Rerum fragmentarium

Kirmen Uribe: Maj

2011-01-29T23:07:00.001+01:00

Nedavno sem odkril novega priljubljenega pesnika. To je mladi baskovski pesnik in pripovednik Kirmen Uribe. Tako silne, izčiščene, globoke in istočasno preproste poetike, kot je Uribejeva, že dolgo nisem bral. Ker baskovščine seveda ne znam, ga moram žal brati v prevodih, večinoma španskih, a tudi angleških. Ne vem, če je katera od njegovih poezij prevedena tudi v slovenščino. Glede na številne odlične prevode iz baskovščine, ki smo jim priča v zadnjih letih, mislim, da je: a je sam zaenkrat nisem našel.

Uribe je v Španiji (pa tudi na tujem) zaslovel leta 2003, ko je The New Yorker objavil angleški prevod njegove pesmi Maiatza (Maj). Še istega leta je nastopil v znamenitem dokumentarcu Julia Médema o baskovskem konfliktu La pelota vasca: piel contra piedra, kjer je spregovoril o svojem odnosu do baskovskega jezika. Prav prek tega dokumentarca sem pred kakšnimi tremi leti prvič zvedel zanj. V spominu mi je ostala njegova krasna definicija domovine: "Zame je Baskovska dežela moj majhen košček sveta; ime, ki ga prevzema svet v teh krajih."

Na podlagi španskega in katalonskega prevoda sem v slovenščino za silo prevedel Uribejevo poezijo Maj (Maiatza). Pesem govori o novem začetku, zato ni čudno, da je socialistični voditelj Patxi López, prvi ne-nacionalistični predsednik Baskije v zgodovini, ob tradicionalni slovesni zaprisegi v Gerniki maja 2009 recitiral prav odlomek iz te pesmi. Leta 2006 jo je uglasbil kantavtor Mikel Urdangarin.

Maj

Glej, prišel je maj.

Raztegnil je svojo modro veko nad pristanišče.

Pridi, že dolgo ne vem ničesar o tebi.

Trepečeš, kot tiste mucke, ki sva jih utopila kot otroka.

Pridi in govorila bova o tistih stvareh, kot vedno,

o tem, koliko je vredna prijaznost,

o tem, da se je potrebno spopasti z dvomi,

o tem, kako napolniti praznine, ki jih nosimo v sebi.

Pridi, začuti jutro na obrazu.

Ko smo potrti, se nam vse zdi temačno,

ko smo močni, se svet razdrobi.

Vsak od nas čuva nekaj neznanega iz življenja drugih,

bodisi skrivnost, bodisi zmoto, bodisi kretnjo.

Pridi in osramotila bova zmagovalce.

Skočila bova iz mostu in se smejala samim sebi.

Molče bova opazovala žerjave v pristanišču,

kajti biti skupaj v tišini

je največji dokaz prijateljstva.

Pridi z menoj, zamenjati hočem deželo,

zapustiti hočem to svoje telo

in se preseliti s teboj v školjko,

v najini majhnosti bova kot polža.

Pridi, čakam te.

Nadaljevala bova zgodbo,

ki sva jo prekinila pred enim letom,

kot da bi ne zrasel še en obroč belim brezam ob nabrežju .

Maiatza

Begira, sartu da maiatza,
Zabaldu du bere betazal urdina portuan.
Erdu, aspaldian ez dut zure berri izan,
Ikarati zabiltza, ito ditugun katakumeak bezala.
Erdu eta egingo dugu berba betiko kontuez,
Atsegin izatearen balioaz,
Zalantzekin moldatu beharraz,
Barruan ditugun zuloak nola bete.
Erdu, sentitu goiza aurpegian,
Goibel gaudenean dena irizten zaigu ospel,
Adoretsu gaudenean, atzera, papurtu egiten da mundua.
Denok gordetzen dugu betiko besteren alde ezkutu bat,
Dela sekretua, dela akatsa, dela keinua.
Erdu eta larrutuko ditugu irabazleak,
Zubitik jauzi egin geure buruaz barre.
Isilik begiratuko diegu portuko garabiei,
Elkarrekin isilik egotea baita
adiskidetasunaren frogarik behinena.
Erdu nirekin, herriz aldatu nahi dut,
Nire gorputz hau albo batera utzi
Eta maskor batean zurekin sartu,
Gure txikitasunarekin, mangolinoak bezala.
Erdu, zure zain nago,
Duela urtebete etendako istorioa jarraituko dugu,
Ibai ondoko urki zuriek uztai bat gehiago ez balute bezala.

Januar

2011-01-19T03:20:00.001+01:00

Danes bom storil nekaj, česar sicer ne počnem. Objavil bom lastno poezijo.

Dolgo, več kot tri leta, je minilo, odkar sem napisal zadnjo poezijo (in jo celo objavil v nekem mladinskem zborniku, kar sem že kmalu zatem začel obžalovati). Pred nekaj meseci se mi je sesul računalnik in dogodek sem izkoristil, da sem pri prenosu podatkov na novi disk zbrisal vse poezije, ki sem jih napisal kot dvajsetletnik. Ne pavšalno, temveč metodično: šel sem od ene do druge in pri vsaki posebej premislil, ali jo je vredno ohraniti. Našel nisem niti ene. Ko sem neusmiljeno brisal eno za drugo, sem se spomnil Unamunove maksime lo que se da, no se quita. Kar se daruje, se ne odvzame. Vsaka stvaritev, pravi Unamuno, ima lastno dostojanstvo in nihče, niti njen stvarnik, nima pravice, da vanjo poseže. Kdor ustvarja, posnema stvarnika, in tako kot je stvarstvo avtonomno, tako je tudi umetnina samostojna. Zato Unamuno nikoli ni spreminjal ali popravljal svojih poezij. Za razliko od Unamunove etike ustvarjanja, ki temelji na krščanski teologiji, je moja uničevalna vnema spominjala na poganskega Kronosa, ki pobija svoje otroke iz strahu, da bi ga nekoč pohujšali.

Že dolgo pred tem sem se odločil, da ne bom več pisal poezij. Zdaj sem se po dolgem času vrnil k pisanju. Brez nobene ambicije: počasi, previdno in ponižno, predvsem pa brez vsakršne vneme. To je eden izmed zadnjih poskusov.

Januar

Moje bolno telo se je

vzdignilo nad omrtvičeno zemljo.

Z dolgim trudom sem zaril lemež v spomin.

Eno leto je minilo od decembrskega večera,

ko smo se šli tisto igro,

ki je ne poznaš,

vzdigovali smo karte in odgovarjali

na velika vprašanja.

Doletelo me je vprašanje, kaj je čas.

Nisem znal odgovoriti.

Izmuznil sem se z učenim

istorečjem in se pogreznil

v brezno pozabe.

Eno leto je minilo od tedaj.

Zdaj sem se spomnil: zvečer zaspim

in naslednje jutro začutim brado,
ki mi je zrasla čez noč.

To je čas.

Tako bi bil moral reči.

Bolj ko premišljam,

bolj se mi ta domislica zdi

najpopolnejša definicija časa,

kar jih je človek doumel

v dolgi zgodovini svojega

nenehnega, tesnobnega, strastnega spoznavanja.

Lani sem čakal na tvoj klic,

ki ga ni bilo,

in čeprav si bila daleč od mojega

telesa, sem te čutil ob sebi,

kot zvesto spremljevalko

moje prihodnosti.

Danes sem z zamudo prejel

tvoje voščilo,

prišlo je od daleč,

dolgo, ljubeznivo in domiselno,

kot vedno,

v naglici napisano in prepozno poslano.

Znani slog je prebudil spomine.

Zdaj vem: to je čas.

Poglej, zopet je prišel januar.

Letos nas je pričakal kot

radodarna ljubimka, ki se nam nepričakovano daruje

po dolgem dvorjenju,

naenkrat in scela, kot obljuba bodočnosti.

Med previdnimi rosicami januarskega jutra

sem stopil do nabrežja.

Sneg se je povsem odtajal,

ničesar ni več, kar bi spominjalo

na zimske dneve.

Moj pogled se je spuščal po nabrekli strugi

in s krhkim upanjem

iskal vsako sled,

ki obljublja nov začetek.

Kako sem naveličan te svoje strahopetne, surove domovine

2010-11-26T02:20:00.004+01:00

Ena najbolj znanih pesmi katalonskega pesnika Salvadorja Espriua je Poskus tempeljskega samospeva. Napisal jo je leta 1954, v času frankistične diktature. Domoljubje, ki jo izpoveduje, me močno spominja na Cortázarjevo Odprto pismo domovini (»A kljub vsemu te ljubim, domovina iz blata, in drugi te ljubijo in nekaj se bo že rodilo iz tega čustva«), ki je nastalo le eno leto kasneje.

Objavljam moj prevod in katalonski original:

Poskus tempeljskega samospeva

O, kako sem naveličan te svoje
strahopetne, stare, tako surove domovine
in kako rad bi se oddaljil od nje,
na sever,
kjer pravijo, da so ljudje čisti
in plemeniti, omikani, bogati, svobodni,
razsvetljeni in srečni!
Tedaj bi bratje iz občestva očitajoče
govorili: »Kot ptič, ki zapusti gnezdo,
tak je človek, ki odide iz svojega kraja,«
jaz pa bi se, že daleč stran, smejal
zakonom in starodavni modrosti
tega mojega pustega ljudstva.
A nikoli mi ne bo usojeno slediti sanjam
in tu ostal bom do smrti.
Ker sem tudi jaz zelo strahopeten in surov
in poleg tega
z brezupno bolečino
ljubim to svojo ubogo,
umazano, žalostno, nesrečno domovino.

Assaig de càntic en el temple

Oh!, què cansat estic de la meva covarda,
vella, tan salvatge terra,
i com m'agradaria d'allunyar-me'n,
nord enllà, on diuen que la gent és neta,
i noble, culta, rica, lliure,
desvetllada i feliç.

Aleshores a la congregació,
els germans dirien desaprovant:
"Com l'ocell que deixa el niu,
així l'home que abandona el seu indret",
mentre jo, ja ben lluny, em riuria
de la llei de l'antiga saviesa
d'aquest meu àrid poble.

Però no he de seguir mai el meu somni,
i em quedaré aquí fins a la mort,
car sóc també molt covard i salvatge,
i estimo a més amb un desesperat dolor
aquesta meva pobra, bruta, trista, dissortada pàtria.

L'estaca

2010-04-07T18:30:00.006+02:00

O katalonskem kantavtorju Lluísu Llachu smo pred leti že pisali v blogu Dextera et anima.

Njegova najbolj znana pesem L'estaca je nastala sredi 60h let kot protest proti frankistični diktaturi. Zaradi nje je Llach zaslovel po celi Španiji. Estaca tako v katalonščini kot v španščini pomeni dobesedno »kol« oziroma pranger, torej steber, na katerem so v srednjem veku privezali zapornike. Simbolika pesmi je nedvoumna: estaca je metafora za avtoritarni režim in samo skupen napor lahko pripomore k njegovemu padcu.

Ni čudno, da je pesem postala prava himna protifrankističnega odpora: njen refren in glasbo danes pozna vsak Katalonec, zelo znana pa je tudi drugod v Španiji. Spodaj lahko pogledate originalni posnetka iz koncerta: nekaj čisto posebnega je slišati, ko znameniti refren pesmi (»Če povlečemo vsi, bo padel…«) skupaj z Llachom zapoje več sto tisoč ljudi.

Pesem je od svojega nastanka leta 1969 doživela ogromno remakov, tako s strani samega Llacha kot drugih. Prevedena je bila v španščino, francoščino, nemščino, baskovščino, okcitanščino, poljščino, korzijščino, grščino ... Najbolj znana je priredba poljskega kantavtorja Jaceka Kaczmarskega, znana pod naslovom Mury, ki je postala simbol poljskega odpora proti komunizmu. Če vas zanima originalno besedilo, kliknite na naslov v oklepaju. Spodaj je prevod in original besedila, dodal pa sem tudi podnetke Llachove izvedbe in nekaterih priredb.

Zapah

Dedek Sizèt mi je govoril
zgodaj zjutraj na pragu,
medtem ko sva čakala sonce
in gledala vozove, ki so vozili mimo naju.

Sizet, ali ne vidiš zapaha,
na katerega smo vsi privezani?
Če se ga ne bomo uspeli rešiti,
ne bomo nikoli mogli shoditi!

Če povlečemo vsi, bo padel,
dolgo ne bo vzdržal!
Gotovo bo padel, padel, padel;
gotovo je že dodobra načet.
Če ga ti močno povlečeš sèm
in ga jaz močno povlečem tja,
bo gotovo padel, padel, padel;
in lahko se bomo osvobodili.

Ampak, Sizet, kako dolgo že traja!
Roke se mi počasi utrujajo.
In ko me moči zapuščajo,
je zapah še večji in mogočnejši.

Dobro vem, da je že trhel,
a, Sizet, tako zelo težek je,
moči me počasi zapuščajo.
Daj, ponovno mi zapoj:

Če povlečemo vsi, bo padel…

Stari Sizet je obmolknill:
zlobni veter ga je odnesel,
le on sam ve, kam.
In jaz pod podbojem vrat.

In ko bodo mimo prišli novi fantje,
bom iztegnil vrat, da zapojem
zadnjo Sizetovo pesem,
zadnjo, ki me jo je naučil.
Če povlečemo vsi, bo padel…

L'avi Siset em parlava

de bon matí al portal

mentre el sol esperàvem

i els carros vèiem passar.

