Vladimir Truhlar (1912 - 1977) was a Slovenian Jesuit theologian. He wrote most of his works in the 1960s and 1970s, and was especially important for his reflections on the Catholic Aggiornamento. Besides being one of the most important (if not the most important) Slovenian modernist theologian of the 20th century, with a crucial influence in the liberalisation of Slovenian Catholic thought in the 1960s and 1970s, he was also a poet. This aspect of his work is less known. In the past decades, his poems were rediscovered and many of them published for the first time. Virtually all of them are of religious nature, many have mystical elements. This is one of my favorite ones, entitled "God's Colorful Paths":
Vedno bolj ugotavljam dvoje: da Vicent Andrés Estellés postaja moj najljubši pesnik in da gre verjetno za enega največjih pesnikov 20. stoletja. O prvem sem prejkone prepričan. O drugem - tudi.
Vsekakor gre za enega največjih neznanih pesnikov prejšnjega stoletja. Izven Katalonskih dežel je namreč še vedno skoraj povsem nepoznan; do te mere, da nima niti svojega članka v angleški wikipediji.
Na dan, ko katoliki praznujejo dan vseh svetih, in se laiki spominjajo mrtvih, objavljam odlomek ene od zgodnjih pesnitev. Kot običajno, sledi mojemu prevodu katalonski original.
Tega časa, ki smo ga prestali, se bodo spominjali
po njegovih grobovih, grobovih dobro plačane
izdaje, grobovih pokolov, grobovih
neznane smrti, ki se je zgodila
v neki noči in ni bila nikoli razjasnjena.
vse naokrog bodo cveteli sarkofagi,
ob robovih poti in avtocest bodo rasli.
kdo se bo spomnil na tiste druge,
na nedolžne žrtve, na brezimne žrtve,
s strelom v telesu, ki ravno tako ležijo
ob robovih cesarskih cest?
kdo se bo spominjal, kdo bo izgovoril imena
teh mrličev, pokopanih na hitro in na skrivaj,
preden je prišla jasna luč novega dneva?
Aquest temps que hem passat hom el recordarà
per les
seues tombes, tombes de traïció
ben
pagada, tombes d’extermini, tombes de la
mort
desconeguda, acomplerta
una nit
i mai no aclarida.
floriran
tot arreu, els sacròfags, aniran vorejant
autopistes,
camins ¿qui pensarà en els altres,
els
morts innocents, els morts anònims, amb un
tir al
cos, a la vora també dels camins imperials?
V Katalonskih deželah je letošnje leto v znamenju valencijskega esejista Joana Fusterja, enega najpomembnejših katalonsko pišočih intelektualcev 20. stoletja. Letos namreč mineva 20 let od njegove smrti, 90 let od njegovega rojstva, poleg tega pa še 50 let od izida njegove najpomembnejše knjige, Nosaltres, els valencians ("Mi, deželani Valencije"), ter 30 let od njegovega znamenitega nastopa na zborovanju v Castellónu, na katerem se je odločno zavzel za enotnost katalonskega knjižnega jezika in proti umetnemu razločevanju med katalonščino in valencijščino.
Fuster je v svojem vsestranskosti pisal tudi poezije. Pred kratkim sem prevedel eno njegovih najlepših poezij, Nežno bitje. Gre za skrajšano različico precej obsežnejše pesnitve, ki jo je napisal sredi 50. let.
Pesem je zaslovela v priredbi kantavtorja Lluísa Llacha (posnetek prilagam spodaj).
Nežno bitje
Nežno bitje, ki si bilo
le utrjeno nabrežje, priokus ideje,
dlan, ki je ostajala med mojima dlanema.
Ne vem, če si me ljubila, jaz sem te ljubil
in to je bilo vse in to je bilo dovolj.
Najini telesi sta garali v svoji slavi.
Bila sva gosta poljubov in vztrajanja,
poznal sem te kot svoje čudežno meso
in kot zanikovanje nostalgije.
Imela si devetnajst let, na vrhuncu veselja,
na tvojih licih hrepenenje po meni,
jaz pa sem ti iskal imena in druge nežnosti.
Prišel bo dan, ko bodo gledali v verze,
in nekdo bo zame rekel, glejte človeka,
ki je umiral v jasnih globočinah kot na domačiji.
