Zavedam se, da si bralec zasluži pojasnilo glede diplomskega dela, ki ga ima pred seboj. Že iz naslova je namreč razvidno, da tema, ki sem jo vzel v obravnavo, odstopa od ustaljene predstave o tem, kakšno naj bo in s čim naj se ukvarja diplomsko delo, s katerim študent zaključi študij zgodovine. Bojim se, da vsebina od te predstave še bolj odstopa kot naslov. Zato bom poskušal dovolj temeljito objasniti, zakaj sem si izbral takšno temo in na kakšen način jo nameravam obravnavati.
Nisem si izbral določenega problema in skušal prikazati s pomočjo virov. Kadarkoli obravnavamo totalitarizem »kot tak«, ne pa recimo njegovih elementov ali značilnosti posameznih sistemov, ki smo jih prepoznali pod tem označevalcem, smo vselej že na polju metazgodovine. Kajti »totalitarizem«, strogo gledano, ni neka pozitivna danost: če ne drugega, ker si pod tem imenom vsak predstavlja nekaj drugega. »Totalitarizem« tudi ni samo pojem, ki povzema določeno realnost, temveč je obenem tudi teorija, ki hoče to realnost razložiti, interpretirati, jo razumeti skozi določeno optiko. Zato, kadarkoli hočemo kaj povedati o totalitarizmu, dobesedno »pademo v avtorje«. Pred nami se odpre borgesovski labirint zgodovinskih, psiholoških, politoloških, socioloških in drugih interpretacij. Če hočemo razumeti stoletje, ki je za nami, ne moremo mimo tega labirinta: podati se moramo skozenj.
Vendar pa cilj mojega diplomskega dela ni zasledovati zgodovino nekega pojma, niti obnoviti okoliščine neke historične debate. Oboje sem sicer povzel in delu služi kot potrebno ozadje: pri tem sem se oprl v prvi vrsti na historično analizo Enza Traversa
[1]. Ravno tako nisem skušal zgodovinskih dejstev, ki se gibljejo okoli ideje totalitarizma, samostojno konceptualizirati: to bi bilo predrzno. Ne le, ker bi le težko proizvedel kaj, česar ne najdemo že pri velikih avtorjih, ki so se ukvarjali s tem problemom; tudi v kolikor bi mi to uspelo (o čemer lahko upravičeno dvomimo), bi tako zastavljena naloga krepko presegla okvirje, ki so sprejemljivi za diplomsko delo.
Naloge, ki je zastavljena kot poskus interpretacije, torej nisem mogel načeti povsem znova, kot da o tem še nihče ni ničesar povedal, kot da bi izhajal iz
tabule rase, da bi potem prišel do »presenetljivih« odkritij, za katere je bolj poučenim znano, da so bile že neštetokrat obdelane. Obenem pa tudi nisem hotel sestaviti inventarja že povedanega, nekakšnega teoretskega herbarija, polepljenega s primerki posušenih in primerno prepariranih tujih premislekov, pripravljenega, da njegove strani odpremo v duhu eruditske radovednosti, a brez nevarnosti, da bi se pri tem morali obremenjevati z miselnimi napori, ki so sicer pri vsakem resnem branju neobhodni.