Siset, que no veus l'estaca

on estem tots lligats?

Si no podem desfer-nos-en

mai no podrem caminar!

Si estirem tots, ella caurà

i molt de temps no pot durar,

segur que tomba, tomba, tomba

ben corcada deu ser ja.

Si jo l'estiro fort per aquí

i tu l'estires fort per allà,

segur que tomba, tomba, tomba,

i ens podrem alliberar.

Però, Siset, fa molt temps ja,

les mans se'm van escorxant,

i quan la força se me'n va

ella és més ampla i més gran.

Ben cert sé que està podrida

però és que, Siset, pesa tant,

que a cops la força m'oblida.

Torna'm a dir el teu cant:

Si estirem tots, ella caurà...

Si jo l'estiro fort per aquí...

L'avi Siset ja no diu res,

mal vent que se l'emportà,

ell qui sap cap a quin indret

i jo a sota el portal.

I mentre passen els nous vailets

estiro el coll per cantar

el darrer cant d'en Siset,

el darrer que em va ensenyar.

Si estirem tots, ella caurà...

Si jo l'estiro fort per aquí...

Priredba baskovske rock skupine Betagarri (v katalonščini):

Priredba urugvajskega kantavtorja Alebrta Garcie (v španščini):

Priredba Jacka Kaczmarskega (v poljščini):

Mury

On natchniony i młody był, ich nie policzyłby nikt

On im dodawał pieśnią sił, śpiewał że blisko już świt.

Świec tysiące palili mu, znad głów podnosił się dym,

Śpiewał, że czas by runął mur...

Oni śpiewali wraz z nim:

Wyrwij murom zęby krat!

Zerwij kajdany, połam bat!

A mury runą, runą, runą

I pogrzebią stary świat!

Wkrótce na pamięć znali pieśń i sama melodia bez słów

Niosła ze sobą starą treść, dreszcze na wskroś serc i głów.

Śpiewali więc, klaskali w rytm, jak wystrzał poklask ich brzmiał,

I ciążył łańcuch, zwlekał świt...

On wciąż śpiewał i grał:

Wyrwij murom zęby krat!

Zerwij kajdany, połam bat!

A mury runą, runą, runą

I pogrzebią stary świat!

Aż zobaczyli ilu ich, poczuli siłę i czas,

I z pieśnią, że już blisko świt szli ulicami miast;

Zwalali pomniki i rwali bruk - Ten z nami! Ten przeciw nam!

Kto sam ten nasz najgorszy wróg!

A śpiewak także był sam.

Patrzył na równy tłumów marsz,

Milczał wsłuchany w kroków huk,

A mury rosły, rosły, rosły

Łańcuch kołysał się u nóg...

Patrzy na równy tłumów marsz,

Milczy wsłuchany w kroków huk,

A mury rosną, rosną, rosną

Łańcuch kołysze się u nóg...

Priredba italijansko-provansalske folk rock skupine Lou Dalfin (v okcitanščini):

Lo pal

Lo míu parser me parlava

de bon'ora a la fònt

lo solelh esperavem

e i mul passaven lo pònt

Al m'a mostà lo pal

ente sem tuchi estachats

podem pas destachar-se,

sem pas pus libres de anar

Se tirem tuchi al vai tombar,

gaire de temps pòl pas durar

segur que tomba, tomba, tomba,

e al es ja ben enclinat

E se tu tires fòrt d'aqui

e que mi tiro fòrt d'alai

segur que tomba, tomba, tomba,

e nos trobem jò desliurats

Tuchi sabem qu'al es març,

mas, parser, al pesa tant,

e quora me manca la fòrça

di-me encar lo tíu chant.

Se tirem tuchi al vai tombar,

gaire de temps pòl pas durar

segur que tomba, tomba, tomba,

e al es ja ben enclinat.

Korziška priredba skupine I Chjami Aghjalesi:

Grška priredba (Vasilis Papakonstantinou):

Nemška priredba (Hein & Oss):

Francoska verzija (Marc Robine):

Palestinski pevec Nabil v izvajanju mešane arabsko-katalonsko verzije v Barceloni:

Verzija baskovskega pevca in politika Gorke Knörra:

Kaj je resnica?

2010-04-02T17:30:00.005+02:00

Na današnji dan objavljamo prevod poezije Salvadorja Espriuja, enega najpomembnejših katalonskih pesnikov 20. stoletja. To je najbolj znana poezija iz zborke Veliki teden (Setmana santa), v kateri je Espriu podal vrsto poetičnih refleksij o občečloveškem pomenu krščanskega praznika Kristusovega trpljenja in vstajenja.

Veliki teden, XXV

Kaj je resnica?

Zdrobljeno ogledalo, vrženo

na vse strani sveta,

kosi strokrat poteptanega blata,

poslednji krik zanikovanja,

sledi okrutnega skobljiča,

kri na nežni koži konj,

drobci čistega kristala

na mastnih grešnikovih prstih,

izostren odsev zrcala

na železju krampa,

ki dolbe luknje v zlobnih vrtih,

kjer so pokopane kocke mrtvih,

pasti igralnih kart, zmage starih cap,

gibajoče se pasti močvar,

groza, praznina, bolečina, greh:

človek, ki ga imam pred sabo.

***

Setmana santa, XXV

Què és la veritat?

Vidre llançat, esmicolat,

als quatre vents de la ciutat,

trossos de fang molt trepitjat,

un últim xiscle de negat,

cruels vestigis de raspall,

sang a pells fines de cavall,

netes agulles de cristall

a dits llardosos de brivall

subtils reflexos de mirall

al gruix del ferro del magall

que cava clots en dolents horts

on són colgats els daus dels morts,

parany de naips, guanys de parracs,

itinerant aguait dels llacs,

dolor, buidor, pecat, espant:

l'home que tinc al meu davant.

Matarem totes les aus

2010-03-25T14:55:00.010+01:00

Dane Zajc va ser un dels més importants poetes eslovens de la postguerra. La seva poesia expressa un sentiment tràgic de l'existència humana, però també una clara protesta contra la repressió del règim comunista iugoslau. Un dels seus poemes més famosos és "Totes les aus" (Vse ptice), ecrit en els anys cinquanta, que vaig traduir al català.

Hi afegeixo el texte original en eslovè, i un vídeo de les protestes anti-militars a Ljubljana del juny 1988, que van marcar l'inici de la "primavera eslovena", es a dir del procès de transició democràtica i independització de la república. A aquell esdeveniment, també hi va partecipar en Dane Zajc amb una lectura pública d'aquest poema, dient que va ser escrit "en els temps més foscos de la policia secreta." (la declamació del poema comença després del primer minut del vídeo).

Totes les aus

Matarem totes les aus.

A totes. A totes, van dir els corbs al vespre.

I al silenci de la nit vaig sentir

com al jardí algú estava matant les meves aus.

I vaig saber

que ara els meus matins

estarien sense cançó,

i vaig sentir

com la tristesa s'apoderava de la meva ànima.

A totes. A totes les aus, van dir.

I vaig sentir

com al meu voltant batien

les seves ales fosques,

com darrere d'elles em observava

l'ull groc d'un corb.

¿Què busques, corb? vaig preguntar.

Sota l’escorça del meu crani

no amago cap au.

A totes. A totes les aus.

Les matarem totes, va dir.

I vaig témer

que una nit

m'arrenqués el crani

a través dels foscos somnis,

i que amb el seu bec boig busqués

si al niu dels meus pensaments

no s'amagaven cap aus cantaires.

A totes, a totes les aus, bleixaria.

Ara sento arreu del meu clatell

l'ull groc del corb.

La meva ànima està travessada.

La meva ànima és una au morta.

A totes. Les matarem a totes.

A totes les aus, grallen els corbs

sota el cel fosc.

Vse ptice

Pobili bomo vse ptice.

Vse. Vse, so rekli vrani v mraku.

In v tišini noči sem slišal,

kako nekdo v vrtu ubija moje ptice.

In vedel sem,

da bojo zdaj moja jutra

brez pesmi,

in čutil sem,

kako grabi žalost mojo dušo.

Vse. Vse ptice, so rekli.

In čutil sem,

kako plahutajo okrog mene

temne peruti

in kako me gleda izmed njih

rumeno vranje oko.

Česa iščeš, vran, sem vprašal.

Pod skorjo svoje lobanje

ne skrivam nobenih ptic.

Vse. Vse ptice.

Vse bomo pobili, je rekel.

In zbal sem se,

da mi bo neko noč

skoz temne sanje

razklal lobanjo

in da bo iskal z blaznim kljunom,

če se v gnezdu mojih misli

ne skrivajo pojoče ptice.

Vse. Vse ptice, bo hropel.

Zdaj čutim povsod na svojem tilniku

rumeno vranje oko.

Moja duša je prebodena.

Moja duša je ubita ptica.

Vse. Vse bomo pobili.

Vse ptice, krakajo vrani

pod temnim nebom.

The Generosity of the Poem (Edvard Kocbek)

2010-03-21T17:19:00.009+01:00

21st of March is the World Poetry Day. For its occasion, I've decided to post a poem by the 20th century Slovenian poet Edvard Kocbek, entitled Darežljivost pesmi or Generosity of the Poem (in my own modest translation).

Generosity of the Poem

In all times, poets have been compelled

to act as solemn scholars of history,

to seize with specific words

those fatal human events, worth remembering,

so that the young and the old might learn them

by heart and sing them in times of sorrow,

for the glory and precept of all generations. But

behold: poets have always turned excited,

connecting they sacred duty towards history

with an irrepressible desire for a primary game.

They have written their poems like the

snow and the rain carry out their duty in nature,

like the diligent sower seeds the

plowed fields in autumn and harvests them in summer.

Right now, I feel a special generosity.

It is nourished from everything that it was

and that has remained in man’s veneration,

that which transcends my memory, connecting me with

everything that lives in community and in imagination.

Now I feel as I never had, that

the poem is the concentrated force of all human

capacities, and that its exemplariness

lies in the transcendence of language.

Darežljivost pesmi

V vseh časih so naročali pesnikom,

naj kot slovesni zgodovinoslovci

skušajo s posebnimi besedami uloviti

spomina vredne usodne človeške dogodke,

da bi se jih stari in mladi naučili

na pamet in jih prepevali za žalost,

v slavo in poduk vsem rodovom. In

glejte, pesniki so se vselej razigrali

in svojo sveto dolžnost do zgodovine

povezali z nezadržno slo po prvinski igri.

Napisali so pesmi kakor dež in sneg

opravita svojo dolžnost v naravi

in kakor marljivi sejavec poseje

zorane njive jeseni in jih poleti požanje.

V tem hipu čutim posebno darežljivost.

Hranjena je iz vsega, kar je bilo

in kar je ostalo v človekovem čaščenju

in presega moj spomin in se spaja z vsem,

kar živi z občestvom in domišljijo.

Zdaj čutim, kakor tega še nisem, da je

pesem strnjena sila vseh človekovih

sposobnosti in da je njena vzornost

v presežnosti jezika.

Joan Salvat Papasseit: Nič ni nizkotno

2008-10-04T17:00:00.014+02:00

Joan Salvat-Papasseit (1894-1924) je bil katalonski modernistični pesnik iz Barcelone. Rodil se je v premožni meščanski družini. Pri petnajstih letih je bil priča dogodkom, ko je španska vojska krvavo zatrla proteste anarhističnih sindikatov, in od takrat se je odkrito uprl družinski tradiciji in stopil na stran delavcev. Njegovo pesniško pot je zaznamovala napetost med njegovimi elitističnimi estetskimi in literarnimi nazori in radikalnim levičarskim političnim angažmajem. Leta 1918 je zbolel za tuberkulozo in preostanek svojega življenja preživel po sanatorijih in bolnicah. Umrl je v revščini in osamljenosti star komaj 30 let.

Ena njegovih najbolj znanih,pa tuidi najbolj zanimivih in skrivnostnih pesmi ima naslov Res no és mesquí oziroma Nič ni nizkotno. O njej bomo bodisi tukaj bodisi na Dexterjevem blogu zagotovo še pisali; naj zaenkrat poudarimo, da je pesem nastala v najhujših življenjskih trenutkih mladega avtorja, ko se je spopadal z napredovanjem zahrbtne bolezni in vse večjo osamljenostjo. V njej zlahka prepoznamo nietzschejevske teme: amor fati, ljubezen do usode, mit večnega vračanja, radostnega sprejemanja življenja... Pesem na prvi pogled slavi poganski pogled na svet, a podrobna analiza nam razkrije mnogo globljo in dvoumno sporočilo. A kot rečeno, o tem kdaj drugič.

Kot mi je znano, do zdaj nobena pesem Joana Salvata Papasseita še ni bila prevedena v slovenščino. V hrvaščino pa ga je že pred dvema desetletjema prevedel Tonko Maroević; njegov prevod pesmi Res no és mesquí ("Ništa nije jadno") je pred kratkim na svojem blogu objavil mladi valencijski pesnik in lektor katalonščine na zadarski univerzi Pau Sanchis i Ferrer.

V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je ta pesem doživela številne interpretacije: najbolj znana je uglasbitev Joana Manuela Serrata, ki jo lahko poslušate spodaj. Dodal sem tudi manj znano interpretacijo kantavtorja Ovidija Montllora. Bolj pozorni boste lahko pri tem jasno zaznali razliko med "uradno" osrednjo katalonsko izgovorjavo, ki ji sledi Barcelončan Serrat, in Montllorjevo valencijsko izgovorjavo.

Slovenskemu prevodu sem pod prvim videom videom dodal še katalonski original:

Nič ni nizkotno

Nič ni nizkotno,
nobena ura izgubljena,
niti ni mračen prihod noči.
In rosa je jasna,
ker sonce vstane in si jo vzame
in se v njej radostno kopa,
vsak del stvarstva se v njej odseva.

Nič ni nizkotno,
vse je bujno kot vino in žareča lica.
In val morja se vedno smeje.
Pomlad v zimi, pomlad v poletju.
Vse je pomlad
in vsak list zelen za večno.

Nič ni nizkotno,
ker dnevi ne minevajo
in smrt ne pride, četudi je pozvana.
In če je pozvana, vam zakrije jamo,
ker morate umreti, da bi se zopet rodili.
In nikdar nismo jok,
temveč nežen smeh,
ki se razlega kot črički med pomarančevci.

Nič ni nizkotno,
ker pesem poje v vsakem drobcu.
Danes, včeraj in jutri
bo odcvetela roža
in najmlajši devici se bodo prsi napolnile z mlekom.

Res no és mesquí
ni cap hora és isarda,
ni és fosca la ventura de la nit.
I la rosada és clara
que el sol surt i s'ullprèn
i té delit del bany:
que s'emmiralla el llit de tota cosa feta.

Res no és mesquí,
i tot ric com el vi i la galta colrada.
I l'onada del mar sempre riu,
Primavera d'hivern — Primavera d'istiu.
I tot és Primavera.
i tota fulla verda eternament.

Res no és mesquí,
perquè els dies no passen;
i no arriba la mort ni si l'heu demanada.
I si l'heu demanada us dissimula un clot
perquè per tornar a néixer necessiteu morir.
I no som mai un plor
sinó un somriure fi
que es dispersa com grills de taronja.

Res no és mesquí
perquè la cançó canta en cada bri de cosa.
—Avui demà i ahir
s'esfullarà una rosa:
i a la verge més jove li vindrà llet al pit.

Zbuditi se

2008-09-28T00:11:00.007+02:00

Še ena pesem iz Llachovega albuma Somniem (Sanjamo) iz leta 1979. Naslov je Despertar (Zbuditi se) in tako kot večina pesmi iz omenjenega albuma ima jasno politično sporočilo, a tudi globljo osebnostno razsežnost.

Odpreti okna in čakati nov dan
in se znovna znajti pred zamegljenimi okni.
Tako kot te moje oči, ki pogosto pozabijo,
da je še dovolj luči, da vzravnamo življenje.

Iz noči moram pregnati jezo in šibkost,
pregnati moram misel, da nam je usojeno izgubljati.
Videti moram onkraj te goste megle,
naučiti se moram boriti brez vsakršnega orodja.

Korak časa, ponavljajoče ure

orjejo po obličju, ki je vse manj vedro.
Zapraviti kos življenja, ne da bi kaj dosegel,
ob koncu dneva ugotoviti, da so bile vse le sanje.

Iz noči moram pregnati jezo in šibkost,
pregnati moram misel, da nam je usojeno izgubljati.
Videti moram onkraj te goste megle,
naučiti se moram boriti brez vsakršnega orodja.

In ta stol, šepav in majav,
ta stara okna in dolge stopnice,
vse to je velika laž, izgubiti upanje,
zato jaz raje vstanem, zdaj ko še zmorem.

Iz noči moram pregnati jezo in šibkost,
pregnati moram misel, da nam je usojeno izgubljati.
Videti moram onkraj te goste megle,
naučiti se moram boriti brez vsakršnega orodja.

Obrir els finestrons i esperar un nou dia,
i trobar altre cop entelats els vidres,
com aquests meus ulls, que sovint obliden
que encara hi ha llum per adreçar la vida.

He d'esborrar les nits de ràbia i de feblesa.
He d'esborrar el pensar que sempre ens toca perdre,
mirar molt més enllà d'aquesta boira espessa.
He d'aprendre a lluitar sense tenir cap eina.

I el pas del temps, hores repetides,
va llaurant la pell cada cop menys lliure.
Sense guanyar res, perdre un tros de vida,
i anar cap al llit fent veure que es somnia.

He d'esborrar les nits de ràbia i de feblesa.
He d'esborrar el pensar que sempre ens toca perdre,
mirar molt més enllà d'aquesta boira espessa.
He d'aprendre a lluitar sense tenir cap eina.

I aquesta cadira coixa i atrotinada,
els vells finestrons i la llarga escala
són la gran mentida, perdre l'esperança.
Per això m'aixeco ara que puc encara.

He d'esborrar les nits de ràbia i de feblesa.
He d'esborrar el pensar que sempre ens toca perdre,
mirar molt més enllà d'aquesta boira espessa.
He d'aprendre a lluitar sense tenir cap eina.

Sanjamo!

2008-09-27T23:04:00.004+02:00

Leta 1979, ko se je izkazalo, da španska tranzicija v demokracijo poteka prepočasi in da se je nekdanja opozicija zapletla v neskončne kompromise z nekdanjimi predstavniki frankistične diktature, kar je onemogočalo jasen rez z bivšim režimom , je veliki katalonski kantavtor Lluís Llach napisal pesem Somniem - Sanjamo.

SANJATE
Jasno. Neprestano sanjamo. Vedno.
PREVEČ PRIČAKUJETE
Seveda. Naučili smo se čakati in pričakujemo vse.
PREVEČ HOČETE
Točno tako. Hočemo preveč.Hočemo več. Hočemo vse.
PREVEČ SE VAM MUDI
Da. Jasno, da. Hoditi, priti, ponovno začeti. Da, mudi se nam.
SANJATE
Da. Neizogibno. Današnje sanje kot možnost za jutri.
PREVEČ UPATE
Seveda. In ni nas sram, da smo sužnji upanja.
PREVEČ HOČETE
Točno tako. To je naša besna pravica. Še več, naša dolžnost.
ZAHTEVATE
Seveda. Strastno, včasih potrto.

A vendar,
a vendar je bolje tako.
Bolje narod, ki se premika,
čeprav včasih omahne,
čeprav je včasih preveč oprezen,
čeprav je včasih umazan, nizkoten, malenkosten.
Bolje tako, v vsej njegovi človeškosti,
čudni in preprosti.
Bolje tako kot trop ovac,
podrejen računici kalkulatorjev interesov.
Zatorej naj ne bo nikogar sram reči,
naj ne bo nikogar sram zakričati:
Sanjamo!
Da, neprestano sanjamo.
Sanjamo brezmejne sanje,
sanjamo do nepredstavljivega.
Vedno sanjamo in čakamo na vse,
naučili smo se umetnosti čakanja,
umetnosti čakanja v neskončnih brezmočnih nočeh.
Znamo čakati in čakamo na vse,
vse!
In hočemo vse. Hočemo nemogoče,
da bi dosegli mogoče.
Hočemo mogoče,
da bi dosegli nemogoče.
Bolje tako,
bolje tako, čeprav očasih omahnemo,
čeprav smo včasih umazani, nizkotni, melenkostni.
Bolje tako, v vsej naši človeškosti,
čudni in preprosti.
Bolje tako kot trop ovac, podrejen računici kalkulatorjev interesov.
Zatorej, če nam kdo reče, če se nam kdo upa reči:

SANJATE
Jasno. Neprestano sanjamo. Vedno.
Če nam porečejo,
PREVEČ PRIČAKUJETE
Seveda. Naučili smo se čakati in pričakujemo vse.
Če nam očitajo,
PREVEČ HOČETE
Jasno. Hočemo preveč, več, vse.
Če nam rečejo,
PREVEČ SE VAM MUDI
Jasno. Hoditi, priti, ponovno začeti. Da, mudi se nam.

SOMNIEU.
És clar que sí, somniem constantment.
ESPEREU MASSA.
És clar que sí, ham après a esperar i ho esperem tot.
VOLEU MASSA.
És clar que sí, volem massa, més, tot, àvidament.
TENIU MASSA PRESSA.
Sí, és clar que sí, caminar, arribar, recomençar, tenim pressa, molta pressa.

SOMNIEU.
Sí inevitablement, el somni d’avui com possibilitat del demà.
ESPEREU MASSA.
És clar que sí, i no ens fa cap vergonya ésser esclaus de l’esperança.
VOLEU MASSA.
És clar que sí, és el nostre dret rabiós, i encara més el nostre deure.
EXIGIU.
És clar que sí, apassionadament o amb tristesa.

I tanmateix,
i tanmateix, millor així,
millor un poble que es mou,
encara que, a vegades, precipitat,
encara que, a vegades, massa prudent,
encara que, a vegades, brut, baix, rastrer,
encara que, a vegades, sublim,
millor així, amb tota la seva condició humana, estranya i senzilla;
millor així, que no un ramat de xais sotmès al càlcul dels ordenadors d’interessos.
Per això, que ningú no s’avergonyeixi de dir, que ningú no s’avergonyeixi de cridar:
somniem, sí, constantment, somniem sense límits en els somnis,
somniem fins l’inimaginable.
Somniem sempre,
i ho esperem tot, hem après l’art d’esperar, aquest art d’esperar
en nits interminables d’impotència; sabem esperar i ho esperem tot, tot,
i ho volem tot, volem l’impossible per a arribar al possible,
volem el possible per a arribar a l’impossible;
millor així, amb tota la seva condició humana, estranya i senzilla;
millor així, que no un ramat de xais sotmesos al càlcul dels ordenadors d’interessos;
per això, si mai ens diuen, si mai ens gosen dir...

SOMNIEU.
És clar que sí! constantment, somniem sempre.
Si en dieu: ESPEREU MASSA.
És clar que sí, hem après a esperar, i ho esperem tot.
Si ens dieu: VOLEU MASSA.
És clar que sí, volem massa, més i tot, àvidament.
Si ens dieu: TENIU MASSA PRESSA.
És clar que sí, caminar, arribar, recomençar, sí, tenim pressa.

Stihi iz izgnanstva

2008-09-23T01:40:00.016+02:00

Joan Oliver (1899-1986), bolj znan pod psevdonimom Pere Quart, je bil eden najpomembnejših katalonskih pesnikov 20. stoletja. Njegova najbolj znana poezija je nedvomno Corrandes d'exili ali po naše Stihi iz izgnanstva. Spesnil jo je leta 1939, kmalu po tem, ko je po porazu republikanskih sil skupaj s sto tisoči drugih beguncev prebežal čez Pireneje v Francijo. Pesem je doživela mnogo uglasbitev. Ne poznam besedila, ki bi bolj silno izražal občutek poraza.

Noč je, polna luna.
Počasi, brez besede
zahajava za obzorjem.
Tako kot mesec je
tudi najina bolest gorela.

Ljubljena me spremlja,
temna koža, težko ozračje
(kot mati Božja,
ki so jo našli v gorovju).

Da bi nam oprostila vojno,
ki nas je pohabila, nas okrvavila.
Preden prestopim mejo,
se sklonim, poljubim zemljo,
pobožam jo z ramenom.

V Kataloniji sem pustil
tistega dne, ko sem odšel,
pol zaspanega življenja;
drugi del je šel z menoj,
da bi ne ostal brez življenja.

Danes na francoski zemlji,
jutri že kje dlje morda,
ne bom umrl od hrepenenja,
od hrepenenja bom živel.

V moji domovini, v Vallèsu,
so trije grički že gorovje,
štirje bori širen gozd,
pet ograd že pol dežele,
»Nič ni takega kot Vallès.«

Borovci obkrožajo zaliv,
samotar na vrhu vzpetine
in na plaži pokrivalo,
ki plapola v vetru.

Uničeno upanje,
neskončna žalost
in tako majhna domovina,
da jo sanjam vso naenkrat.

Una nit de lluna plena
Tramuntàrem la carena,
lentament, sense dir re...
Si la lluna feia el ple
també el féu la nostra pena.

L'estimada m'acompanya
de pell bruna, l'aire greu

(com una mare de Déu

que han trobar a la montanya.)

Perquè ens perdoni la guerra,

que l'ensagna, que l'esguerra.

Abans de passar la ratlla,

m'ajec i beso la terra,

l'acarono amb l'espatlla.

A Catalunya deixí
el dia de ma partida
mitja vida condormida;
l'altra meitat vingué amb mi
per no deixar-me sens vida.

Avui en terres de França
i demà més lluny potser,
no em moriré d'enyorança
ans d'enyorança viuré.

En ma terra del Vallès
tres turons fan una serra,
quatre pins un bosc espès,
cinc quarteres massa terra.
"Com el Vallès no hi ha res."

Una esperança desfeta,
una recança infinita.
I una pàtria tan petita
que la somnio completa.

Salam Rashid (J. Barril - J.M. Serrat)

2007-09-29T03:25:00.004+02:00

Konec osemdesetih let, ko se je Španija prvič začela resno soočati z množično imigracijo, je katalonski pesnik in novinar Joan Barril napisal poezijo z naslovom Salam Rashid. Joan Manuel Serrat jo je uglasbil in tako je nastala sugestivna pesem, ki jo lahko poslušate na spodnjem linku. Danes je morda še bolj aktualna kot takrat, ko je nasala. Spodaj prilagam besedilo v katalonščini in slovenski prevod.

T'ho havien dit,
allà baix a la terra dels teus pares,
t'ho havien dit
que Europa era molt gran, per això hi anares

des del gran Sud,
on l'ombra de les palmeres és dolça
i l'aigua del riu
camina de puntetes, cautelosa.