Toda: bodo našli v njih spokoj, tvoja stegna,
vonj po tebi, ki me prežema vsega?
Jih bo zdrznil sladak preplah ob branju tvojega imena?
Nedavno sem odkril novega priljubljenega pesnika. To je mladi baskovski pesnik in pripovednik Kirmen Uribe. Tako silne, izčiščene, globoke in istočasno preproste poetike, kot je Uribejeva, že dolgo nisem bral. Ker baskovščine seveda ne znam, ga moram žal brati v prevodih, večinoma španskih, a tudi angleških. Ne vem, če je katera od njegovih poezij prevedena tudi v slovenščino. Glede na številne odlične prevode iz baskovščine, ki smo jim priča v zadnjih letih, mislim, da je: a je sam zaenkrat nisem našel.
Uribe je v Španiji (pa tudi na tujem) zaslovel leta 2003, ko je The New Yorker objavil angleški prevod njegove pesmi Maiatza (Maj). Še istega leta je nastopil v znamenitem dokumentarcu Julia Médema o baskovskem konfliktu La pelota vasca: piel contra piedra, kjer je spregovoril o svojem odnosu do baskovskega jezika. Prav prek tega dokumentarca sem pred kakšnimi tremi leti prvič zvedel zanj. V spominu mi je ostala njegova krasna definicija domovine: "Zame je Baskovska dežela moj majhen košček sveta; ime, ki ga prevzema svet v teh krajih."
Na podlagi španskega in katalonskega prevoda sem v slovenščino za silo prevedel Uribejevo poezijo Maj (Maiatza). Pesem govori o novem začetku, zato ni čudno, da je socialistični voditelj Patxi López, prvi ne-nacionalistični predsednik Baskije v zgodovini, ob tradicionalni slovesni zaprisegi v Gerniki maja 2009 recitiral prav odlomek iz te pesmi. Leta 2006 jo je uglasbil kantavtor Mikel Urdangarin.
Maj
Glej, prišel je maj.
Razgrnil je svojo modro veko nad pristanišče.
Pridi, že dolgo ne vem ničesar o tebi.
Trepečeš, kot tiste mucke, ki sva jih utopila kot otroka.
Pridi in pogovorila se bova o istih stvareh kot ponavadi,
o pogumu, ki je potreben za prijaznost,
o tem, da se je potrebno spopasti z dvomi,
o tem, kako napolniti praznine, ki jih nosimo v sebi.
Pridi, začuti jutro na obrazu.
Ko smo potrti, se nam vse zdi temačno,
ko smo močni, se svet nam razdrobi.
Vsakdo od nas hrani nekaj neznanega iz tujih življenj,
bodisi skrivnost, zmoto ali kretnjo.
Pridi in osramotila bova zmagovalce.
Skočila bova iz mostu in se smejala sama sebi.
Molče bova opazovala žerjave v pristanišču,
kajti biti skupaj v tišini
je najboljši dokaz prijateljstva.
Pridi z menoj, zamenjati hočem deželo,
zapustiti hočem to svoje telo
in se preseliti s teboj v školjko,
v najini majhnosti bova kot polža.
Pridi, čakam te.
Nadaljevala bova zgodbo,
ki sva jo pretrgala pred enim letom,
kot da bi ne zrasel nov obroč
belim brezam ob nabrežju.
Maiatza
Begira, sartu da maiatza,
Zabaldu du bere betazal urdina portuan.
Erdu, aspaldian ez dut zure berri izan,
Ikarati zabiltza, ito ditugun katakumeak bezala.
Erdu eta egingo dugu berba betiko kontuez,
Atsegin izatearen balioaz,
Zalantzekin moldatu beharraz,
Barruan ditugun zuloak nola bete.
Erdu, sentitu goiza aurpegian,
Goibel gaudenean dena irizten zaigu ospel,
Adoretsu gaudenean, atzera, papurtu egiten da mundua.
Denok gordetzen dugu betiko besteren alde ezkutu bat,
Dela sekretua, dela akatsa, dela keinua.
Erdu eta larrutuko ditugu irabazleak,
Zubitik jauzi egin geure buruaz barre.
Isilik begiratuko diegu portuko garabiei,
Elkarrekin isilik egotea baita
adiskidetasunaren frogarik behinena.
