L'estaca

O katalonskem kantavtorju Lluísu Llachu smo pred leti že pisali v blogu Dextera et anima.

Njegova najbolj znana pesem L'estaca je nastala sredi 60h let kot protest proti frankistični diktaturi. Zaradi nje je Llach zaslovel po celi Španiji. Estaca tako v katalonščini kot v španščini pomeni dobesedno »kol« oziroma pranger, torej steber, na katerem so v srednjem veku privezali zapornike. Simbolika pesmi je nedvoumna: estaca je metafora za avtoritarni režim in samo skupen napor lahko pripomore k njegovemu padcu.

Ni čudno, da je pesem postala prava himna protifrankističnega odpora: njen refren in glasbo danes pozna vsak Katalonec, zelo znana pa je tudi drugod v Španiji. Spodaj lahko pogledate originalni posnetka iz koncerta: nekaj čisto posebnega je slišati, ko znameniti refren pesmi (»Če povlečemo vsi, bo padel…«) skupaj z Llachom zapoje več sto tisoč ljudi.

Pesem je od svojega nastanka leta 1969 doživela ogromno remakov, tako s strani samega Llacha kot drugih. Prevedena je bila v španščino, francoščino, nemščino, baskovščino, okcitanščino, poljščino, korzijščino, grščino ... Najbolj znana je priredba poljskega kantavtorja Jaceka Kaczmarskega, znana pod naslovom Mury, ki je postala simbol poljskega odpora proti komunizmu. Če vas zanima originalno besedilo, kliknite na naslov v oklepaju. Spodaj je prevod in original besedila, dodal pa sem tudi podnetke Llachove izvedbe in nekaterih priredb.


Zapah

Dedek Sizèt mi je govoril
zgodaj zjutraj na pragu,
medtem ko sva čakala sonce
in gledala vozove, ki so vozili mimo naju.

Sizet, ali ne vidiš zapaha,
na katerega smo vsi privezani?
Če se ga ne bomo uspeli rešiti,
ne bomo nikoli mogli shoditi!

Če povlečemo vsi, bo padel,
dolgo ne bo vzdržal!
Gotovo bo padel, padel, padel;
gotovo je že dodobra načet.
Če ga ti močno povlečeš sèm
in ga jaz močno povlečem tja,
bo gotovo padel, padel, padel;
in lahko se bomo osvobodili.

Ampak, Sizet, kako dolgo že traja!
Roke se mi počasi utrujajo.
In ko me moči zapuščajo,
je zapah še večji in mogočnejši.

Dobro vem, da je že trhel,
a, Sizet, tako zelo težek je,
moči me počasi zapuščajo.
Daj, ponovno mi zapoj:

Če povlečemo vsi, bo padel…

Stari Sizet je obmolknill:
zlobni veter ga je odnesel,
le on sam ve, kam.
In jaz pod podbojem vrat.

In ko bodo mimo prišli novi fantje,
bom iztegnil vrat, da zapojem
zadnjo Sizetovo pesem,
zadnjo, ki me jo je naučil.
Če povlečemo vsi, bo padel…

L'avi Siset em parlava

de bon matí al portal

mentre el sol esperàvem

i els carros vèiem passar.

Siset, que no veus l'estaca

on estem tots lligats?

Si no podem desfer-nos-en

mai no podrem caminar!

Si estirem tots, ella caurà

i molt de temps no pot durar,

segur que tomba, tomba, tomba

ben corcada deu ser ja.

Si jo l'estiro fort per aquí

i tu l'estires fort per allà,

segur que tomba, tomba, tomba,

i ens podrem alliberar.

Però, Siset, fa molt temps ja,

les mans se'm van escorxant,

i quan la força se me'n va

ella és més ampla i més gran.

Ben cert sé que està podrida

però és que, Siset, pesa tant,

que a cops la força m'oblida.

Torna'm a dir el teu cant:

Si estirem tots, ella caurà...

Si jo l'estiro fort per aquí...

L'avi Siset ja no diu res,

mal vent que se l'emportà,

ell qui sap cap a quin indret

i jo a sota el portal.

I mentre passen els nous vailets

estiro el coll per cantar

el darrer cant d'en Siset,

el darrer que em va ensenyar.

Si estirem tots, ella caurà...

Si jo l'estiro fort per aquí...