T'ho havien dit
de nit les passes lentes de les dunes.
T'ho havien dit,
que el desert es va fent gran a mesura,

que els rics del Nord
hi trenquen els seus rellotges de sorra
a contracor.
I tu només tenies ganes de córrer.

Què hi fas, Rashid, perdut a la frontissa
d'un Nord poruc i un Sud que es desespera?
T'han estripat l'honor i la camisa
però un cop aquí no tornaràs enrera!

Pell de color de dàtil o de sutge
que sempre està fent cua a Laietana,
no ets innocent sigui qui sigui el jutge.
Ets el pecat, el camell, la fulana.

Dècim trencat, propina d'urinari,
ets tot allò que el fariseu rebutja.
Trinca la creu i puja al teu calvari,

Salam Rashid.

Ja ni saps quant
fa que camines per ciutats llogades
arrossegant
la sensació que a tot arreu sobraves.

Et coneixem.
Ets carn de soterrani i de conquesta,
la falca justa perquè
no trontolli la taula de la festa.

Bulls al perol
somnis del Sud contra la incerta ràbia
de morir sol.
Volies volar, i Europa és una gàbia.

I vas perdent
a poc a poc records per les voreres,
feixugament,
però et sents viu i esperes com les feres.

El món es mou pels qui com tu caminen
més dels que vòlen mà d'obra barata.
Sobrevivents de presons i pallisses
que han decidit que els guiïn les sabates.

Demà per tu somriurà la Mona Lisa.
Faràs servir el Louvre de nevera.
Les catedrals alternaran la missa
amb l'Alcorà i les danses barbaresques.

Però mentrestant Europa va fent d'esma.
Ha embolicat les porres amb banderes
i a tu et reserva un jardí del Maresme.

Salam Rashid.

***

Rekli so ti,
tam dol v deželi tvojih očetov,
rekli so ti,
da je Evropa zelo velika, zato si odšel

in zapustil veliki Jug,
kjer je senca palm najmilejša
in kjer se voda obzirno, po prstih,
vije v strugah.

Rekli so ti,
v tihih brezpotjih puščavskih noči.
Rekli so ti,
da postaja puščava vse večja

in da bogataši s Severa
v njej neradi razbijajo
svoje peščene ure.
Ti pa si hotel le ubežati.

Kaj počneš, Rashid, izgubljen na meji
med prestrašenim Severom in Jugom, ki obupuje?
Raztrgali so ti čast in srajco,
a zdaj, ko si tu, se ne boš več vrnil!

Temna polt, kot datelj ali oglje,
ki vsak dan stoji v vrsti na Laietani.
Nisi nedolžen, naj bo sodnik kdorkoli.
Greh si, kamela, prostitutka.

Počen groš, napitnina za pisoar,
ti si vse tisto, kar farizej zavrača.
Zgrabi svoj križ in vzpni se na Kalvarijo,

Salam Rashid.

Še sam ne veš,
kako dolgo že hodiš po posvojenih krajih
in te spremlja občutek,
da si povsod odveč.

Poznamo te,
ti si meso podzemlja in osvajalcev,
pravšnji podstavek,
da se ne ziblje obložena miza.

V tebi vrejo sanje Juga,
boriš se z besom in slutnjo,
da boš umrl sam.
Hotel si leteti, a Evropa je kletka.

Počasi izgubljaš
spomine, ko se nerodno vlečeš
po obronkih cest,
a se čutiš živega in čakaš, kot zver.

Svet gre naprej zaradi tistih, ki hodijo kot ti,
ne zaradi tistih, ki hočejo poceni delovno silo.
Preživeli iz zaporov in pretepov,
ki so se odločili, da jih bodo vodile noge.

Jutri se bo tebi smehljala Mona Liza,
Louvre boš spremenil v shrambo,
v katedralah se bo ob mašah bral koran
in plesali berberski plesi.

Medtem pa Evropa spretno vijuga,
zastave so se ji ovile okoli slavnostnega droga,
tebi pa je dodelila vrtiček v Maresme.

Salam Rashid.

Legendarni Serrat 1968

2006-12-15T18:00:00.006+01:00

Ne vem, zakaj sem vedno znova presenečen, kaj vse lahko dobiš na internetu. Pred kakimi desetimi leti, ko je bil internet šele na začetkih, je Alojz Ihan napisal kratek esejček, kjer se je ponorčeval s to novotarijo: eden njegovih argumentov je bil takrat ta, da bodo ljudje potrudili dati na internet kako zadevo le, če bodo od tega imeli določeno korist. Zmota. Tako je lahko razmišljal pripadnik generacije X leta 1996; izkazalo pa se je, da ljudje vendar ne razmišljajo le utilitarno.

Pred kratkim je na youtube nekdo dal posnetek s španske televizije iz leta 1968. Gre za legendarni dogodek, za katerega sem že slišal, a sem ga imel zdaj prvič priložnost videti.

Marca 1968 je tedaj petindvajestletni barcelonski kantavtor Joan Manuel Serrat prvič nastopil na španski državni televiziji. Oddaja se je odvijala normalno, z nekaj nastopi v živo in nekaj posnetki iz studia. Tik pred zaključkom oddaje je Serrat napovedal, da bo zapel še zadnjo pesem... Urednik oddaje se je kasneje v nekem intervjuju spominjal, da so v studiu dobesedno vsi prebledeli, ko je Serrat povedal naslov. Takoj potem pa je tako delavce zgrabila panika, občinstvo pa je otrpnilo od presenečenja. Serrat je namreč začel peti v katalonščini, jeziku, ki je bil na državni televiziji (kot sicer v javnem življenju) strogo prepovedan - to je podobno, kot če bi danes kdo na turški državni televiziji hotel peti v kurdščini. V istem intervijuju je tedanji urednik povedal, da je najprej pomislil, da bi nekako izrezal končni del oddaje in ga nadomestil s kakšnim starejšim studijskim posnetkom. A še preden je Serrat zaključil svoj nastop, si je premislil: silnost mladega pevca ga je tako prepričala, da je oddaja šla necenzuirirana v eter. Škandal, ki je iz tega nastal, je bil precej manjši od predvidenega (tedanji minister za informiranje, sam doma iz Galicije, se je skušal izogibati direktnim konfrontacijam glede »jezikovnih vprašanj«): kljub temu so urednika odstavili, Serrat pa je dobil prepoved nastopa na državni televiziji, ki je bila umaknjena šele leta 1974.

Šlo je za komad Ara que tinc vint anys (»Zdaj, ko imam dvajset let«), ki je mimogrede ena mojih najljubših Serratovih pesmi (poleg Pare). V osemdesetih jo je posodobil v Fa vint anys que tinc vint anys (»Že dvajset let imam dvajset let«: poslušate jo lahko tukaj):

Joan Manuel Serrat - Ara que tinc vint anys

Ara que tinc vint anys,
ara que encara tinc força,
que no tinc l'ànima morta,
i em sento bullir la sang.

Ara que em sento capaç
de cantar si un altre canta.
Avui que encara tinc veu
i encara puc creure en déus...

Vull cantar a les pedres, la terra, l'aigua,
al blat i al camí que vaig trepitjant.
A la nit, al cel, a aquest mar tan nostre,
i al vent que al matí ve a besar-me el rostre.

Vull alçar la veu, per una tempesta,
per un raig de sol,
o pel rossinyol
que ha de cantar al vespre.

Ara que tinc vint anys,
ara que encara tinc força,
que no tinc l'ànima morta,
i em sento bullir la sang.

Ara que tinc vint anys,
avui que el cor se m'embala,
per un moment d'estimar,
o en veure un infant plorar...

Vull cantar a l'amor. Al primer. Al darrer.
Al que et fa patir. Al que vius un dia.
Vull plorar amb aquells que es troben tots sols,
sense cap amor van passant pel món.

Vull alçar la veu, per cantar als homes
que han nascut dempeus,
que viuen dempeus,
i que dempeus moren.

Vull i vull i vull cantar.
Avui que encara tinc veu.
Qui sap si podré demà.

Però avui només tinc vint anys.
Avui encara tinc força,
i no tinc l'ànima morta,
i em sento bullir la sang.

Zdaj ko imam dvajset let,
zdaj ko sem še dovolj močen,
ko mi duša še ni umrla
in čutim vrenje krvi.

Zdaj ko čutim, da lahko zapojem,
če kdo drugi poje.
Danes ko še imam glas
in še lahko verjamem v bogove...

Hočem peti kamenju, zemlji, vodi,
žitu in poti, po kateri stopam.
Noči, nebu, temu našemu morju
in vetru, ki mi zjutraj poljublja obraz.

Hočem vzdigniti glas, za vihar,
za sončni žarek
ali za slavčka,
ki mora peti ob mraku.

Zdaj ko imam dvajset let,
zdaj ko sem še dovolj močen,
ko mi duša še ni umrla
in čutim vrenje krvi.

Zdaj ko imam dvajset let,
danes ko mi srce poplesuje,
od trenutka ljubezni
ali ob pogledu na otroka, ki joče...

Hočem zapeti ljubezni. Prvi. Poslednji.
Ki zaradi nje trpiš ali enodnevni.
Hočem jokati s tistimi, ki so osamljeni,
ki brez ljubezni hodijo po svetu.

Hočem vzdigniti glas, da bi zapel ljudem,
ki so se rodili pokončni,
ki živijo pokončno
in ki pokončno umrejo.

Hočem in hočem in hočem peti.
Danes ko še imam glas.
Kdo ve, če bom jutri še lahko.

Toda danes imam komaj dvajset let.
Danes sem še močen,
duša mi še ni umrla
in čutim vrenje krvi.

Oriana Fallaci: Odprto pismo

2006-09-15T14:59:00.000+02:00

6. aprila 2002 so v vseh večjih italijanskih mestih potekeli množični proti-izraeski protesti. V Rimu, kjer se je demonstracij udeležilo mnogo znanih obrazov italijanske politike, so bili protesti še zlasti siloviti, z zažiganjem izraelskih zastav in skandiranjem ne le protiizraelskih, temveč tudi protijudovskih gesel; protestni shod je zavil tudi v judovsko četrt ob Tiberi, kjer je prišlo do nekaj antisemitskih izpadov. Pet dni kasneje so uredništva vseh večjih italijanskih časnikov prejela odprto pismo s podpisom Oriane Fallaci. Orianin poseg je naletel na buren odziv; ker kot odprto pismo ni bilo pod zaščito zakona o avtorskih pravicah, so ga objavili skoraj vsi mediji; odzivi so bili pretežno negativni, vključno s poskusi blatenja in grožnjami z vtišanjem s pravnimi sredstvi - do česar je kasneje tudi prišlo. To je bil svojevrstni začetek njenega javnega comebacka. Ker sem takoj spoznal, da bo ta njena vrnitev na javno prizorišče vzbudila veliko zanimanje v širši evropski javnosti, sem članek nemudoma prevedel v slovenščino. A glej: kljub mojemu vnetemu iskanju, ni bil niti en slovenski medij pripravljen objaviti prevoda, kljub vsej njegovi odmevnosti! Nisem pričakoval, da bo Orianin članek v našem prostoru naletel na odobravanje, a nisem si predstavljal, da bi bila proti-izraelska pristranskost naših medijev tako zakoreninjena, da bodo članek vsi po vrsti zavrnili. Tako "levi" kot "desni" (danes je že marsikdo pozabil, da je v tistih časih celo Demokracija objavljala silovite proti-izraelske članke). Na koncu se je za objavo odločil mesečnik Ampak. A tik pred objavo je tedanji član uredništva Dejan Steinbuch preprečil objavo, tako da se je na straneh Ampaka namesto Orianinega članka pojavila - njegova polemika proti temu članku (ki ga slovenska javnost sploh ni mogla prebrati in si o njem ustvariti lastnega mnenja). In to kar s citati iz mojega - nikoli objavljenega - prevoda; seveda sem proti temu zelo ostro protestiral in stvar se je končala tako, da so mi izplačali zelo soliden honorar za pravice od prevoda, ki ni (samo da ne bi?) nikoli ugledal luči dneva. Toliko glede nepristranskosti slovenskih medijev. Sicer nimam navade, da bi se cmeril nad pristranskostjo medijev (tudi te svoje izkušnje z njimi do danes nisem obešal na veliki zvon): a vendar se glasno zakrohotam vsakič, ko preberem kaj takega. Kakorkoli: današnji žalostni dan izkoriščam za objavo besedila, ki ob svojem času ni mogel ali smel iziti v slovenskem prevodu... Pa še to: danes sem po dolgem času zopet prebral članek v originalu, da bi videl, če lahko v prevodu še kaj popravim; ob tem sem se zopet spomnil končnih besed iz Shakespearejevega Leara, na katere sem pomislil prvič, ko sem ga prebral:

The weight of this sad time we must obey, speak what we feel, not what we ought to say.

Sramotno se mi zdi, da se v Italiji lahko zbere shod posameznikov, oblečenih v samomorilske napadalce, ki zvračajo na Izrael najbolj sramotne obtožbe, dvigujejo fotografije izraelskih voditeljev s svastiko, narisano na čelo, hujskajo ljudstvo k sovraštvu do Judov.
Posameznikov, ki bi, da bi lahko ponovno videli Jude v uničevalnih taboriščih, v plinskih celicah in krematorijih Dachaua, Mauthausna, Buchenwalda, Bergen- Belsna in tako dalje, bili pripravljeni prodati še lastno mater v harem.

Sramotno se mi zdi, da Katoliška cerkev svojemu škofu (ki je med drugim nastanjen v Vatikanu), svetemu možu, ki so ga v Jeruzalemu zalotili s celim arzenalom orožja in razstreliva, skritega v njegovem svetem mercedesu, dovoli, da sodeluje na tem shodu, kjer se postavi pred mikrofon in se v Božjem imenu zahvali samomorilskim napadalcem, ki pobijajo Jude po gostilnah in trgovinah. In da jih imenuje »mučeniki, ki gredo v smrt, kot bi šli na zabavo.«

Sramotno se mi zdi, da v Franciji, v Franciji svobode- enakosti- bratstva, gorijo sinagoge, da se ustrahuje Jude, da se oskrunja njihova pokopališča. Sramotno se mi zdi, da se mladina na Nizozemskem, v Nemčiji in na Danskem razkazuje s kafijami, kot so se Mussolinijevi mladci razkazovali s palicami in fašističnimi značkami. Sramotno se mi zdi, da se po skoraj vseh evropskih univerzah kot gospodarji vedejo palestinski študentje, ki podpihujejo antisemitizem. Sramotno se mi zdi, da so na Švedskem predlagali, da se odvzame Nobelovo nagrado za mir, ki jo je leta 1994 dobil Simon Peres, in da ta ostane le Arafatu, temu golobu z oljčno vejico v kljunu. Sramotno se mi zdi, da so spoštovani člani Odbora, Odbora, ki (po videzu sodeč) namesto zaslug nagrajuje politično barvo, vzeli predlog v obravnavo in da ga nameravajo uresničiti. V pekel z Nobelovo nagrado in slava tistemu, ki je ne dobi!

Sramotno se mi zdi (že spet smo v Italiji), da državna televizija pomaga pri širjenju obnovljenega antisemitizma, s tem ko žaluje samo nad palestinskimi žrtvami, izraelske žrtve pa podcenjuje in o njih poroča nekako mimogrede in pogosto z glasom, ki ne skriva naveličanja. Sramotno se mi zdi, da k sodelovanju v svoje javne tribune s tolikšno ponižno uslužnostjo vabi tiste barabe v turbanih ali v kafijah, ki so še včeraj pozivali k pokolu v New Yorku in ki danes pozivajo k pokolom v Haifi, Netanyi in Tel Avivu. Sramotno se mi zdi, da počnejo tiskani mediji isto, da se zgražajo, ker v Betlehemu izraelski tanki obkolijo cerkev Kristusovega rojstva, in da se ne zgražajo, ker je v isti cerkvi dvesto palestinskih teroristov, dobro opremljenih z mitraljezi, municijo in razstrelivom (med njimi vrsta poveljnikov Hamasa in Al-Aqse), dobrodošlih gostov tamkajšnjih patrov (ki potem od vojakov v tankih sprejemajo steklenice mineralne vode in košarice jabolk). Sramotno se mi zdi, da se je znanemu dnevniku zdelo prav, da pri poročanju o številu mrtvih Izraelcev od začetka nove intifade (štiristo dvanajst), z velikimi črkami poudari, kako jih vsako leto več umre v prometnih nesrečah (šeststo).

Sramotno se mi zdi, da Osservatore Romano, se pravi papežev časopis, časopis tistega papeža, ki je še pred časom pustil Judom pismo z opravičili v Zidu objokovanja, obtoži pokola ljudstvo, ki so ga v milijonih pobijali prav kristjani. Evropejci. Sramotno se mi zdi, da preživelim tega ljudstva (ljudem, ki imajo še vedno številke, vtisnjene na roke) ta časnik odreka pravico, da reagirajo, da se branijo, da se ne pustijo še enkrat poklati. Sramotno se mi zdi, da se v imenu Jezusa Kristusa (Juda, brez katerega bi bili danes vsi brezposelni) duhovniki v naših župnijah oziroma socialnih centrih oziroma kar že so spogledujejo z morilci tistih, ki v Jeruzalemu ne morejo v gostilno ali v trgovino po kruh in mleko, ne da bi jih pognala v zrak bombna eksplozija. Sramotno se mi zdi, da so ti gospodje na strani taistih, ki so otvorili sezono terorizma s poboji na letalih, na letališčih, na olimpiadah, in ki se danes zabavajo, ko ubijajo zahodne novinarje. Ko jih streljajo, ugrabljajo, jim režejo vratove, jih obglavljajo. (Po izidu moje knjige Bes in ponos bi rad nekdo tudi z mano storil isto. S citati iz Korana spodbuja svoje »brate« iz mošej in islamskih skupnosti, naj me kaznujejo v Alahovem imenu. Naj me ubijejo. Oziroma naj umrejo z mano. Ker zna možakar dobro angleško, mu odgovarjam v angleščini: »Fuck you«).

Sramotno se mi zdi, da skoraj vsa levica, tista levica, ki je pred dvajsetimi leti dovolila svojemu sindikalnemu sprevodu, da je pred rimsko sinagogo položil krsto (opozorilo v najboljšem mafijskem slogu!), pozablja prispevek Judov v protifašističnem boju. Prispevek Carla in Nella Serenija, na primer, pa Leona Ginzburga, Umberta Terracinija, Lea Valianija, Emilia Serenija, prispevek žena kot je bila moja prijateljica Anna Maria Enriques Agnoletti, ustreljena v Firencah 12. junija 1944, prispevek petinsedemdesetih od tristo petintridesetih ubitih v Ardeatinskih jamah, tisočih ostalih, ki so umrli od mučenja, v boju ali pred strelskimi vodi. (Tovariši, učitelji mojega otroštva in moje rane mladosti). Sramotno se mi zdi, da je tudi zaradi levice (mislim na levico, ki na otvoritvi svojega kongresa podari bučen aplavz predstavniku PLO, voditelju tistih Palestincev v Italiji, ki hočejo uničenje Izraela) oziroma predvsem zaradi levice Jude v italijanskih mestih že spet strah. In v francoskih, nizozemskih, danskih in nemških mestih ravno tako. Sramotno se mi zdi, da se ob mimohodu barab, oblečenih v samomorilske napadalce, tresejo od strahu, tako kot so se od strahu tresli v Berlinu za časa kristalne noči – noči, ko je Hitler otvoril lov na žida.

Sramotno se mi zdi, da s podrejanjem neumni, strahopetni, nepošteni in zanje zelo ugodni modi politične korektnosti, znani oportunisti oziroma znani paraziti zlorabljajo besedo Mir. Da v imenu besede Mir, ki so jo tako kot besedi Ljubezen in Človeštvo spravili ob vso dobro ime, odpuščajo sovraštvo in zverinskost eni sami strani. Da v imenu pacifizma (beri: konformizma), ki je delegiran istim trobentačem in zabavljačem, ki so nekoč poljubljali noge Pol Potu, hujskajo zmedene, lahkoverne ali prestrašene ljudi. Da jim lažejo, jih podkupujejo, da jih vračajo v čas pred petdesetimi leti, v čas rumenih zvezd na plaščih. Tej šarlatani, ki jim je za Palestince v resnici toliko mar, kot je meni mar zanje. Se pravi nič.

Sramotno se mi zdi, da si je toliko Italijanov in toliko Evropejcev izbralo za svojo zastavo gospoda (tako se reče zgolj iz vljudnosti) Arafata. To niče, ki je s pomočjo denarja savdske kraljeve družine nekakšen Mussolini ad perpetuum in ki v svoji megalomaniji upa, da bo ostal zapisan v zgodovini kot palestinski George Washington. Ta polpismena figura, ki ti v intervjuju ni zmožen dokončati enega stavka, posredovati ene artikulirane misli. Tako, da potem, ko z neverjetno muko vse skupaj ponovno sestaviš, napišeš in objaviš, prideš do zaključka, da je v primerjavi z njim celo Gedafi pravi Leonardo da Vinci. Ta lažni bojevnik, ki je vedno v uniformi kot Pinochet, nikoli v civilnem oblačilu, in ki ni kljub temu sodeloval v eni sami bitki. V vojno raje pošilja druge, vedno je raje pošiljal druge. Tiste reveže, ki verjamejo vanj. Ta pompozni nesposobnež, ki je hotel igrati vlogo državnika in uničil pogajanja v Camp Davidu, dosežek Clintonovega posredništva. Ne-ne-Jeruzalem-hočem-vsega-zase. Ta večni lažnivec, ki je sposoben ščepca resnicoljubnosti samo takrat, kadar (en privé) odreka Izraelu pravico do obstoja, in ki je tako nedosleden, da se, kot pravim v svoji knjigi, vsakih pet sekund postavi na laž. Vedno sedi na dveh stolih, laže celo, če ga vprašaš, koliko je ura, tako da se nanj ne moreš nikoli zanesti. Nikoli! Kot po tekočem traku vsakogar izda. Ta večni terorist, ki ne zna biti drugega kot terorist (s tem da je sam na varnem), in ki je v sedemdesetih letih, ko sem z njim opravila intervju, uril celo teroriste skupine Baader-Meinhof in z njimi otroke, stare deset let. Ubogi otroci. (Zdaj jih uri, da postanejo samomorilski napadalci. Sto takšnih otrok je trenutno v proizvodnji: sto!). Ta praporček, ki poskrbi, da ima ženo v Parizu, kjer z njo postopajo kot s kraljico, in ki svoje ljudstvo drži v dreku. Iz dreka ga potegne samo, kadar ga pošlje umret, ubit in umret. Tako kot osemnajstletnice, ki si morajo, da si pridobijo enakopravnost z moškimi, naložiti razstrelivo in se pognati v zrak skupaj s svojimi žrtvami. In vendar res, mnogi Italijani ga ljubijo. Ravno tako kot so ljubili Mussolinija. In mnogi Evropejci tudi.

Vse to se mi zdi sramotno in v tem vidim porajanje nekega novega fašizma, nekega novega nacizma. Fašizma in nacizma, toliko bolj slepega in odvratnega, ker ga vodijo in podpihujejo tisti, ki se hinavsko štejejo za dobrotnike, naprednjake, komuniste, pacifiste, katolike oziroma kristjane in ki zmorejo toliko predrznosti, da imenujejo vojne hujskače tiste, ki kot jaz na glas kričijo resnico. To vidim, da, in povedala bom, kar sledi. Jaz nisem s tragičnim in shakspearejanskim Sharonom nikoli bila nežna. (»Vem, da ste prišli po nov skalp za vašo zbirko,« je skoraj žalostno zamomljal, ko sem šla k njemu po intervju leta 1982). Z Izraelci sem se pogosto sporekla, tudi hudo, in v preteklosti sem Palestince mnogokrat branila. Morda celo več kot bi si bili zaslužili. Vendar sem na strani Izraela, sem na strani Judov. Tako kot sem bila na njihovi strani, ko sem se kot mlada borila z njimi, medtem ko so Anne Marie umirale ustreljene. Branim njihovo pravico, da živijo, da se branijo, da se ne pustijo drugič pobiti. In zgrožena od odvratnega antisemitizma tolikih Italijanov in tolikih Evropejcev, se sramujem te sramote, ki onečašča mojo domovino in Evropo. Ki v najboljšem primeru ni skupnost držav, temveč vodnjak, poln Poncijev Pilatov. In četudi bi vsi prebivalci tega planeta mislili drugače, bom jaz še vedno mislila tako.

Diploma

2006-09-02T19:20:00.000+02:00

Včeraj sem vendarle opravil zagovor diplome. Prvega septembra 2006 je torej zgodovinski oddelek Osrednje humanistične knjižnice (oziroma kot se pač imenuje) dobil svoj izvod diplomske naloge z naslovom "Razumeti totalitarizem: interpretacije totalitarizma pri Hannah Arendt, Slavoju Žižku in Viktorju Blažiču", podpisani pa naziv dipl. zgod. Glede slednjega lahko rečem le, da je bil skrajni čas. Kar pa se tiče diplomske naloge: obsega 176 strani (brez naslovnice, posvetila in vsebinskega kazala), kar je natanko 26 strani več od zgornje meje, ki jo priporočajo navodila Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete, in približno 100 strani več od zgornje meje, ki jo priporoča zdrava pamet. Kar z drugimi besedami pomeni, da je diploma dosegla tisti obseg, pri katerem je že potrebno paziti, da ti ne pade na nogo, ker utegnejo biti posledice boleče.

Kot kaže, obstaja neka (za zdaj še vedno hipotetična) možnost, da bo delo (ali vsaj njegovi izvlečki) doživelo objavo: izgleda namreč, da gre za najobsežnejšo predstavitev Arendtinega koncepta totalitarizma v slovenskem prostoru, kakor tudi eno redkih, če ne edino poglobljeno analizo Žižkovih teorij "totalitarizma", kar jih je bilo do sedaj napisanih v slovenskem jeziku. Objektivno gledano to seveda ni baš velik dosežek; a kar se mene tiče, je kar soliden začetek, s katerim sem čisto zadovoljen. Za zdaj sem se odločil, da uvod in zaključek svoje diplomske objavim na tem blogu: če koga zanima, lahko besedili prebere na prejšnjih dveh postih. Pri sklepnem besedilu vem, da bo vsaj en bralec tega bloga naletel na nekaj, kar ga utegne precej presenetiti. Svojo reakcijo na to ugotovitev mi lahko zaupa v komentarjih ali pa mi - če se mu zdi primerneje - pošlje mail.