Erdu nirekin, herriz aldatu nahi dut,
Nire gorputz hau albo batera utzi
Eta maskor batean zurekin sartu,
Gure txikitasunarekin, mangolinoak bezala.
Erdu, zure zain nago,
Duela urtebete etendako istorioa jarraituko dugu,
Ibai ondoko urki zuriek uztai bat gehiago ez balute bezala.
Danes bom storil nekaj, česar sicer ne počnem. Objavil bom lastno poezijo.
Dolgo, več kot tri leta, je minilo, odkar sem napisal zadnjo poezijo (in jo celo objavil v nekem mladinskem zborniku, kar sem že kmalu zatem začel obžalovati). Pred nekaj meseci se mi je sesul računalnik in dogodek sem izkoristil, da sem pri prenosu podatkov na novi disk zbrisal vse poezije, ki sem jih napisal kot dvajsetletnik. Ne pavšalno, temveč metodično: šel sem od ene do druge in pri vsaki posebej premislil, ali jo je vredno ohraniti. Našel nisem niti ene. Ko sem neusmiljeno brisal eno za drugo, sem se spomnil Unamunove maksime lo que se da, no se quita.Kar se daruje, se ne odvzame. Vsaka stvaritev, pravi Unamuno, ima lastno dostojanstvo in nihče, niti njen stvarnik, nima pravice, da vanjo poseže. Kdor ustvarja, posnema stvarnika, in tako kot je stvarstvo avtonomno, tako je tudi umetnina samostojna.Zato Unamuno nikoli ni spreminjal ali popravljal svojih poezij. Za razliko od Unamunove etike ustvarjanja, ki temelji na krščanski teologiji, je moja uničevalna vnema spominjala na poganskega Kronosa, ki pobija svoje otroke iz strahu, da bi ga nekoč pohujšali.
Že dolgo pred tem sem se odločil, da ne bom več pisal poezij. Zdaj sem se po dolgem času vrnil k pisanju. Brez nobene ambicije: počasi, previdno in ponižno, predvsem pa brez vsakršne vneme. To je eden izmed zadnjih poskusov.
Januar
Moje bolno telo se je
vzdignilo nad omrtvičeno zemljo.
Z dolgim trudom sem zaril lemež v spomin.
Eno leto je minilo od decembrskega večera,
ko smo se šli tisto igro,
ki je ne poznaš,
vzdigovali smo karte in odgovarjali
na velika vprašanja.
Doletelo me je vprašanje, kaj je čas.
Nisem znal odgovoriti.
Izmuznil sem se z učenim
istorečjem in se pogreznil
v brezno pozabe.
Eno leto je minilo od tedaj.
Zdaj sem se spomnil: zvečer zaspim
in naslednje jutro začutim brado, ki mi je zrasla čez noč.
To je čas.
Tako bi bil moral reči.
Bolj ko premišljam,
bolj se mi ta domislica zdi
najpopolnejša definicija časa,
kar jih je človek doumel
v dolgi zgodovini svojega
nenehnega, tesnobnega, strastnega spoznavanja.
Lani sem čakal na tvoj klic,
ki ga ni bilo,
in čeprav si bila daleč od mojega
telesa, sem te čutil ob sebi,
kot zvesto spremljevalko
moje prihodnosti.
Danes sem z zamudo prejel
tvoje voščilo,
prišlo je od daleč,
dolgo, ljubeznivo in domiselno,
kot vedno,
v naglici napisano in prepozno poslano.
Znani slog je prebudil spomine.
Zdaj vem: to je čas.
Poglej, zopet je prišel januar.
Letos nas je pričakal kot
radodarna ljubimka, ki se nam nepričakovano daruje
Ena najbolj znanih pesmi katalonskega pesnika Salvadorja Espriua je Poskus tempeljskega samospeva. Napisal jo je leta 1954, v času frankistične diktature. Domoljubje, ki jo izpoveduje, me močno spominja na Cortázarjevo Odprto pismo domovini (»A kljub vsemu te ljubim, domovina iz blata, in drugi te ljubijo in nekaj se bo že rodilo iz tega čustva«), ki je nastalo le eno leto kasneje.
Objavljam moj prevod in katalonski original:
Poskus tempeljskega samospeva
O, kako sem naveličan te svoje
strahopetne, stare, tako surove domovine
in kako rad bi se oddaljil od nje,
na sever,
kjer pravijo, da so ljudje čisti
in plemeniti, omikani, bogati, svobodni,
razsvetljeni in srečni!