Odločil sem se, da bom podrobneje analiziral tri avtorje, ki so v svojih delih skušali razumeti totalitarizem: Hannah Arendt, Slavoja Žižka in Viktorja Blažiča. Seveda ima bralec vso pravico, da vpraša: zakaj ravno te tri avtorje? Takoj se namreč opazi, da bi med omenjenimi samo Hannah Arendt lahko uvrstili med »klasike« totalitarizma, med tiste torej, katerih delo je vzbudilo veliko zanimanje strokovne javnosti in zapustilo trajen doprinos. Po drugi strani pa tudi nihče izmed njih ni, če smem tako reči, »tipološki«; nisem jih torej vzel v obravnavo, ker bi bili najbolj izraziti predstavniki neke značilne tendence v interpretaciji totalitarizma. Kvečjemu ravno nasprotno: nihče med njimi ni »tipičen«; vsi so ubrali pot, ki je nenavadna, ali pa jih je pripeljala k neobičajnim spoznanjem. To velja tudi za Hannah Arendt; res je sicer, da njeno delo o izvorih oziroma elementih totalitarizma predstavlja klasik, a zanjo v marsičem velja, kar je François Furet nekoč rekel za Micheleta, namreč, da »so ga bolj citirali kot študirali«
[2]. Vsi trije avtorji imajo (ali so imeli) nek originalen uvid v fenomen totalitarizma. Če sem jih torej vzel v obravnavo v tem diplomskem delu, sem to storil zato, da bi razumel z njimi, da bi kritično ovrednotil njihova izvajanja in pokazal pomen, ki jo njihova originalnost ima za historično znanost. Če bo ta hotela razumeti totalitarizem, namreč ne bo mogla mimo originalnih avtorjev: tudi, ali še zlasti, če ti po formaciji niso zgodovinarji in ne sledijo tradicionalnim metodam historične raziskave.
Pri Viktorju Blažiču imamo opraviti s tem, kar bi Hannah Arendt imenovala »predhodno razumevanje«
[3]. Blažič je seveda eden najbolj znanih slovenskih disidentov iz obdobja po ukinitvi Revije 57; njegova interpretacija je tesno povezana z njegovo zaporniško izkušnjo, z njegovim kritičnim opazovanjem delovanja in razvoja jugoslovanskega sistema, podkrepljena pa z široko eruditsko izobrazbo. Blažič je morda ena najbolj izrazitih figur slovenskega disidentstva, saj se zdi, kot da v sebi združuje njegove različne vidike: partizan, novinar, Kocbekov prijatelj, kristjan in nacionalist
[4]. Vse to kaže na njegovo čvrsto umeščenost v tradicijo slovenske misli, vendar njegovo zanimanje presega njene običajne teme in uhaja ustaljenim horizontom
[5]. Kot eden zadnjih disidentov, rojenih v predvojnih časih, ki se še vedno ukvarja z vprašanji totalitarizma, je prišel do izjemno zanimivih odkritij, ki ga uvrščajo med najbolj originalne mislece na Slovenskem. Viktor Blažič ne razlikuje med posameznimi vrstami totalitarizma; on noče raziskovati, razlikovati in znanje urediti. Skozi svoje izkušnje je prišel do nekega spoznanja, za katerega čuti, da ga mora posredovati bralcu. To je vse. Pojma »totalitarizem« zato ne uporablja metodično, ampak mu služi kot označevalec za osnovno spoznanje: v nekem zgodovinskem trenutku je na svet prišlo nekaj novega, neprecedenčnega in nezaslišanega. Blažičevo razmišljanje nas s tem dobesedno katapultira v problemsko jedro pravkar minule preteklosti; od tu nadaljujemo k temeljitejši in bolj znanstveni analizi.
Slavoj Žižek je med živečimi avtorji verjetno najtemeljitejši in najvztrajnejši mislec totalitarizma. Pojma »totalitarizem« sicer ne mara, a ne toliko iz razloga, ker implicira primerjavo med nacizmom in stalinizmom, temveč zato, ker to primerjavo kodificira in s tem onemogoča vračanje k problemu in poskuse njegovega razumevanja in osmišljanja
[6]. Pri Žižku imamo opraviti s poglobljeno interpretacijo psiholoških mehanizmov totalitarizma, najpomembnejši pa je Žižkov doprinos k analizi (predvsem stalinističnega) ideološkega diskurza. Žižek nam torej pomaga, da razumemo, kako deluje najpomembnejši mehanizem v totalitarnem gospostvu – njegov ideološki stroj.
