V Katalonskih deželah je letošnje leto v znamenju valencijskega esejista Joana Fusterja, enega najpomembnejših katalonsko pišočih intelektualcev 20. stoletja. Letos namreč mineva 20 let od njegove smrti, 90 let od njegovega rojstva, poleg tega pa še 50 let od izida njegove najpomembnejše knjige, Nosaltres, els valencians ("Mi, deželani Valencije"), ter 30 let od njegovega znamenitega nastopa na zborovanju v Castellónu, na katerem se je odločno zavzel za enotnost katalonskega knjižnega jezika in proti umetnemu razločevanju med katalonščino in valencijščino.
Fuster je v svojem vsestranskosti pisal tudi poezije. Pred kratkim sem prevedel eno njegovih najlepših poezij, Nežno bitje. Gre za skrajšano različico precej obsežnejše pesnitve, ki jo je napisal sredi 50. let.
Pesem je zaslovela v priredbi kantavtorja Lluísa Llacha (posnetek prilagam spodaj).
Nežno bitje
Nežno bitje, ki si bilo
le utrjeno nabrežje, priokus ideje,
dlan, ki je ostajala med mojima dlanema.
Ne vem, če si me ljubila, jaz sem te ljubil
in to je bilo vse in to je bilo dovolj.
Najini telesi sta garali v svoji slavi.
Bila sva gosta poljubov in vztrajanja,
poznal sem te kot svoje čudežno meso
in kot zanikovanje nostalgije.
Imela si devetnajst let, na vrhuncu veselja,
na tvojih licih hrepenenje po meni,
jaz pa sem ti iskal imena in druge nežnosti.
Prišel bo dan, ko bodo gledali v verze,
in nekdo bo zame rekel, glejte človeka,
ki je umiral v jasnih globočinah kot na domačiji.
Toda: bodo našli v njih spokoj, tvoja stegna,
vonj po tebi, ki me prežema vsega?
Jih bo zdrznil sladak preplah ob branju tvojega imena?
Criatura dolcíssima
Criatura dolcíssima, que fores
la sola riba forta, un deix d'idea,
la mà que entre les meues perdurava!
No sé si m'estimaves:
t'estimava
i això era tot, i això era prou,
i els nostres cossos obraven en llur glòria.
Érem hostes del bes i la insistència,
i et sabia ma carn meravellada
i argument negador de la nostàlgia.
Tenies dinou anys, i a punt la joia,
i esperança de mi en les teues galtes.
Jo t'intentava noms i altres carícies.
Vindrà l'hora de veure dins
els versos
i algú dirà de mi: heus ací un home
que moria allarat en clars abismes.
Però no hi trobaran ta pau, tos muscles,
la teua olor completa penetrant-me?
No hi llegiran ton nom amb un bell pànic?