Tedaj bi bratje iz občestva očitajoče
govorili: »Kot ptič, ki zapusti gnezdo,
tak je človek, ki odide iz svojega kraja,«
jaz pa bi se, že daleč stran, smejal
zakonom in starodavni modrosti
tega mojega pustega ljudstva.
A nikoli mi ne bo usojeno slediti sanjam
in tu ostal bom do smrti.
Ker sem tudi jaz zelo strahopeten in surov
in poleg tega
z brezupno bolečino
ljubim to svojo ubogo,
umazano, žalostno, nesrečno domovino.
Assaig de càntic en el temple
Oh!, què cansat estic de la meva covarda,
vella, tan salvatge terra,
i com m'agradaria d'allunyar-me'n,
nord enllà, on diuen que la gent és neta,
i noble, culta, rica, lliure,
desvetllada i feliç.
Aleshores a la congregació,
els germans dirien desaprovant:
"Com l'ocell que deixa el niu,
així l'home que abandona el seu indret",
mentre jo, ja ben lluny, em riuria
de la llei de l'antiga saviesa
d'aquest meu àrid poble.
Però no he de seguir mai el meu somni,
i em quedaré aquí fins a la mort,
car sóc també molt covard i salvatge,
i estimo a més amb un desesperat dolor
aquesta meva pobra, bruta, trista, dissortada pàtria.
Njegova najbolj znana pesem L'estaca je nastala sredi 60h let kot protest proti frankistični diktaturi. Zaradi nje je Llach zaslovel po celi Španiji. Estaca tako v katalonščini kot v španščini pomeni dobesedno »kol« oziroma pranger, torej steber, na katerem so v srednjem veku privezali zapornike. Simbolika pesmi je nedvoumna: estaca je metafora za avtoritarni režim in samo skupen napor lahko pripomore k njegovemu padcu.
Ni čudno, da je pesem postala prava himna protifrankističnega odpora: njen refren in glasbo danes pozna vsak Katalonec, zelo znana pa je tudi drugod v Španiji. Spodaj lahko pogledate originalni posnetka iz koncerta: nekaj čisto posebnega je slišati, ko znameniti refren pesmi (»Če povlečemo vsi, bo padel…«) skupaj z Llachom zapoje več sto tisoč ljudi.
Pesem je od svojega nastanka leta 1969 doživela ogromno remakov, tako s strani samega Llacha kot drugih. Prevedena je bila v španščino, francoščino, nemščino, baskovščino, okcitanščino, poljščino, korzijščino, grščino ... Najbolj znana je priredba poljskega kantavtorja Jaceka Kaczmarskega, znana pod naslovom Mury, ki je postala simbol poljskega odpora proti komunizmu. Če vas zanima originalno besedilo, kliknite na naslov v oklepaju. Spodaj je prevod in original besedila, dodal pa sem tudi podnetke Llachove izvedbe in nekaterih priredb.
Zapah
Dedek Sizèt mi je govoril
zgodaj zjutraj na pragu,
medtem ko sva čakala sonce
in gledala vozove, ki so vozili mimo naju.
Sizet, ali ne vidiš zapaha,
na katerega smo vsi privezani?
Če se ga ne bomo uspeli rešiti,
ne bomo nikoli mogli shoditi!
Če povlečemo vsi, bo padel,
dolgo ne bo vzdržal!
Gotovo bo padel, padel, padel;
gotovo je že dodobra načet.
Če ga ti močno povlečeš sèm
in ga jaz močno povlečem tja,
bo gotovo padel, padel, padel;
in lahko se bomo osvobodili.
Ampak, Sizet, kako dolgo že traja!
Roke se mi počasi utrujajo.
In ko me moči zapuščajo,
je zapah še večji in mogočnejši.
Dobro vem, da je že trhel,
a, Sizet, tako zelo težek je,
moči me počasi zapuščajo.
Daj, ponovno mi zapoj:
Če povlečemo vsi, bo padel…
Stari Sizet je obmolknill:
zlobni veter ga je odnesel,
le on sam ve, kam.
In jaz pod podbojem vrat.
In ko bodo mimo prišli novi fantje,
bom iztegnil vrat, da zapojem
zadnjo Sizetovo pesem,
zadnjo, ki me jo je naučil.