Tudi Hannah Arendt analizira, kako deluje mašinerija totalitarnega nasilja, ki se v najbolj popolni obliki pokaže v zaprtem vesolju koncentracijskega taborišča. Ta del njenega opusa, kjer se ukvarja s strukturo totalitarizma, predstavlja klasično – in v marsikaterem pogledu nepreseženo – analizo. Ne da bi poznala pretresljivo pričevanje Prima Levija, jo ta analiza pripelje do natanko istega vprašanja, ki ga je zastavil znameniti pričevalec: »Ali je to sploh še človek?«
[7]. Srhljiva ugotovitev, da je totalitarni režim pripeljal svoj eksperiment tako daleč, da ni le povsem uničil človeške svobode in spontanosti, temveč je uspel človeka oropati vseh atributov njegove človeške narave, je Hannah Arendt prepričala, da je potrebno poiskati izvore totalitarnega gospostva: samo tako lahko razumemo elemente totalitarizma, ki se nahajajo v netotalitarni družbi, in se z njimi spopademo. Tu pa smo že pri resnično historični obravnavi. Obravnavi, ki se je je Hannah Arendt lotila s temeljitim metodološkim premislekom, ki je v tej diplomski nalogi tudi podrobneje prikazan.
Pa smo zopet pri upravičenem vprašanju: ali analiza, kakršno sem ubral v tem delu, sploh spada med naloge zgodovinopisja? Po Blochu je osnovno poslanstvo zgodovinarja, da skuša razumeti
[8]. Toda ali lahko razumemo na osnovi postopkov, ki niso kaj več od kopičenja, zbiranja in urejanja podatkov? Ali pa moramo, če hočemo razumeti, vsaj do neke mere spekulirati? Tisti, ki zgodovino razumejo kot arheologijo – kot izkopavanje podatkov iz preteklosti – se s tem najbrž ne bodo strinjali. A tudi ostali, ki imajo do historične znanosti sodobnejši pristop, bodo lahko upravičeno oporekali, da je analitična spekulacija na podlagi znanih podatkov naloga politološke, ne pa zgodovinske vede.
Takšno kritiko sem sicer pripravljen sprejeti, a ji iz več razlogov ne morem pritrditi. Prvič: totalitarizem je preteklost
[9]. Zdi se, da je nevarnost, ki je več kot pol stoletja grozila zahodni civilizaciji, dokončno pokopana. Na obzorju se že zbirajo nove grožnje, ki pa jih lahko samo slutimo in zato
kot zgodovinarji o njih ne moremo povedati ničesar. Morda živimo res, kot je marsikdaj slišati, v neke vrste vmesnem času med dvema dobama: če je tako, potem imamo dolžnost, ki je obenem dragocena možnost, da vzamemo v temeljit premislek preteklost naše civilizacije. To seveda pomeni: najbolj problematične vidike te preteklosti.
Toda: ali smemo trditi, da do zdaj totalitarizma nismo vzeli v ozir, da smo ga spregledali? Komajda. O tem je bilo vendarle napisano ogromno literature, vrstijo se vsakovrstne raziskave; izkušnja je bila (vsaj v zahodni družbi) bolj ali manj uspešno posredovana širši javnosti, svoje mesto je (spet: vsaj v zahodni družbi) dobila tudi v šolskih programih. Toda zgodilo se je – in tega pri najboljši volji ni mogoče zanikati – da smo totalitarno izkušnjo spremenili v strašilo. Primerov, ki to jasno potrjujejo, je toliko, da se niti ne bi spuščal v dokazovanje. Ker pa se ravno tiče mojega dela, naj omenim Žižkovo hudomušno primerjavo pojma »totalitarizem« z zelenim čajem, čigar naloga je, da »ukroti proste radikale«; pri čemer so
free radicals v ameriškem političnem žargonu seveda levičarski svobodomisleci
[10].
Četudi bi kot upravičeno sprejeli obtožbo, ki jo poleg Žižka izreka cela vrsta intelektualcev, da namreč pojem totalitarizma služi kot ideološki bavbav za preprečevanje vsakršnega radikalnega političnega angažmaja, bi še vedno ostalo vprašanje: kako to zavira zgodovinsko znanost? Na prvi pogled je sploh ne. Zgodovinski vedi se pravzaprav godi prav lepo: odprl se je pogled na nove vire, zlasti iz bivšega sovjetskega vesolja, nastala je cela vrsta zelo kvalitetnih zgodovinskih del, predvsem t.i.