Priredba baskovske rock skupine Betagarri (v katalonščini):

Priredba urugvajskega kantavtorja Alebrta Garcie (v španščini):


Priredba Jacka Kaczmarskega (v poljščini):

Mury

On natchniony i młody był, ich nie policzyłby nikt

On im dodawał pieśnią sił, śpiewał że blisko już świt.

Świec tysiące palili mu, znad głów podnosił się dym,

Śpiewał, że czas by runął mur...

Oni śpiewali wraz z nim:

Wyrwij murom zęby krat!

Zerwij kajdany, połam bat!

A mury runą, runą, runą

I pogrzebią stary świat!

Wkrótce na pamięć znali pieśń i sama melodia bez słów

Niosła ze sobą starą treść, dreszcze na wskroś serc i głów.

Śpiewali więc, klaskali w rytm, jak wystrzał poklask ich brzmiał,

I ciążył łańcuch, zwlekał świt...

On wciąż śpiewał i grał:

Wyrwij murom zęby krat!

Zerwij kajdany, połam bat!

A mury runą, runą, runą

I pogrzebią stary świat!

Aż zobaczyli ilu ich, poczuli siłę i czas,

I z pieśnią, że już blisko świt szli ulicami miast;

Zwalali pomniki i rwali bruk - Ten z nami! Ten przeciw nam!

Kto sam ten nasz najgorszy wróg!

A śpiewak także był sam.

Patrzył na równy tłumów marsz,

Milczał wsłuchany w kroków huk,

A mury rosły, rosły, rosły

Łańcuch kołysał się u nóg...

Patrzy na równy tłumów marsz,

Milczy wsłuchany w kroków huk,

A mury rosną, rosną, rosną

Łańcuch kołysze się u nóg...

Priredba italijansko-provansalske folk rock skupine Lou Dalfin (v okcitanščini):

Lo pal

Lo míu parser me parlava

de bon'ora a la fònt

lo solelh esperavem

e i mul passaven lo pònt

Al m'a mostà lo pal

ente sem tuchi estachats

podem pas destachar-se,

sem pas pus libres de anar

Se tirem tuchi al vai tombar,

gaire de temps pòl pas durar

segur que tomba, tomba, tomba,

e al es ja ben enclinat

E se tu tires fòrt d'aqui

e que mi tiro fòrt d'alai

segur que tomba, tomba, tomba,

e nos trobem jò desliurats

Tuchi sabem qu'al es març,

mas, parser, al pesa tant,

e quora me manca la fòrça

di-me encar lo tíu chant.

Se tirem tuchi al vai tombar,

gaire de temps pòl pas durar

segur que tomba, tomba, tomba,

e al es ja ben enclinat.

Korziška priredba skupine I Chjami Aghjalesi:

Nemška priredba (Hein & Oss):



Francoska verzija (Marc Robine):

Palestinski pevec Nabil v izvajanju mešane arabsko-katalonsko verzije v Barceloni:

Verzija baskovskega pevca in politika Gorke Knörra:

Zbuditi se

Še ena pesem iz Llachovega albuma Somniem (Sanjamo) iz leta 1979. Naslov je Despertar (Zbuditi se) in tako kot večina pesmi iz omenjenega albuma ima jasno politično sporočilo, a tudi globljo osebnostno razsežnost.

Odpreti okna in čakati nov dan
in se znovna znajti pred zamegljenimi okni.
Tako kot te moje oči, ki pogosto pozabijo,
da je še dovolj luči, da vzravnamo življenje.

Iz noči moram pregnati jezo in šibkost,
pregnati moram misel, da nam je usojeno izgubljati.
Videti moram onkraj te goste megle,
naučiti se moram boriti brez vsakršnega orodja.

Korak časa, ponavljajoče ure

orjejo po obličju, ki je vse manj vedro.
Zapraviti kos življenja, ne da bi kaj dosegel,
ob koncu dneva ugotoviti, da so bile vse le sanje.

Iz noči moram pregnati jezo in šibkost,
pregnati moram misel, da nam je usojeno izgubljati.
Videti moram onkraj te goste megle,
naučiti se moram boriti brez vsakršnega orodja.

In ta stol, šepav in majav,
ta stara okna in dolge stopnice,
vse to je velika laž, izgubiti upanje,
zato jaz raje vstanem, zdaj ko še zmorem.

Iz noči moram pregnati jezo in šibkost,
pregnati moram misel, da nam je usojeno izgubljati.
Videti moram onkraj te goste megle,
naučiti se moram boriti brez vsakršnega orodja.

