Kako sem naveličan te svoje strahopetne, surove domovine

Ena najbolj znanih pesmi katalonskega pesnika Salvadorja Espriua je Poskus tempeljskega samospeva. Napisal jo je leta 1954, v času frankistične diktature. Domoljubje, ki jo izpoveduje, me močno spominja na Cortázarjevo Odprto pismo domovini (»A kljub vsemu te ljubim, domovina iz blata, in drugi te ljubijo in nekaj se bo že rodilo iz tega čustva«), ki je nastalo le eno leto kasneje.

Objavljam moj prevod in katalonski original:

Poskus tempeljskega samospeva

O, kako sem naveličan te svoje
strahopetne, stare, tako surove domovine
in kako rad bi se oddaljil od nje,
na sever,
kjer pravijo, da so ljudje čisti
in plemeniti, omikani, bogati, svobodni,
razsvetljeni in srečni!
Tedaj bi bratje iz občestva očitajoče
govorili: »Kot ptič, ki zapusti gnezdo,
tak je človek, ki odide iz svojega kraja,«
jaz pa bi se, že daleč stran, smejal
zakonom in starodavni modrosti
tega mojega pustega ljudstva.
A nikoli mi ne bo usojeno slediti sanjam
in tu ostal bom do smrti.
Ker sem tudi jaz zelo strahopeten in surov
in poleg tega
z brezupno bolečino
ljubim to svojo ubogo,
umazano, žalostno, nesrečno domovino.

Assaig de càntic en el temple

Oh!, què cansat estic de la meva covarda,
vella, tan salvatge terra,
i com m'agradaria d'allunyar-me'n,
nord enllà, on diuen que la gent és neta,
i noble, culta, rica, lliure,
desvetllada i feliç.

Aleshores a la congregació,
els germans dirien desaprovant:
"Com l'ocell que deixa el niu,
així l'home que abandona el seu indret",
mentre jo, ja ben lluny, em riuria
de la llei de l'antiga saviesa
d'aquest meu àrid poble.

Però no he de seguir mai el meu somni,
i em quedaré aquí fins a la mort,
car sóc també molt covard i salvatge,
i estimo a més amb un desesperat dolor
aquesta meva pobra, bruta, trista, dissortada pàtria.