Alltagsgeschichte[11]. Tudi o zgodovini Sovjetske zveze vemo danes neprimerno več kot pred dvajsetimi leti
[12], s Furetom pa smo dobili zelo dober vpogled v zgodovino recepcije sovjetskega komunizma med zahodnimi (predvsem francoskimi) intelektualci. Nastajajo že prvi pregledi historiografske in politološke debate o totalitarizmu
[13]: Enzo Traverso, na katerega se v tem delu opiram, je le eno izmed imen. Na prvi pogled je vse v najlepšem redu. Ideologi skrbijo, da totalitarizem ostaja travmatsko jedro, ki drži skupaj demokratični konsenz, za njimi zgodovinarji zbirajo raztreščeno preteklost in jo urejajo po predalčkih. Kaj tukaj manjka?
Razumevanje, v pravem arendtovskem pomenu besede.
Vloga totalitarizma pri oblikovanju sodobne evropske zgodovinske identitete je na nek način ravno obratna vlogi francoske revolucije. Tu imamo opraviti z dvema travmatskima dogodkoma, prvi se je vpisal kot pozitiven, drugi kot negativen. Oba sta mejna kamna »velike« evropske ideološke zgodbe in označujeta začetek in konec nekega obdobja, ki bi ga z Dostojevskim lahko poimenovali kot iskanje »odrešitve človeka brez Boga«
[14]. Oba držita skupaj evropski politični imaginarij: prvi v obliki neuresničenih sanj, drugi v obliki izpolnjene more. Ne bi se podrobneje spuščal v vzporednice, o katerih je bilo povedanega obenem preveč in premalo. Mislim pa, da se moramo s tem drugim travmatskim dogodkom soočiti podobno, kot se je François Furet s francosko revolucijo: zopet se čuditi. Furet se je po »obdobju, obsedenem od struktur«
[15], vrnil k »velikim avtorjem« 19. stoletja, da bi z njimi ponovno odprl »velika vprašanja«, ki jih je zabrisala pozitivistična historiografija 20. stoletja
[16]. Furetu so očitali, da pri svojih interpretacijah pretirava in se neizvirno naslanja na (metolodološko konservativne) avtorje iz preteklosti. Kar se tiče pretiravanja, bi morda veljalo spomniti na Joséja Ortego y Gasseta, ki je nekoč zapisal, da »misliti, če hočemo ali ne, pomeni pretiravati«
[17]. Marsikateri današnji znanstvenik s sumničenjem gleda na »vehemenco«, ki je tako značilna za velike avtorje; sodobna historiografija se je oddaljila od »ambicioznega sinteznega početja«, ki je odlikovalo kakšnega Braudela. So se sodobni zgodovinarji vrnili k preverljivim dejstvom in opustili težnjo po »ambicioznem sinteznem početju«
[18], ker se bojijo, da bi »udarili mimo«, da bi rekli kaj, kar očitno ne drži? Če hočemo razumeti stoletje, ki je za nami, se bomo tega predsodka morali znebiti: že Hegel je v svoji
Fenomenologiji duha napisal, da se v »strahu pred zmoto« dejansko skriva »strah pred resnico«.
Tako kot je Furet storil pri historiografiji francoske revolucije, moramo tudi pri vprašanju totalitarizma rehabilitirati »velike avtorje«; brez njih se ne bomo nikoli dotaknili resnice, pa naj naberemo še toliko podatkov, pričevanj, grafikonov, številk in tajnih dokumentov. Res je: »klasiki« so polni pretiravanj, netočnosti, samovoljnih filozofskih in socioloških sintez. A če odmislimo, da se veliki avtorji pravzaprav le redko motijo – vsekakor manj kot znanstveniki, saj je resnica nekaj več od golega ujemanja izjave in dejstev – pravzaprav ni mogoče drugače: ni mogoče najti resnice in se obenem ne zmotiti. Tisti, ki se neprestano vračajo k vprašanjem, ker jih odgovori (pozitivna dejstva) ne zadovoljijo, bodo edini ugledali bistvo. Tu se Hannah Arendt, ki je vedno gojila globoko nezaupanje do psihoanalize, presenetljivo ujema s Slavojem Žižkom, Lacanovim učencem: tudi za Hannah Arendt je bistvo, »narava«, določene stvari vedno njeno najgloblje jedro (
innermost kernel)
[19], ki ga lahko ugledamo samo bežno, tako rekoč od strani, in le kot luč, ki osvetljuje ostale elemente; to pa le ob stalnem dialogu med vedenjem in razumevanjem, med dejstvi in interpretacijo. Povedano drugače: kdor se noče motiti, tudi resnice nikoli ne bo odkril.
To, kar Hannah Arendt imenuje »razumevanje« (proces, ki se ne more arbitrarno ustaviti na določeni točki, temveč traja dobesedno vse življenje), skoraj natanko ustreza znameniti Furetovi maksimi »misliti revolucijo«. Furet je hotel ubrati tretjo pot med tem, čemur je pravil »komemorativna zgodovina«, ki jo je najbolje predstavljala tradicija pozitivistične erudicije z Aulardom in Mathiezom, in tisto historiografijo, ki je interpretirala dogodke skozi šablone (in ki jo je Furet napadel v osebi Soboula in njegove psevdomarksistične šole). Hotel je vrniti besedo tistim, ki so – tako kot on –
mislili revolucijo: Tocquevillu, Micheletu, pozabljenemu Augustinu Cochinu in, nenavsezadnje, Marxu
[20].
To je Furetova znamenita »vrnitev k Avtorjem«
[21]: iskanje originalnih konceptualizacij, neusahljiva fascinacija, nenehno odpiranje interpretativnega dialoga, ponovno problematiziranje. Glede tega je Furet, res, revizionist
par excellence.
To sem s tem delom hotel storiti tudi jaz: temeljito pregledati troje različnih načinov dojemanja nekega travmatičnega in kontroverznega historičnega dejstva. To neprestano odpiranje istih vprašanj pa ima svoj smisel, le v kolikor resnico res razumemo kot nekaj več od golega
adequatio – ujemanje izjave z izjavljenim – in jo dojemamo kot tisto zloglasno »trdo jedro«, ki se nam razkrije le, če se vedno znova prebijamo skozi meglo dejstev, ki ga obdaja; da pa tam nekje je in da moramo prav tam »šariti« okoli njega, nam pove čut, ki mu Hannah Arendt pravi »predhodno razumevanje« (
primary understanding), jaz pa bi mu rekel »intuicija dejavnih ljudi«. Da utegne biti res nekaj na tem, da je bistvo stvari res njihovo »notranje jedro«, nam potrjujejo številne presenetljivo podobne in nenavadne ugotovitve, do katerih so prišli različni avtorji, čeprav so ubrali povsem drugačne poti in eden drugega pri raziskovanju niso upoštevali.
To je torej pot, ki sem jo ubral pri tem diplomskem delu. Raziskal sem avtorje, pri čemer sem tudi sam moral odbrati tisto, kar se mi je zdelo relevantno, od tistega, kar je potrebno dati vstran. Pri čemer seveda nisem pozabil, kar nas je naučil Freud: upošteval sem, da tisto, kar se pri različnih interpretacijah ponavlja, ni nič bolj pomembno od tistega, kar je različno. Morda nam interpretacije, kjer se avtorji razhajajo, razkrivajo še več od tistega, kjer se presenetljivo ujemajo: nakazujejo nam, da se na tej točki nemara skriva protislovje, ki se prekriva s protislovjem v samem totalitarizmu
[22]. Zato je to diplomsko delo predvsem raziskovanje podobnosti in različnosti v interpretacijah; v upanju, da bomo skozi to gibanje med interpretacijami ugledali tisto »vedno strašljivo luč resnice«, o kateri je govorila Hannah Arendt.