Če povlečemo vsi, bo padel…
L'avi Siset em parlava
de bon matí al portal
mentre el sol esperàvem
i els carros vèiem passar.
Siset, que no veus l'estaca
on estem tots lligats?
Si no podem desfer-nos-en
mai no podrem caminar!
Si estirem tots, ella caurà
i molt de temps no pot durar,
segur que tomba, tomba, tomba
ben corcada deu ser ja.
Si jo l'estiro fort per aquí
i tu l'estires fort per allà,
segur que tomba, tomba, tomba,
i ens podrem alliberar.
Però, Siset, fa molt temps ja,
les mans se'm van escorxant,
i quan la força se me'n va
ella és més ampla i més gran.
Ben cert sé que està podrida
però és que, Siset, pesa tant,
que a cops la força m'oblida.
Torna'm a dir el teu cant:
Si estirem tots, ella caurà...
Si jo l'estiro fort per aquí...
L'avi Siset ja no diu res,
mal vent que se l'emportà,
ell qui sap cap a quin indret
i jo a sota el portal.
I mentre passen els nous vailets
estiro el coll per cantar
el darrer cant d'en Siset,
el darrer que em va ensenyar.
Si estirem tots, ella caurà...
Si jo l'estiro fort per aquí...
Priredba baskovske rock skupine Betagarri (v katalonščini):
Priredba urugvajskega kantavtorja Alebrta Garcie (v španščini):
Priredba Jacka Kaczmarskega (v poljščini):
Mury
On natchniony i młody był, ich nie policzyłby nikt
On im dodawał pieśnią sił, śpiewał że blisko już świt.
Świec tysiące palili mu, znad głów podnosił się dym,
Śpiewał, że czas by runął mur...
Oni śpiewali wraz z nim:
Wyrwij murom zęby krat!
Zerwij kajdany, połam bat!
A mury runą, runą, runą
I pogrzebią stary świat!
Wkrótce na pamięć znali pieśń i sama melodia bez słów
Niosła ze sobą starą treść, dreszcze na wskroś serc i głów.
Śpiewali więc, klaskali w rytm, jak wystrzał poklask ich brzmiał,
I ciążył łańcuch, zwlekał świt...
On wciąż śpiewał i grał:
Wyrwij murom zęby krat!
Zerwij kajdany, połam bat!
A mury runą, runą, runą
I pogrzebią stary świat!
Aż zobaczyli ilu ich, poczuli siłę i czas,
I z pieśnią, że już blisko świt szli ulicami miast;
Zwalali pomniki i rwali bruk - Ten z nami! Ten przeciw nam!
Kto sam ten nasz najgorszy wróg!
A śpiewak także był sam.
Patrzył na równy tłumów marsz,
Milczał wsłuchany w kroków huk,
A mury rosły, rosły, rosły
Łańcuch kołysał się u nóg...
Patrzy na równy tłumów marsz,
Milczy wsłuchany w kroków huk,
A mury rosną, rosną, rosną
Łańcuch kołysze się u nóg...
Priredba italijansko-provansalske folk rock skupine Lou Dalfin (v okcitanščini):
Lo pal
Lo míu parser me parlava
de bon'ora a la fònt
lo solelh esperavem
e i mul passaven lo pònt
Al m'a mostà lo pal
ente sem tuchi estachats
podem pas destachar-se,
sem pas pus libres de anar
Se tirem tuchi al vai tombar,
gaire de temps pòl pas durar
segur que tomba, tomba, tomba,
e al es ja ben enclinat
E se tu tires fòrt d'aqui
e que mi tiro fòrt d'alai
segur que tomba, tomba, tomba,
e nos trobem jò desliurats
Tuchi sabem qu'al es març,
mas, parser, al pesa tant,
e quora me manca la fòrça
di-me encar lo tíu chant.
Se tirem tuchi al vai tombar,
gaire de temps pòl pas durar
segur que tomba, tomba, tomba,
e al es ja ben enclinat.
Korziška priredba skupine I Chjami Aghjalesi:
Nemška priredba (Hein & Oss):
Francoska verzija (Marc Robine):
Palestinski pevec Nabil v izvajanju mešane arabsko-katalonsko verzije v Barceloni:
Verzija baskovskega pevca in politika Gorke Knörra:
