postaja moj najljubši pesnik in da gre verjetno za enega največjih pesnikov 20. stoletja. O prvem sem prejkone prepričan. O drugem - tudi.
Vsekakor gre za enega največjih neznanih pesnikov prejšnjega stoletja. Izven Katalonskih dežel je namreč še vedno skoraj povsem nepoznan; do te mere, da nima niti svojega članka v angleški wikipediji. 

Na dan, ko katoliki praznujejo dan vseh svetih, in se laiki spominjajo mrtvih, objavljam odlomek ene od zgodnjih pesnitev. Kot običajno, sledi mojemu prevodu katalonski original. 

Tega časa, ki smo ga prestali, se bodo spominjali

po njegovih grobovih, grobovih dobro plačane

izdaje, grobovih pokolov, grobovih

neznane smrti, ki se je zgodila

v neki noči in ni bila nikoli razjasnjena.

vse naokrog bodo cveteli sarkofagi,

ob robovih poti in avtocest bodo rasli.

kdo se bo spomnil na tiste druge,

na nedolžne žrtve, na brezimne žrtve,
s strelom v telesu, ki ravno tako ležijo
ob robovih cesarskih cest?

kdo se bo spominjal, kdo bo izgovoril imena

teh mrličev, pokopanih na hitro in na skrivaj,

preden je prišla jasna luč novega dneva?

Aquest temps que hem passat hom el recordarà

per les seues tombes, tombes de traïció

ben pagada, tombes d’extermini, tombes de la

mort desconeguda, acomplerta

una nit i mai no aclarida.

floriran tot arreu, els sacròfags, aniran vorejant

autopistes, camins ¿qui pensarà en els altres,

els morts innocents, els morts anònims, amb un

tir al cos, a la vora també dels camins imperials?

¿qui evocarà, qui dirà els noms d’aquests morts

precipitadament enterrats, d’amagat, abans

que arriben les llums aclarides del dia?

Joan Fuster, Nežno bitje

V Katalonskih deželah je letošnje leto v znamenju valencijskega esejista Joana Fusterja, enega najpomembnejših katalonsko pišočih intelektualcev 20. stoletja. Letos namreč mineva 20 let od njegove smrti, 90 let od njegovega rojstva, poleg tega pa še 50 let od izida njegove najpomembnejše knjige, Nosaltres, els valencians ("Mi, deželani Valencije"), ter 30 let od njegovega znamenitega nastopa na zborovanju v Castellónu, na katerem se je odločno zavzel za enotnost katalonskega knjižnega jezika in proti umetnemu razločevanju med katalonščino in valencijščino. 

Fuster je v svojem vsestranskosti pisal tudi poezije. Pred kratkim sem prevedel eno njegovih najlepših poezij, Nežno bitje. Gre za skrajšano različico precej obsežnejše pesnitve, ki jo je napisal sredi 50. let. 

Pesem je zaslovela v priredbi kantavtorja Lluísa Llacha (posnetek prilagam spodaj).

Nežno bitje

Nežno bitje, ki si bilo

le utrjeno nabrežje, priokus ideje,

dlan, ki je ostajala med mojima dlanema.

Ne vem, če si me ljubila, jaz sem te ljubil

in to je bilo vse in to je bilo dovolj.

Najini telesi sta garali v svoji slavi.

Bila sva gosta poljubov in vztrajanja,

poznal sem te kot svoje čudežno meso

in kot zanikovanje nostalgije.

Imela si devetnajst let, na vrhuncu veselja,

na tvojih licih hrepenenje po meni,

jaz pa sem ti iskal imena in druge nežnosti.

Prišel bo dan, ko bodo gledali v verze,

in nekdo bo zame rekel, glejte človeka,

ki je umiral v jasnih globočinah kot na domačiji.

Toda: bodo našli v njih spokoj, tvoja stegna,

vonj po tebi, ki me prežema vsega?

Jih bo zdrznil sladak preplah ob branju tvojega imena?

Criatura dolcíssima

Criatura dolcíssima, que fores

la sola riba forta, un deix d'idea,

la mà que entre les meues perdurava!

No sé si m'estimaves: t'estimava

i això era tot, i això era prou,

i els nostres cossos obraven en llur glòria.

Érem hostes del bes i la insistència,

i et sabia ma carn meravellada

i argument negador de la nostàlgia.

Tenies dinou anys, i a punt la joia,

i esperança de mi en les teues galtes.

Jo t'intentava noms i altres carícies.

Vindrà l'hora de veure dins els versos

i algú dirà de mi: heus ací un home

que moria allarat en clars abismes.

Però no hi trobaran ta pau, tos muscles,

la teua olor completa penetrant-me?

No hi llegiran ton nom amb un bell pànic?