It is worth the effort, kot bi rekli Angleži. Predvsem, ker nam, nepotešenim od golih dejstev, ni ostala druga možnost. In na ramenih čutimo vso težo preteklega stoletja, ki nas kliče k razumevanju.
[1] Enzo Traverso:
Il totalitarismo: Storia di un dibattito, Milano 2002.
[2] François Furet:
Misliti francosko revolucijo, Ljubljana 1989, str. 247 (gre za prevod razgovora, ki ga je Furet imel z
Magazine littéraire marca 1986). Podobno opaža Traverso, da so
Izvore totalitarizma nekaj let po izidu že imeli za klasik (str. 103), obenem pa opozarja, da Arendt skozi petdeseta leta ni imela zelo velike vloge pri oblikovanju strokovnega javnega mnenja (str. 111). Vsekakor smemo reči, da je vpliv Arendtove viden predvsem pri analizi strukture totalitarizma, kjer res lahko trdimo, da je postavila temelje sodobni politični analizi, skoraj povsem pa je prezrta njena zgodovina »izvorov« oz. »elementov« totalitarizma, ki jim je posvetila dve tretjini knjige, ki se po njih imenuje. To opaža tudi Furet: »(…) tretji del njene knjige so pogosto citirali in o njem razpravljali. Vsi udeleženci [kolokvija Ameriške akademije znanosti] so sicer soglašali, da je treba raztegniti koncept o »totalitarizmu« na Sovjetsko zvezo, vendar so se omejevali na analizo režimov, kakor so bili že uveljavljeni, ne da bi se spuščali v njihove “začetke”.« (François Furet: Minule iluzije: esej o komunistični ideji 20. stoletja, Ljubljana 1998, str. 548). Dodajmo, da oba omenjena zgodovinarja razprave o totalitarizmu, Furet in Traverso, tisti del analize Arendtove, ki se ukvarja s samimi »izvori« totalitarizma, obravnavata površno in z očitnim nerazumevanjem (Traverso str. 107-108, Furet str. 543-547). To le potrjuje upravičenost gornje izjave.
[3] Hannah Arendt:
Understanding and Politics (v
Essays in Understanding, Orlando 1994)
[4] O Blažičevem angažmaju v »Kocbekovem krogu« je zanimivo pričevanje podal Boris Pahor v svojih dnevniških zapiskih (
Ta ocean strašnó odprt, Ljubljana 1989).
[5] Povzemam po Viktor Blažič:
Svinčena leta, Ljubljana 1999; to je v vseh pogledih njegovo najbolj dovršeno delo.
[6] Slavoj Žižek:
Did Somebody Say Totalitarianism: Five Interventions in the (Mis)use of a Notion, London 2001, str. 1-7. Glej tudi članek v Sobotni prilogi Dela, 12.2. 2005 (Slavoj Žižek:
Kazen mora biti stroga, a pravična).
[7] Hannah Arendt se je pri svojih analizah taboriščnega nasilja opirala zlasti na knjige Davida Rousseta (
L'Univers concentrationnaire, 1946;
Les jours de notre mort, 1947), Eugena Kogona (
Der SS Staat. Das System der deutschen Konzentrazionslager, 1946), pri izkušnjah na sovjetski strani pa zlasti na anonimne spomine večinoma poljskih internirancev, zbranih v knjigi
The Dark Side of the Moon, ki je izšla l. 1947 v New Yorku s predgovorom T.S. Eliota.
[8] Marc Bloch:
Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, Ljubljana 1996, str. 131
[9] Če ta pojem uporabljamo s količkaj metodološke strogosti, lahko rečemo, da je danes na vsem svetu samo še en totalitarni režim in še ta v neizogibnem zatonu. Čeprav ne bi smeli zanemarjati nevarnosti, ki jih lahko takšen propadajoči režim, ki še ni izčrpal vseh svojih uničevalnih zmogljivosti, predstavlja za našo prihodnost, pa lahko vendar zatrdimo, da je totalitarna izkušnja že za nami.
[10] »Mutatis mutandis, is not the notion of totalitarianism one of the main ideological antioxidants, whose function throughout its career was to tame free radicals, and thus help the social body to maintain its politico-ideological good health?« (Žižek,
Did Somebody Say…, str. 1). Žižek seveda pretirava pri tistem »throughout its career«, a glede trenutne vloge pojma »totalitarizma« znotraj širšega zahodnega političnega konteksta moramo- ne glede na to, kaj si mislimo o Žižkovih »free radicals«- njegovi analizi pritrditi.
[11] Poleg Hansa Mommsena, ki se je že v osemdesetih letih lotil raziskovanja oblastne strukture nacizma, je omembe vredna monografija Pierra Ayçoberryja (
The Social History of the Third Reich, 1933 – 1945, New York 1999).
[12] Tu je monografija Aleksandra Nekriča in Mihaila Gellera (Утопия у власти: История Советского Союза е 1917 гола до наших дней) še vedno osrednja referenca (sam sem seznanjen z italijansko verzijo:
Storia dell' URSS: dal 1917 a Eltsin, Milano 1997). Izjemno zanimivo raziskavo sta priskrbela J. Arch Getty in Oleg V. Naumov (The
Road to Terror: Stalin and the Self-Destruction of the Bolsheviks, 1932-39, Yale University Press, New Haven-London 1999). Nanju se nekajkrat opira tudi S. Žižek.
[13] Še pred natanko desetimi leti je François Furet pisal: »Bilo bi nadvse zanimivo napisati sistematično zgodovino o pojavu tega pojma in o njegovih rabah.« (F. Furet,
Minule iluzije, str. 206)
[14] Nikolaj Berdjajev:
Novi srednji vek, Ljubljana 1999. Misel je iz »Dnevnika pisatelja«.
[15] Citat je sicer vezan na kontekst historiografije o nacizmu in stalinizmu; Furet, Minule iluzije, str. 247
[16] prim. Furet,
Misliti francosko revolucijo, str. 243-254
[17] José Ortega y Gasset:
La rebelión de las masas, Madrid 1997
[18] »Ambiciozno sintezno početje« je Furetu očital M. Vovelle (Michel Vovelle:
Kratka zgodovina francoske revolucije, Ljubljana 1989).
[19] »Whenever we talk of the “nature” or “essence” of a thing, we actually mean this innermost kernel, of whose existence we can never be so sure as we are of the darkness and density [which surrounds everything that is real]. True understanding does not tire of interminable dialogue and “vicious circles”, because it trusts that imagination eventually will catch at least a glimpse of the always frightening light of truth.« H. Arendt,
Understanding and Politics. Zadnji stavek bi bil prav lahko napisal Žižek.
[20] Furet se pogosto sklicuje na Marxa. Napisal je monografijo o Marxu in francoski revoluciji (
Marx et la Révolution française, 1986), ki je podroben oris Marxovih interpretacij tega dogodka. Zanj je Marx nedvomno eden tistih, ki revolucijo
mislijo- za razliko od, kot je pravil, »marksistične vulgate« 20. stoletja, ki ni drugega kot zbirka uzakonjenih predsodkov.
[21] Glede zgodnejših avtorjev je zanimiva Furetova izjava v intervjuju za
Magazine littéraire: »Vzemite historiografijo francoske revolucije do leta 1815; Burke, Kant, Fichte, Hegel, Constant, Mme de Staël in še kdo. Bistvo razlag, vprašanj in skrivnosti, ki so tudi naše, je zajeto že v njih.« (Furet,
Misliti francosko revolucijo, str. 254)
[22] Ta paradoks, če ga smemo tako imenovati, je najbolje predstavil T.W. Adorno: pri različnih interpretacijah pojma »družbe« (tistimi, ki so družbo dojemali kot celoto, tistimi, ki so priznavali le vsoto posameznikov itd.) se je vprašal, ali ni morda to neskladje v interpretacijah pravzaprav kostitutivno neskladje
same družbe: ali ni sama družba tista, ki sloni na tem nerešenem protislovju med »skupnostjo« in posamezniki? (prim. Slavoj Žižek:
Zgodovina in nezavedno, Ljubljana 1982)