Obrir els finestrons i esperar un nou dia,
i trobar altre cop entelats els vidres,
com aquests meus ulls, que sovint obliden
que encara hi ha llum per adreçar la vida.

He d'esborrar les nits de ràbia i de feblesa.
He d'esborrar el pensar que sempre ens toca perdre,
mirar molt més enllà d'aquesta boira espessa.
He d'aprendre a lluitar sense tenir cap eina.

I el pas del temps, hores repetides,
va llaurant la pell cada cop menys lliure.
Sense guanyar res, perdre un tros de vida,
i anar cap al llit fent veure que es somnia.

He d'esborrar les nits de ràbia i de feblesa.
He d'esborrar el pensar que sempre ens toca perdre,
mirar molt més enllà d'aquesta boira espessa.
He d'aprendre a lluitar sense tenir cap eina.

I aquesta cadira coixa i atrotinada,
els vells finestrons i la llarga escala
són la gran mentida, perdre l'esperança.
Per això m'aixeco ara que puc encara.

He d'esborrar les nits de ràbia i de feblesa.
He d'esborrar el pensar que sempre ens toca perdre,
mirar molt més enllà d'aquesta boira espessa.
He d'aprendre a lluitar sense tenir cap eina.

Sanjamo!

Leta 1979, ko se je izkazalo, da španska tranzicija v demokracijo poteka prepočasi in da se je nekdanja opozicija zapletla v neskončne kompromise z nekdanjimi predstavniki frankistične diktature, kar je onemogočalo jasen rez z bivšim režimom , je veliki katalonski kantavtor Lluís Llach napisal pesem Somniem - Sanjamo.

SANJATE
Jasno. Neprestano sanjamo. Vedno.
PREVEČ PRIČAKUJETE
Seveda. Naučili smo se čakati in pričakujemo vse.
PREVEČ HOČETE
Točno tako. Hočemo preveč.Hočemo več. Hočemo vse.
PREVEČ SE VAM MUDI
Da. Jasno, da. Hoditi, priti, ponovno začeti. Da, mudi se nam.
SANJATE
Da. Neizogibno. Današnje sanje kot možnost za jutri.
PREVEČ UPATE
Seveda. In ni nas sram, da smo sužnji upanja.
PREVEČ HOČETE
Točno tako. To je naša besna pravica. Še več, naša dolžnost.
ZAHTEVATE
Seveda. Strastno, včasih potrto.

A vendar,
a vendar je bolje tako.
Bolje narod, ki se premika,
čeprav včasih omahne,
čeprav je včasih preveč oprezen,
čeprav je včasih umazan, nizkoten, malenkosten.
Bolje tako, v vsej njegovi človeškosti,
čudni in preprosti.
Bolje tako kot trop ovac,
podrejen računici kalkulatorjev interesov.
Zatorej naj ne bo nikogar sram reči,
naj ne bo nikogar sram zakričati:
Sanjamo!
Da, neprestano sanjamo.
Sanjamo brezmejne sanje,
sanjamo do nepredstavljivega.
Vedno sanjamo in čakamo na vse,
naučili smo se umetnosti čakanja,
umetnosti čakanja v neskončnih brezmočnih nočeh.
Znamo čakati in čakamo na vse,
vse!
In hočemo vse. Hočemo nemogoče,
da bi dosegli mogoče.
Hočemo mogoče,
da bi dosegli nemogoče.
Bolje tako,
bolje tako, čeprav očasih omahnemo,
čeprav smo včasih umazani, nizkotni, melenkostni.
Bolje tako, v vsej naši človeškosti,
čudni in preprosti.
Bolje tako kot trop ovac, podrejen računici kalkulatorjev interesov.
Zatorej, če nam kdo reče, če se nam kdo upa reči:

SANJATE
Jasno. Neprestano sanjamo. Vedno.
Če nam porečejo,
PREVEČ PRIČAKUJETE
Seveda. Naučili smo se čakati in pričakujemo vse.
Če nam očitajo,
PREVEČ HOČETE
Jasno. Hočemo preveč, več, vse.
Če nam rečejo,
PREVEČ SE VAM MUDI
Jasno. Hoditi, priti, ponovno začeti. Da, mudi se nam.

SOMNIEU.
És clar que sí, somniem constantment.
ESPEREU MASSA.
És clar que sí, ham après a esperar i ho esperem tot.
VOLEU MASSA.
És clar que sí, volem massa, més, tot, àvidament.
TENIU MASSA PRESSA.
Sí, és clar que sí, caminar, arribar, recomençar, tenim pressa, molta pressa.

SOMNIEU.
Sí inevitablement, el somni d’avui com possibilitat del demà.
ESPEREU MASSA.
És clar que sí, i no ens fa cap vergonya ésser esclaus de l’esperança.
VOLEU MASSA.
És clar que sí, és el nostre dret rabiós, i encara més el nostre deure.
EXIGIU.
És clar que sí, apassionadament o amb tristesa.

I tanmateix,
i tanmateix, millor així,
millor un poble que es mou,
encara que, a vegades, precipitat,
encara que, a vegades, massa prudent,
encara que, a vegades, brut, baix, rastrer,
encara que, a vegades, sublim,
millor així, amb tota la seva condició humana, estranya i senzilla;
millor així, que no un ramat de xais sotmès al càlcul dels ordenadors d’interessos.
Per això, que ningú no s’avergonyeixi de dir, que ningú no s’avergonyeixi de cridar:
somniem, sí, constantment, somniem sense límits en els somnis,
somniem fins l’inimaginable.
Somniem sempre,
i ho esperem tot, hem après l’art d’esperar, aquest art d’esperar
en nits interminables d’impotència; sabem esperar i ho esperem tot, tot,
i ho volem tot, volem l’impossible per a arribar al possible,
volem el possible per a arribar a l’impossible;
millor així, amb tota la seva condició humana, estranya i senzilla;
millor així, que no un ramat de xais sotmesos al càlcul dels ordenadors d’interessos;
per això, si mai ens diuen, si mai ens gosen dir...

SOMNIEU.
És clar que sí! constantment, somniem sempre.
Si en dieu: ESPEREU MASSA.
És clar que sí, hem après a esperar, i ho esperem tot.
Si ens dieu: VOLEU MASSA.
És clar que sí, volem massa, més i tot, àvidament.
Si ens dieu: TENIU MASSA PRESSA.
És clar que sí, caminar, arribar, recomençar, sí, tenim pressa.

Kdo je zmagal?

Ta članek je lani objavil mesečnik Ampak. Ker se mi zdi še vedno aktualen (in ker je ta blog zamišljen tudi kot prostor, kamor bom na spletu objavljal svoje članke), ga po enem letu objavljam na tem mestu. Danes razmišljam enako.

Priznati moram, da sem vesel, da začetka maja ne bom pričakal v Sloveniji, temveč v Španiji. Ne gre le za vreme, ki je tu na Iberskem polotoku še vedno prijaznejše kot doma. Čeprav sem nepoboljšljiv slovenski patriot, se bojim, da z veliko lažjim srcem spremljam ceremonije okoli španskega Dos de Mayo (drugi maj je v Španiji nacionalni praznik v spomin na začetek upora proti Napoleonovi okupaciji) kot pa slovenska praznovanja, ki bodo potekala v istem času, od 27. aprila do 8. maja.

V Sloveniji se ob obletnicah, ki so povezane s spominom na pomembne dogodke druge svetovne vojne, vsako leto znova odpirajo iste polemike. Tu v Španiji nimam priložnosti, da bi podrobneje sledil polemikam v slovenskih medijih: a mislim, da to niti ni potrebno. Glede na izkušnje zadnjih petnajstih letih si lahko že z nekakšno žalostno instinktivnostjo pred oči prikličem vedno iste argumente, polemike, izjave, protipolemike in protiizjave, ki v tem času bogatijo strani našega dnevnega časopisja ter radijske in televizijske valove. Dve kontroverzi, ki sem ju že pred časom utegnil zaslediti na internetnih straneh, o (ne)praznovanju obletnice ustanovitve ajdovske vlade in tista glede napisa »Naš Tito« nad mojo Novo Gorico, sta se mi zdeli kot zlovešči predstraži še hujših polemik, ki se bodo neizogibno razviharile ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne na Slovenskem.

Zdi se mi, da so nekateri že takoj po oktobrskih volitvah začeli brusiti nože za ideološki spopad ob bližajoči se obletnici, kot da bi se pripravljal veliki poslednji spopad. Če se je desetletje zadrtega ideološkega boja izteklo v odurno predstavo splošne posurovelosti, ki smo ji Slovenci bili priča v zadnjih mesecih, nam ostaja vsaj upanje (ki pa je tokrat bolj upravičeno kot kdajkoli prej), da bo to res vsaj poslednji ideološki spopad glede naše preteklosti, če že o veličini res ni mogoče govoriti. Ko bomo pobrisali vse popackane spomenike in iz ulic odstranili zadnje sledove slavij, katerih oblika in vsebina je vzbudila toliko nepotrebnih sporov, se bomo morali iz hrupa medsebojnih obtoževanj odpraviti v tišino poglobljene kontemplacije.

Prva postaja na tej poti je prav gotovo preprosto spoznanje, ki nekaterim sicer inteligentnim ljudem nikakor ne gre v glavo: čas za odločitev, na katero stran se postaviti, je dokončno minil pred šestdesetimi leti. Današnje generacije imajo srečo: ni jim potrebno skozi tesnobno izkušnjo vseh, ki so v tistih groznih letih ob strahu za svojo (individualno in kolektivno) eksistenco in ob silnicah manihejskih ločnic bili prisiljeni storiti, kar je bilo nemogoče in obenem neizogibno: sprejeti odločitev. Nikoli ne bom mogel razumeti tistih svojih sodobnikov, ki jim ravno to ni potrebno, a se vseeno hočejo po vsej sili postaviti na določeno stran. Nekdo jih bo moral opozoriti, da je konflikta konec: nič ne pomaga, če se ovijajo v zastave in ponosno tolčejo po prsih. Kdo ve, v koliko primerih takšno obsesivno zaklinjanje naših sodobnikov korenini v nezavedni želji, popraviti grehe svojih staršev, ki niso zmogli jasne odločitve, ravno ko to je bilo potrebno?

Mehanizem, ki zabrisuje linearnost zgodovinske logike (spomnimo se na ponavljajočo sintagmo iz Janezovega Razodetja: »zgodilo se bo in je že tukaj«) ter preteklost in prihodnost zgosti v sedanjem trenutku, je temeljna izkušnja vsakega mističnega doživetja. Prav pa je, da tam tudi ostane, saj ne spada v kraljestvo tega sveta. Vpisuje se v diskurz mita, ne pa v diskurz zgodovinske zavesti. Tisti mladeniči, ki vedno znova hodijo na Sabotin in postavljajo napis »Naš Tito«, se najbrž sploh ne zavedajo, da opravljajo religiozno dejanje. Koliko je to posledica tega, da jim je z ateistično vzgojo (tu ne gre za špekulacijo, ker nekatere med njimi osebno poznam) bila odvzeta možnost prave religiozne izkušnje, ne bom sodil. A dejstvo je, da gre proslavljanje nekega mita: o dejanski zgodovinski osebnosti Josipa Broza vedo najbrž bolj malo, še manj pa o družbenih in političnih okoliščinah, ki so pripeljale do tega, da nad Novo Gorico stoji kolosalni spomenik, vreden totalitarnega režima. Tito je samo še en prazni označevalec (tako kot rdeče zvezde, majičke s profilom Che Guevare ali pa nacistični simboli za obritoglavce), ki jim služi za objektivizacijo njihove prazne brezsubstancialne pozicije. To pa ni najhuje. Najhuje je, da s tem dejanjem vedno znova uničujejo krhki konsenz, ki vlada med ljudmi, in omogoča obstoj političnega prostora. V politično debato vključujejo elemente religiozne zaslepljenosti (in niso s tem nič boljši od ameriške populistične religiozne desnice, ki jo tako radi prezirajo), potrpežljiv proces ustvarjanja skupne zgodovinske zavesti, ki bi v sebi vključevala bogato pluralnost naše nacionalne spominske izkušnje, pa onemogočajo z regresijo k mitu. Z miti pa je, kot sem že nekje povedal, dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost: s tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.

Ravno to pa potrebujemo: temeljit premislek o naši preteklosti. Včasih mi je že odveč vedno znova ponavljati iste stvari, a predvsem zgodovinarji se ne smemo izogniti poslanstvu, ki čaka našo generacijo: da iz javnega diskurza izženemo vse sledi manihejske zadrtosti. Zato je še toliko bolj žalostno, kadar so prav zgodovinarji tisti, ki podžigajo nepotrebne ideološke strasti. Na tem mestu se ne bom spuščal v posamezne polemike; a pri nas je še preveč resnih in podkovanih intelektualcev, ki namesto dolgotrajnega procesa razumevanja predlagajo instant obrazce, ki naj oukvirjijo našo zgodovinsko zavest. Seveda, lažje kot razmišljati je vrteti molilne mlinčke: v tem se vse »sprte strani« krasno ujemajo. Kdor bo poskusil dojeti našo preteklost v vsej njeni tragični razsežnosti, bo moral podirati zidove preprostih opredelitev in s tem si bo prav gotovo z vseh strani pridobil le malo prijateljev.

Pred nedavnim mi je pod roke prišla znana pesem, ki jo je katalonski kantavtor Lluís Llach spisal na vrhuncu študentskega odporništva proti avtoritarnemu režimu generala Franca. Zdi se mi, kot da bi bila spisana za naše razmere. Ko sem jo prvič slišal, sem presenečeno ugotovil, da povsem povzema moje občutke glede naše zgodovinske izkušnje. Llach, ki je leta 1969, ko je bila pesem prvič izvedena v javnosti, bil komaj 21-leten študent ekonomije, je v nekaj preprostih besedah zmogel svoje misli artikulirati mnogo bolje kot jih znam jaz. Sam bi le plagiatorsko posnel iste misli, le mnogo slabše, zato nisem videl boljšega načina, kot da sem tekst po svojih močeh iz katalonščine prevedel v slovenščino in ga na tem mestu v celoti priobčujem. Naslov pesmi je: Odgovori mi (Respon-me).


Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal
izreči prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje s pravico
hoditi po ulici, ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj, z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj, pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…

Tu so zastavljena vsa pomembna vprašanja naše povojne stvarnosti. Ali nam je sploh potrebno še kako drugače odgovoriti tistim, ki bi radi konec druge svetovne vojne na Slovenskem praznovali kot v Parizu in v Londonu (se pravi, kot nereflektirano zmago), razen z besedami iz te preproste pesmi?... Kdo je zmagal? Kdo je na vseh teh poteptanih truplih postavil obljubljeno hišo za vse ljudi? Kdo je zmagal? Kdo je uničil toliko pomembnih tradicij (kot, čisto mimogrede, tradicijo medijske pluralnosti), da bi iz njenih ruševin vstalo novo ljudstvo? Kdo je zmagal? Kdo je lahko naslednjih petdeset let užival sadove prinešene svobode?

In tukaj bom zelo oster: dokler bodo pri nas ljudje, ki se bodo sprenevedali, da je lahko odgovor na ta vprašanja drugačen kot NIHČE, bomo morali vsi pošteni intelektualci s stoično trmo vztrajati pri tistem postkomunističnem antikomunizmu, ki nam ga tako radi očitajo. Kajti ni druge poti: le ko bomo zavestno sprejeli to, kar tako in tako že vsi vemo – namreč da se je skozi narodno osvobodilni boj uveljavila revolucija, ki je strahovito zlorabila zaupanje ljudstva, uničila upanja celih generacij in nas za petdseset let zapeljala na krivo pot – do tedaj bomo morali vedno znova vztrajati pri spraševanju: Kdo je zmagal?

Neka generacija je ustvarila junaško poglavje slovenske zgodovine. Iz naroda hlapcev je hotela ustvariti narod junakov, iz »železa, skovanega iz bomb« je hotela ustvariti novega človeka. Mi smo dediči tistih časov, o tem ne more biti dvoma, a nanje nimamo neposrednega vpliva. Zmoremo pa nekaj, česar tedanji udeleženci po sili razmer niso mogli: danes lahko razumemo. Zato je težko dopustno, da svoje intelektualne sposobnosti uničujemo ob nepotrebnih polemikah, namesto da bi se lotili potrpežljivega procesa zbiranja raztreščenih koščkov naše preteklosti v nov mozaik skupne historične identitete.

Hem de guanyar tots aquests anys que estan cridant, »povrniti moramo vsa ta leta, ki kričijo«, je z neprekosljivo pesniško močjo zapisal Lluís Llach. Morda se sliši paradoksalno: preteklosti namreč ne moremo spremeniti, to je jasno. A vendarle obstaja način, da si svojo preteklost povrnemo, kot je za svoje Katalonce hotel Llach. In sicer tako, da je ne pozabimo, niti je ne mitiziramo, temveč jo v vsej pluralni razsežnosti vzamemo nase v obliki zgodovinske izkušnje, ki sooblikuje našo neponovljivo identiteto. In, če nisem preveč banalen: kot dragocen opomin, da ne bomo kdaj ponovili istih tragičnih napak.