Za tiste, ki jih zanima hiter vpogled v vsebino dela, objavljam še stvarno kazalo (profesor Dolar je svojim študentom menda govoril, da se lahko po kazalu takoj spozna vrednost dela):

UVOD

1 PSIHOLOŠKI PRISTOP: VIKTOR BLAŽIČ

I. Totalitarizem kot uvid
II. Psihološki pristop
III. Kult osebnosti in ukinitev svobode
IV.Poneverba sveta
V. Sprevrženi jezik in konec razsvetljenstva
VI. Psihološki uvid kot pogoj historične analize

2 ANALIZA DISKURZA: SLAVOJ ŽIŽEK

I. Totalitarizem kot miselna prepreka
II. Položaj žrtve
III. Analiza diskurza
IV. Marksizem, leninizem, stalinizem
V. Polemika o stalinskem »termidoru« in mesto Žižkove kritike

3 HISTORIČNI PRISTOP: HANNAH ARENDT

I. Od filozofije k historični analizi
II. Izvori totalitarizma
III. Antisemitizem
IV. Imperializem, rasa in birokracija
V. Kontinentalni imperializem: pan-gibanja
VI. Intelektualci, drhal in človek-masa
VII. Totalitarno gibanje
VIII. Totalitarni režim
IX. Ideologija in teror

SKLEPI

Viri in literatura

Imensko kazalo

P.S. Če kdo ve, kako se v bloggerju aktivira, da lahko pri branju objavljenega teksta s klikom skačeš na footnotes, naj mi prosim zaupa to skrivnost, ki je nisem uspel razvozlati.

Diploma II. - UVOD

2006-09-02T19:10:00.000+02:00

Zavedam se, da si bralec zasluži pojasnilo glede diplomskega dela, ki ga ima pred seboj. Že iz naslova je namreč razvidno, da tema, ki sem jo vzel v obravnavo, odstopa od ustaljene predstave o tem, kakšno naj bo in s čim naj se ukvarja diplomsko delo, s katerim študent zaključi študij zgodovine. Bojim se, da vsebina od te predstave še bolj odstopa kot naslov. Zato bom poskušal dovolj temeljito objasniti, zakaj sem si izbral takšno temo in na kakšen način jo nameravam obravnavati.

Nisem si izbral določenega problema in skušal prikazati s pomočjo virov. Kadarkoli obravnavamo totalitarizem »kot tak«, ne pa recimo njegovih elementov ali značilnosti posameznih sistemov, ki smo jih prepoznali pod tem označevalcem, smo vselej že na polju metazgodovine. Kajti »totalitarizem«, strogo gledano, ni neka pozitivna danost: če ne drugega, ker si pod tem imenom vsak predstavlja nekaj drugega. »Totalitarizem« tudi ni samo pojem, ki povzema določeno realnost, temveč je obenem tudi teorija, ki hoče to realnost razložiti, interpretirati, jo razumeti skozi določeno optiko. Zato, kadarkoli hočemo kaj povedati o totalitarizmu, dobesedno »pademo v avtorje«. Pred nami se odpre borgesovski labirint zgodovinskih, psiholoških, politoloških, socioloških in drugih interpretacij. Če hočemo razumeti stoletje, ki je za nami, ne moremo mimo tega labirinta: podati se moramo skozenj.

Vendar pa cilj mojega diplomskega dela ni zasledovati zgodovino nekega pojma, niti obnoviti okoliščine neke historične debate. Oboje sem sicer povzel in delu služi kot potrebno ozadje: pri tem sem se oprl v prvi vrsti na historično analizo Enza Traversa[1]. Ravno tako nisem skušal zgodovinskih dejstev, ki se gibljejo okoli ideje totalitarizma, samostojno konceptualizirati: to bi bilo predrzno. Ne le, ker bi le težko proizvedel kaj, česar ne najdemo že pri velikih avtorjih, ki so se ukvarjali s tem problemom; tudi v kolikor bi mi to uspelo (o čemer lahko upravičeno dvomimo), bi tako zastavljena naloga krepko presegla okvirje, ki so sprejemljivi za diplomsko delo.

Naloge, ki je zastavljena kot poskus interpretacije, torej nisem mogel načeti povsem znova, kot da o tem še nihče ni ničesar povedal, kot da bi izhajal iz tabule rase, da bi potem prišel do »presenetljivih« odkritij, za katere je bolj poučenim znano, da so bile že neštetokrat obdelane. Obenem pa tudi nisem hotel sestaviti inventarja že povedanega, nekakšnega teoretskega herbarija, polepljenega s primerki posušenih in primerno prepariranih tujih premislekov, pripravljenega, da njegove strani odpremo v duhu eruditske radovednosti, a brez nevarnosti, da bi se pri tem morali obremenjevati z miselnimi napori, ki so sicer pri vsakem resnem branju neobhodni.

Odločil sem se, da bom podrobneje analiziral tri avtorje, ki so v svojih delih skušali razumeti totalitarizem: Hannah Arendt, Slavoja Žižka in Viktorja Blažiča. Seveda ima bralec vso pravico, da vpraša: zakaj ravno te tri avtorje? Takoj se namreč opazi, da bi med omenjenimi samo Hannah Arendt lahko uvrstili med »klasike« totalitarizma, med tiste torej, katerih delo je vzbudilo veliko zanimanje strokovne javnosti in zapustilo trajen doprinos. Po drugi strani pa tudi nihče izmed njih ni, če smem tako reči, »tipološki«; nisem jih torej vzel v obravnavo, ker bi bili najbolj izraziti predstavniki neke značilne tendence v interpretaciji totalitarizma. Kvečjemu ravno nasprotno: nihče med njimi ni »tipičen«; vsi so ubrali pot, ki je nenavadna, ali pa jih je pripeljala k neobičajnim spoznanjem. To velja tudi za Hannah Arendt; res je sicer, da njeno delo o izvorih oziroma elementih totalitarizma predstavlja klasik, a zanjo v marsičem velja, kar je François Furet nekoč rekel za Micheleta, namreč, da »so ga bolj citirali kot študirali«[2]. Vsi trije avtorji imajo (ali so imeli) nek originalen uvid v fenomen totalitarizma. Če sem jih torej vzel v obravnavo v tem diplomskem delu, sem to storil zato, da bi razumel z njimi, da bi kritično ovrednotil njihova izvajanja in pokazal pomen, ki jo njihova originalnost ima za historično znanost. Če bo ta hotela razumeti totalitarizem, namreč ne bo mogla mimo originalnih avtorjev: tudi, ali še zlasti, če ti po formaciji niso zgodovinarji in ne sledijo tradicionalnim metodam historične raziskave.

Pri Viktorju Blažiču imamo opraviti s tem, kar bi Hannah Arendt imenovala »predhodno razumevanje«[3]. Blažič je seveda eden najbolj znanih slovenskih disidentov iz obdobja po ukinitvi Revije 57; njegova interpretacija je tesno povezana z njegovo zaporniško izkušnjo, z njegovim kritičnim opazovanjem delovanja in razvoja jugoslovanskega sistema, podkrepljena pa z široko eruditsko izobrazbo. Blažič je morda ena najbolj izrazitih figur slovenskega disidentstva, saj se zdi, kot da v sebi združuje njegove različne vidike: partizan, novinar, Kocbekov prijatelj, kristjan in nacionalist[4]. Vse to kaže na njegovo čvrsto umeščenost v tradicijo slovenske misli, vendar njegovo zanimanje presega njene običajne teme in uhaja ustaljenim horizontom[5]. Kot eden zadnjih disidentov, rojenih v predvojnih časih, ki se še vedno ukvarja z vprašanji totalitarizma, je prišel do izjemno zanimivih odkritij, ki ga uvrščajo med najbolj originalne mislece na Slovenskem. Viktor Blažič ne razlikuje med posameznimi vrstami totalitarizma; on noče raziskovati, razlikovati in znanje urediti. Skozi svoje izkušnje je prišel do nekega spoznanja, za katerega čuti, da ga mora posredovati bralcu. To je vse. Pojma »totalitarizem« zato ne uporablja metodično, ampak mu služi kot označevalec za osnovno spoznanje: v nekem zgodovinskem trenutku je na svet prišlo nekaj novega, neprecedenčnega in nezaslišanega. Blažičevo razmišljanje nas s tem dobesedno katapultira v problemsko jedro pravkar minule preteklosti; od tu nadaljujemo k temeljitejši in bolj znanstveni analizi.

Slavoj Žižek je med živečimi avtorji verjetno najtemeljitejši in najvztrajnejši mislec totalitarizma. Pojma »totalitarizem« sicer ne mara, a ne toliko iz razloga, ker implicira primerjavo med nacizmom in stalinizmom, temveč zato, ker to primerjavo kodificira in s tem onemogoča vračanje k problemu in poskuse njegovega razumevanja in osmišljanja[6]. Pri Žižku imamo opraviti s poglobljeno interpretacijo psiholoških mehanizmov totalitarizma, najpomembnejši pa je Žižkov doprinos k analizi (predvsem stalinističnega) ideološkega diskurza. Žižek nam torej pomaga, da razumemo, kako deluje najpomembnejši mehanizem v totalitarnem gospostvu – njegov ideološki stroj.

Tudi Hannah Arendt analizira, kako deluje mašinerija totalitarnega nasilja, ki se v najbolj popolni obliki pokaže v zaprtem vesolju koncentracijskega taborišča. Ta del njenega opusa, kjer se ukvarja s strukturo totalitarizma, predstavlja klasično – in v marsikaterem pogledu nepreseženo – analizo. Ne da bi poznala pretresljivo pričevanje Prima Levija, jo ta analiza pripelje do natanko istega vprašanja, ki ga je zastavil znameniti pričevalec: »Ali je to sploh še človek?«[7]. Srhljiva ugotovitev, da je totalitarni režim pripeljal svoj eksperiment tako daleč, da ni le povsem uničil človeške svobode in spontanosti, temveč je uspel človeka oropati vseh atributov njegove človeške narave, je Hannah Arendt prepričala, da je potrebno poiskati izvore totalitarnega gospostva: samo tako lahko razumemo elemente totalitarizma, ki se nahajajo v netotalitarni družbi, in se z njimi spopademo. Tu pa smo že pri resnično historični obravnavi. Obravnavi, ki se je je Hannah Arendt lotila s temeljitim metodološkim premislekom, ki je v tej diplomski nalogi tudi podrobneje prikazan.

Pa smo zopet pri upravičenem vprašanju: ali analiza, kakršno sem ubral v tem delu, sploh spada med naloge zgodovinopisja? Po Blochu je osnovno poslanstvo zgodovinarja, da skuša razumeti[8]. Toda ali lahko razumemo na osnovi postopkov, ki niso kaj več od kopičenja, zbiranja in urejanja podatkov? Ali pa moramo, če hočemo razumeti, vsaj do neke mere spekulirati? Tisti, ki zgodovino razumejo kot arheologijo – kot izkopavanje podatkov iz preteklosti – se s tem najbrž ne bodo strinjali. A tudi ostali, ki imajo do historične znanosti sodobnejši pristop, bodo lahko upravičeno oporekali, da je analitična spekulacija na podlagi znanih podatkov naloga politološke, ne pa zgodovinske vede.

Takšno kritiko sem sicer pripravljen sprejeti, a ji iz več razlogov ne morem pritrditi. Prvič: totalitarizem je preteklost[9]. Zdi se, da je nevarnost, ki je več kot pol stoletja grozila zahodni civilizaciji, dokončno pokopana. Na obzorju se že zbirajo nove grožnje, ki pa jih lahko samo slutimo in zato kot zgodovinarji o njih ne moremo povedati ničesar. Morda živimo res, kot je marsikdaj slišati, v neke vrste vmesnem času med dvema dobama: če je tako, potem imamo dolžnost, ki je obenem dragocena možnost, da vzamemo v temeljit premislek preteklost naše civilizacije. To seveda pomeni: najbolj problematične vidike te preteklosti.

Toda: ali smemo trditi, da do zdaj totalitarizma nismo vzeli v ozir, da smo ga spregledali? Komajda. O tem je bilo vendarle napisano ogromno literature, vrstijo se vsakovrstne raziskave; izkušnja je bila (vsaj v zahodni družbi) bolj ali manj uspešno posredovana širši javnosti, svoje mesto je (spet: vsaj v zahodni družbi) dobila tudi v šolskih programih. Toda zgodilo se je – in tega pri najboljši volji ni mogoče zanikati – da smo totalitarno izkušnjo spremenili v strašilo. Primerov, ki to jasno potrjujejo, je toliko, da se niti ne bi spuščal v dokazovanje. Ker pa se ravno tiče mojega dela, naj omenim Žižkovo hudomušno primerjavo pojma »totalitarizem« z zelenim čajem, čigar naloga je, da »ukroti proste radikale«; pri čemer so free radicals v ameriškem političnem žargonu seveda levičarski svobodomisleci[10].

Četudi bi kot upravičeno sprejeli obtožbo, ki jo poleg Žižka izreka cela vrsta intelektualcev, da namreč pojem totalitarizma služi kot ideološki bavbav za preprečevanje vsakršnega radikalnega političnega angažmaja, bi še vedno ostalo vprašanje: kako to zavira zgodovinsko znanost? Na prvi pogled je sploh ne. Zgodovinski vedi se pravzaprav godi prav lepo: odprl se je pogled na nove vire, zlasti iz bivšega sovjetskega vesolja, nastala je cela vrsta zelo kvalitetnih zgodovinskih del, predvsem t.i. Alltagsgeschichte[11]. Tudi o zgodovini Sovjetske zveze vemo danes neprimerno več kot pred dvajsetimi leti[12], s Furetom pa smo dobili zelo dober vpogled v zgodovino recepcije sovjetskega komunizma med zahodnimi (predvsem francoskimi) intelektualci. Nastajajo že prvi pregledi historiografske in politološke debate o totalitarizmu[13]: Enzo Traverso, na katerega se v tem delu opiram, je le eno izmed imen. Na prvi pogled je vse v najlepšem redu. Ideologi skrbijo, da totalitarizem ostaja travmatsko jedro, ki drži skupaj demokratični konsenz, za njimi zgodovinarji zbirajo raztreščeno preteklost in jo urejajo po predalčkih. Kaj tukaj manjka? Razumevanje, v pravem arendtovskem pomenu besede.

Vloga totalitarizma pri oblikovanju sodobne evropske zgodovinske identitete je na nek način ravno obratna vlogi francoske revolucije. Tu imamo opraviti z dvema travmatskima dogodkoma, prvi se je vpisal kot pozitiven, drugi kot negativen. Oba sta mejna kamna »velike« evropske ideološke zgodbe in označujeta začetek in konec nekega obdobja, ki bi ga z Dostojevskim lahko poimenovali kot iskanje »odrešitve človeka brez Boga«[14]. Oba držita skupaj evropski politični imaginarij: prvi v obliki neuresničenih sanj, drugi v obliki izpolnjene more. Ne bi se podrobneje spuščal v vzporednice, o katerih je bilo povedanega obenem preveč in premalo. Mislim pa, da se moramo s tem drugim travmatskim dogodkom soočiti podobno, kot se je François Furet s francosko revolucijo: zopet se čuditi. Furet se je po »obdobju, obsedenem od struktur«[15], vrnil k »velikim avtorjem« 19. stoletja, da bi z njimi ponovno odprl »velika vprašanja«, ki jih je zabrisala pozitivistična historiografija 20. stoletja[16]. Furetu so očitali, da pri svojih interpretacijah pretirava in se neizvirno naslanja na (metolodološko konservativne) avtorje iz preteklosti. Kar se tiče pretiravanja, bi morda veljalo spomniti na Joséja Ortego y Gasseta, ki je nekoč zapisal, da »misliti, če hočemo ali ne, pomeni pretiravati«[17]. Marsikateri današnji znanstvenik s sumničenjem gleda na »vehemenco«, ki je tako značilna za velike avtorje; sodobna historiografija se je oddaljila od »ambicioznega sinteznega početja«, ki je odlikovalo kakšnega Braudela. So se sodobni zgodovinarji vrnili k preverljivim dejstvom in opustili težnjo po »ambicioznem sinteznem početju«[18], ker se bojijo, da bi »udarili mimo«, da bi rekli kaj, kar očitno ne drži? Če hočemo razumeti stoletje, ki je za nami, se bomo tega predsodka morali znebiti: že Hegel je v svoji Fenomenologiji duha napisal, da se v »strahu pred zmoto« dejansko skriva »strah pred resnico«.

Tako kot je Furet storil pri historiografiji francoske revolucije, moramo tudi pri vprašanju totalitarizma rehabilitirati »velike avtorje«; brez njih se ne bomo nikoli dotaknili resnice, pa naj naberemo še toliko podatkov, pričevanj, grafikonov, številk in tajnih dokumentov. Res je: »klasiki« so polni pretiravanj, netočnosti, samovoljnih filozofskih in socioloških sintez. A če odmislimo, da se veliki avtorji pravzaprav le redko motijo – vsekakor manj kot znanstveniki, saj je resnica nekaj več od golega ujemanja izjave in dejstev – pravzaprav ni mogoče drugače: ni mogoče najti resnice in se obenem ne zmotiti. Tisti, ki se neprestano vračajo k vprašanjem, ker jih odgovori (pozitivna dejstva) ne zadovoljijo, bodo edini ugledali bistvo. Tu se Hannah Arendt, ki je vedno gojila globoko nezaupanje do psihoanalize, presenetljivo ujema s Slavojem Žižkom, Lacanovim učencem: tudi za Hannah Arendt je bistvo, »narava«, določene stvari vedno njeno najgloblje jedro (innermost kernel)[19], ki ga lahko ugledamo samo bežno, tako rekoč od strani, in le kot luč, ki osvetljuje ostale elemente; to pa le ob stalnem dialogu med vedenjem in razumevanjem, med dejstvi in interpretacijo. Povedano drugače: kdor se noče motiti, tudi resnice nikoli ne bo odkril.

To, kar Hannah Arendt imenuje »razumevanje« (proces, ki se ne more arbitrarno ustaviti na določeni točki, temveč traja dobesedno vse življenje), skoraj natanko ustreza znameniti Furetovi maksimi »misliti revolucijo«. Furet je hotel ubrati tretjo pot med tem, čemur je pravil »komemorativna zgodovina«, ki jo je najbolje predstavljala tradicija pozitivistične erudicije z Aulardom in Mathiezom, in tisto historiografijo, ki je interpretirala dogodke skozi šablone (in ki jo je Furet napadel v osebi Soboula in njegove psevdomarksistične šole). Hotel je vrniti besedo tistim, ki so – tako kot on – mislili revolucijo: Tocquevillu, Micheletu, pozabljenemu Augustinu Cochinu in, nenavsezadnje, Marxu[20]. To je Furetova znamenita »vrnitev k Avtorjem«[21]: iskanje originalnih konceptualizacij, neusahljiva fascinacija, nenehno odpiranje interpretativnega dialoga, ponovno problematiziranje. Glede tega je Furet, res, revizionist par excellence.

To sem s tem delom hotel storiti tudi jaz: temeljito pregledati troje različnih načinov dojemanja nekega travmatičnega in kontroverznega historičnega dejstva. To neprestano odpiranje istih vprašanj pa ima svoj smisel, le v kolikor resnico res razumemo kot nekaj več od golega adequatio – ujemanje izjave z izjavljenim – in jo dojemamo kot tisto zloglasno »trdo jedro«, ki se nam razkrije le, če se vedno znova prebijamo skozi meglo dejstev, ki ga obdaja; da pa tam nekje je in da moramo prav tam »šariti« okoli njega, nam pove čut, ki mu Hannah Arendt pravi »predhodno razumevanje« (primary understanding), jaz pa bi mu rekel »intuicija dejavnih ljudi«. Da utegne biti res nekaj na tem, da je bistvo stvari res njihovo »notranje jedro«, nam potrjujejo številne presenetljivo podobne in nenavadne ugotovitve, do katerih so prišli različni avtorji, čeprav so ubrali povsem drugačne poti in eden drugega pri raziskovanju niso upoštevali.

To je torej pot, ki sem jo ubral pri tem diplomskem delu. Raziskal sem avtorje, pri čemer sem tudi sam moral odbrati tisto, kar se mi je zdelo relevantno, od tistega, kar je potrebno dati vstran. Pri čemer seveda nisem pozabil, kar nas je naučil Freud: upošteval sem, da tisto, kar se pri različnih interpretacijah ponavlja, ni nič bolj pomembno od tistega, kar je različno. Morda nam interpretacije, kjer se avtorji razhajajo, razkrivajo še več od tistega, kjer se presenetljivo ujemajo: nakazujejo nam, da se na tej točki nemara skriva protislovje, ki se prekriva s protislovjem v samem totalitarizmu[22]. Zato je to diplomsko delo predvsem raziskovanje podobnosti in različnosti v interpretacijah; v upanju, da bomo skozi to gibanje med interpretacijami ugledali tisto »vedno strašljivo luč resnice«, o kateri je govorila Hannah Arendt. It is worth the effort, kot bi rekli Angleži. Predvsem, ker nam, nepotešenim od golih dejstev, ni ostala druga možnost. In na ramenih čutimo vso težo preteklega stoletja, ki nas kliče k razumevanju.

[1] Enzo Traverso: Il totalitarismo: Storia di un dibattito, Milano 2002.
[2] François Furet: Misliti francosko revolucijo, Ljubljana 1989, str. 247 (gre za prevod razgovora, ki ga je Furet imel z Magazine littéraire marca 1986). Podobno opaža Traverso, da so Izvore totalitarizma nekaj let po izidu že imeli za klasik (str. 103), obenem pa opozarja, da Arendt skozi petdeseta leta ni imela zelo velike vloge pri oblikovanju strokovnega javnega mnenja (str. 111). Vsekakor smemo reči, da je vpliv Arendtove viden predvsem pri analizi strukture totalitarizma, kjer res lahko trdimo, da je postavila temelje sodobni politični analizi, skoraj povsem pa je prezrta njena zgodovina »izvorov« oz. »elementov« totalitarizma, ki jim je posvetila dve tretjini knjige, ki se po njih imenuje. To opaža tudi Furet: »(…) tretji del njene knjige so pogosto citirali in o njem razpravljali. Vsi udeleženci [kolokvija Ameriške akademije znanosti] so sicer soglašali, da je treba raztegniti koncept o »totalitarizmu« na Sovjetsko zvezo, vendar so se omejevali na analizo režimov, kakor so bili že uveljavljeni, ne da bi se spuščali v njihove “začetke”.« (François Furet: Minule iluzije: esej o komunistični ideji 20. stoletja, Ljubljana 1998, str. 548). Dodajmo, da oba omenjena zgodovinarja razprave o totalitarizmu, Furet in Traverso, tisti del analize Arendtove, ki se ukvarja s samimi »izvori« totalitarizma, obravnavata površno in z očitnim nerazumevanjem (Traverso str. 107-108, Furet str. 543-547). To le potrjuje upravičenost gornje izjave.
[3] Hannah Arendt: Understanding and Politics (v Essays in Understanding, Orlando 1994)
[4] O Blažičevem angažmaju v »Kocbekovem krogu« je zanimivo pričevanje podal Boris Pahor v svojih dnevniških zapiskih (Ta ocean strašnó odprt, Ljubljana 1989).
[5] Povzemam po Viktor Blažič: Svinčena leta, Ljubljana 1999; to je v vseh pogledih njegovo najbolj dovršeno delo.
[6] Slavoj Žižek: Did Somebody Say Totalitarianism: Five Interventions in the (Mis)use of a Notion, London 2001, str. 1-7. Glej tudi članek v Sobotni prilogi Dela, 12.2. 2005 (Slavoj Žižek: Kazen mora biti stroga, a pravična).
[7] Hannah Arendt se je pri svojih analizah taboriščnega nasilja opirala zlasti na knjige Davida Rousseta (L'Univers concentrationnaire, 1946; Les jours de notre mort, 1947), Eugena Kogona (Der SS Staat. Das System der deutschen Konzentrazionslager, 1946), pri izkušnjah na sovjetski strani pa zlasti na anonimne spomine večinoma poljskih internirancev, zbranih v knjigi The Dark Side of the Moon, ki je izšla l. 1947 v New Yorku s predgovorom T.S. Eliota.
[8] Marc Bloch: Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, Ljubljana 1996, str. 131
[9] Če ta pojem uporabljamo s količkaj metodološke strogosti, lahko rečemo, da je danes na vsem svetu samo še en totalitarni režim in še ta v neizogibnem zatonu. Čeprav ne bi smeli zanemarjati nevarnosti, ki jih lahko takšen propadajoči režim, ki še ni izčrpal vseh svojih uničevalnih zmogljivosti, predstavlja za našo prihodnost, pa lahko vendar zatrdimo, da je totalitarna izkušnja že za nami.
[10] »Mutatis mutandis, is not the notion of totalitarianism one of the main ideological antioxidants, whose function throughout its career was to tame free radicals, and thus help the social body to maintain its politico-ideological good health?« (Žižek, Did Somebody Say…, str. 1). Žižek seveda pretirava pri tistem »throughout its career«, a glede trenutne vloge pojma »totalitarizma« znotraj širšega zahodnega političnega konteksta moramo- ne glede na to, kaj si mislimo o Žižkovih »free radicals«- njegovi analizi pritrditi.
[11] Poleg Hansa Mommsena, ki se je že v osemdesetih letih lotil raziskovanja oblastne strukture nacizma, je omembe vredna monografija Pierra Ayçoberryja (The Social History of the Third Reich, 1933 – 1945, New York 1999).
[12] Tu je monografija Aleksandra Nekriča in Mihaila Gellera (Утопия у власти: История Советского Союза е 1917 гола до наших дней) še vedno osrednja referenca (sam sem seznanjen z italijansko verzijo: Storia dell' URSS: dal 1917 a Eltsin, Milano 1997). Izjemno zanimivo raziskavo sta priskrbela J. Arch Getty in Oleg V. Naumov (The Road to Terror: Stalin and the Self-Destruction of the Bolsheviks, 1932-39, Yale University Press, New Haven-London 1999). Nanju se nekajkrat opira tudi S. Žižek.
[13] Še pred natanko desetimi leti je François Furet pisal: »Bilo bi nadvse zanimivo napisati sistematično zgodovino o pojavu tega pojma in o njegovih rabah.« (F. Furet, Minule iluzije, str. 206)
[14] Nikolaj Berdjajev: Novi srednji vek, Ljubljana 1999. Misel je iz »Dnevnika pisatelja«.
[15] Citat je sicer vezan na kontekst historiografije o nacizmu in stalinizmu; Furet, Minule iluzije, str. 247
[16] prim. Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 243-254
[17] José Ortega y Gasset: La rebelión de las masas, Madrid 1997
[18] »Ambiciozno sintezno početje« je Furetu očital M. Vovelle (Michel Vovelle: Kratka zgodovina francoske revolucije, Ljubljana 1989).
[19] »Whenever we talk of the “nature” or “essence” of a thing, we actually mean this innermost kernel, of whose existence we can never be so sure as we are of the darkness and density [which surrounds everything that is real]. True understanding does not tire of interminable dialogue and “vicious circles”, because it trusts that imagination eventually will catch at least a glimpse of the always frightening light of truth.« H. Arendt, Understanding and Politics. Zadnji stavek bi bil prav lahko napisal Žižek.
[20] Furet se pogosto sklicuje na Marxa. Napisal je monografijo o Marxu in francoski revoluciji (Marx et la Révolution française, 1986), ki je podroben oris Marxovih interpretacij tega dogodka. Zanj je Marx nedvomno eden tistih, ki revolucijo mislijo- za razliko od, kot je pravil, »marksistične vulgate« 20. stoletja, ki ni drugega kot zbirka uzakonjenih predsodkov.
[21] Glede zgodnejših avtorjev je zanimiva Furetova izjava v intervjuju za Magazine littéraire: »Vzemite historiografijo francoske revolucije do leta 1815; Burke, Kant, Fichte, Hegel, Constant, Mme de Staël in še kdo. Bistvo razlag, vprašanj in skrivnosti, ki so tudi naše, je zajeto že v njih.« (Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 254)
[22] Ta paradoks, če ga smemo tako imenovati, je najbolje predstavil T.W. Adorno: pri različnih interpretacijah pojma »družbe« (tistimi, ki so družbo dojemali kot celoto, tistimi, ki so priznavali le vsoto posameznikov itd.) se je vprašal, ali ni morda to neskladje v interpretacijah pravzaprav kostitutivno neskladje same družbe: ali ni sama družba tista, ki sloni na tem nerešenem protislovju med »skupnostjo« in posamezniki? (prim. Slavoj Žižek: Zgodovina in nezavedno, Ljubljana 1982)

Diploma III. - SKLEP

2006-09-02T18:56:00.000+02:00

Priznati moram, da pričujoče diplomske naloge nisem pisal z veseljem. Delo mi je šlo od rok stežka in počasi. Nisem imel pretiranega zadovoljstva pri prikazovanju in povzemanju tujih mnenj – kajti za to pri tej diplomski nalogi gre –, še zlasti, ker sem imel ves čas občutek, da pišem delo, ki je tako po zasnovi kot po razgrnitvi (in tudi samem izrazoslovju) bližje vedam, ki se ukvarjajo s politično teorijo, kot pa z zgodovino. Poleg tega sem na koncu moral spoznati, da se je izjalovila moja prvotna namera, izražena v uvodnih odstavkih, in da dejansko sem sestavil »nekakšen teoretski herbarij, polepljen s primerki posušenih in primerno prepariranih tujih premislekov«, čemur sem si zadal, da se bom izognil. Razlika je v tem, da se mi zdaj, ko sem delo zaključil, to sploh ne zdi nujno napačno. Glede na to, da sem se – upam – izognil vsaj temu, da bi tako napisano delo privlačilo branje iz eruditske radovednosti, sem vendarle zadovoljen z nekaterimi sklepi, ki izhajajo iz te diplomske naloge in za katere mislim in upam, da imajo določeno vrednost, ki presega njene okvire.

I.
Katalonski pesnik Salvador Espriu je ob koncu frankistične diktature napisal poezijo z imenom Začetek tempeljskega hvalospeva, ki jo je posvetil novim generacijam katalonskih pesnikov oziroma katalonski mladini nasploh. V njej sta tudi ta znamenita verza:

Hem viscut per salvar-vos els mots,
Per retornar-vos el nom de cada cosa.

»Živeli smo, da bi vam rešili besede,/ da bi vam vrnili ime vsake stvari.« Na prvi pogled lahko verza interpretiramo kot ponosno izjavo pripadnika tiste generacije katalonskih kulturnih delavcev, ki so v času, ko je v Španiji bila prepovedana javna raba katalonskega jezika, ohranjali jezik (»reševali besede«) pred pozabo. Po drugi strani pa lahko metaforo razumemo tudi širše: vsaka tiranija sprevrže jezik, premeče besede na tak način, da z njimi zakrije zločinske temelje svoje oblasti. »Rešiti besede« pomeni v tem kontekstu isto kot ohraniti intelektualno neodvisnost od režimskih manipulacij, da bi lahko v pravem času povrnili pravi pomen pojavom in stvari poimenovali z njihovimi pravimi imeni. Zdi se, da je Espriu meril predvsem na slednje in to daje njegovima verzoma univerzalni pomen. Prav v dogodkih 20. stoletja smo lahko videli, kako pomembne so gole besede, kako radikalno lahko zgolj spremenjeni red pojmov vpliva na spremembo v dojemanju realnosti in s tem na ravnanje ljudi in njihovo umestitev znotraj intersubjektivne mreže. In tu ne mislim zgolj na totalitarna gibanja, ki so s transformacijo jezika ustvarila fiktivni svet, temveč predvsem na nasprotni fenomen: na posameznike, ki so se z močjo lastnega uma uspeli iztrgati iz razširjenega dojemanja sveta, ki jim je onemogočalo uvid v bistvo osrednjih dogajanj, in na podlagi tega dejanja afirmirali svoje politično delovanje. Presenetljivo je namreč, kako je totalitarizem, ki ga danes vidimo kot enega ključnih pojavov dvajsetega stoletja, kot pojem in sploh kot koncept, odigral tako marginalno vlogo v samem političnem dogajanju. Politični boj je vsaj v najbolj odločilnih trenutkih potekal povsem mimo tega pojma in ga zasenčil; to so tako očitne zadeve, da jih na tem mestu nima pomena obširneje obnavljati. Pomembneje se mi zdi, da se zavedamo napora, ki so ga vložili tisti posamezniki, ki so v neprijaznih trenutkih znali zavzeti kritično pozicijo in zmogli formulirati koncepte in pojme, ki nam danes, v varni časovni razdalji, omogočajo temeljit razmislek o naši preteklosti. Misleci totalitarizma, kljub vsem njihovim razlikam, bi nam lahko danes sporočili, kar je z nekoliko moralističnim in pokroviteljskim tonom Espriu hotel povedati mladim generacijam Kataloncev: »živeli smo, da bi vam rešili besede«; kar ne pomeni nič drugega kot: »živeli smo, da bi vam ohranili vzvode, s katerimi boste lahko rešili stvarnost pred pozabo«.

Toda če je nevarnost, pred katero je bilo potrebno »ohraniti besede«, v preteklosti prihajala v obliki političnih pritiskov in vsakovrstnih manipulacij, pa prihaja danes v podobi splošnega razvrednotenja vseh besed in vsake umno urejene hierarhije pojmov. Kaže se z dvema obrazoma: po eni strani kot neverjetna inflacija uporabe besede »totalitarizem« v politični govorici, kot označba za vse režime, gibanja in miselne sisteme, ki s svojo težnjo po vseobsegajoči interpretaciji sveta (in posledični politični aplikaciji te težnje) predstavljajo resnični ali domnevni izziv liberalnodemokratskim prepričanjem, na katerih temeljijo zahodne politične ureditve. To samo po sebi ne bi bilo pretirano zaskrbljujoče, saj ima politični jezik svojo avtonomno vlogo, ki po naravi stvari služi kot instrument boja in prepričevanja, ne pa vedenja in razumevanja. Glavno težavo vidim v tem, da se je takšno razvrednotenje pojma in s tem njegove razločevalne moči preneslo tudi v znanstvene in akademske kroge. Tu postaja postmodernistična brezbrižnost do razmejevanj in distinkcij vse večja ovira ne le za vselej krhki proces razumevanja, temveč tudi za znanstveni proces védenja. Nedavno je mladi slovenski filozof Aljoša Kravanja v odgovor pojmovni brkljariji poenostavljajočega postmodernističnega akademizma, ki zavrača, da bi se postavila na določeno pozicijo, in misli, da lahko proces vedenja v družbenih in humanističnih znanostih sam po sebi vznikne skozi interpretacijo in primerjavo različnih partikularnih tez, nekje posrečeno zapisal:

Vsakdo, ki je prestal dan ali dva vročine ter vsesplošne slabosti, ve, da je najboljša stvar na svetu jasnost misli. In mislim, da bi morala filozofija gledati nase nekako v tem stilu: “jaz, filozofija, sem imela čez celo dvajseto stoletje hudo vročino, in zdaj je čas, da pričnem ponovno postavljati distinkcije”.

Verjamem, da bi lahko podobno rekli še za druge humanistične vede. Na poseben način velja to tudi za zgodovinarje, ki neredko zavračamo pojmovne in konceptualne distinkcije, ki nam jih »vsiljujejo« politične in družboslovne vede, ker se nam zdijo teoretske kategorije preozke in pretirano omejujoče za bogastvo partikularnosti, ki smo jih vajeni dnevno raziskovati. Toda proces razumevanja ni mogoč brez te subsumpcije partikularnega v kategorije univerzalnosti. Odreči se iskanju primernih teoretskih konceptov (ki so v bistvu svojevrsten način razmejevanja) pomeni natanko isto kot odreči se razumevanju.

II.
Ko sem v uvodu zapisal, da se bom skušal izogniti »teoretskim herbarijem, polepljenih s primerki posušenih in primerno prepariranih tujih premislekov«, sem imel v mislih natanko to zgoraj omenjeno postmodernistično metodo, ki jo imam za hudo prepreko za razumevanje stvarnih dogodkov in dogajanj v preteklosti. Za pristopom k teoretskim strukturam, ki le vzporeja eno nasproti drugi[1], se tako skriva prepričanje, da everything goes, da ena v bistvu velja toliko kot druga.[2] Totalitarizem tako postane pojem, ki ga lahko sprejemamo ali pa tudi ne; ki ga lahko uporabljamo ali pa tudi ne; in če ga uporabljamo, ga lahko uporabljamo v skladu s takšno ali drugačno kategorizacijo, v skladu s tem ali z onim pravilom ali pa – kar se žal precej pogosto dogaja – sploh z nobenim. Prav tu vidim prednost zgodovinske vede pred ostalimi družboslovnimi in humanističnimi znanostmi: po eni strani imamo možnost, da si z orodji t.i. pojmovne zgodovine pomagamo utreti pot skozi ta pragozd pojmov in konceptov (to se pravi: ugotoviti zgodovino nekega pojma in moduse njegove rabe, kar nam omogoči, da vsak trenutek vemo, znotraj katerega pojmovnega sveta se gibamo, kdaj – tudi ne da bi zamenjali besedo – vstopamo v nov pojmovni univerzum in kdaj iz njega izstopamo), po drugi strani pa razpolagamo s široko in poglobljeno vednostjo o zgodovinskih dejstvih, njihovim sosledjem in osnovnim vzročno-posledičnim ogrodjem, ki nam pomaga, da znamo oceniti, katera teorija se dejstvom prilaga oz. jih upošteva, katera pa je očitno nezadostna.

V svoji diplomski nalogi sem predstavil troje pristopov k totalitarizmu, za katere se mi zdi, da ustrezajo zgoraj omenjenim kriterijem. Ne gre za primerjavo treh »prototipnih« teorij totalitarizma, temveč za – vsaj upam tako – dialoško zasnovan prikaz treh načinov razumevanja, ki je vsak na svoj način izviren in zelo očitno spodbija prepričanje, da je koncept »totalitarizma« zgolj teoretski podtaknjenec liberalnodemokratske ideologije, ki hoče za svojo vzvratno afirmacijo v isti koš vreči fašizem in komunizem. Upam, da so ti prikazi kljub nekoliko grobi shematičnosti dovolj izčrpni, da se iz njih vidi, kaj je bil izvorni namen mojega poskusa: pokazati, da pri raziskovanju tem sodobne zgodovine, ki se dotikajo vprašanj totalitarizma, ni mogoče mimo določenih avtorjev. Marsikatere izmed njihovih tez bodo podrobne historične raziskave zavrgle; toda to ne pomeni nič drugega kot to, da so tako pomembne, da jih je nujno preveriti z metodami zgodovinske znanosti. Ni pa jih mogoče ignorirati in se ukvarjati z zgodovino sistemov, ki so jih tej avtorji prepoznali kot totalitarne (ali post-totalitarne), kot da o tem že ne bi bilo temeljitega konceptualnega premisleka. Kot sem že nakazal v prvem delu tega diplomskega dela, je odnos med teorijo, konceptom in pojavi, ki ga integrirajo, nadvse zapleten in dialektičen, zato je potreben neprestan dialog med dejstvi in interpretacijami, neprestano primerjanje in prespraševanje. In to vedno v želji fiksirati dejstva v sosledja, pojme v hierarhijo, elemente v koncepte, koncepte v teorije; to je proces razumevanja, ki je podoben procesu razsojanja in razmejevanja. In čeprav to v današnjem času nista med najbolj čislanimi dejavnostmi, se jima ne moremo odreči.

III.
Odpreti tako zasnovani interpretativni dialog – historično-interpretativni dialog – pomeni, da se nujno odpovedujemo poziciji zunanjega opazovalca intelektualnih debat, ki le občasno kaj pripomni. Prav zato je bil izbor avtorjev, ki sem jih vzel v obravnavo, nameren in do neke mere tudi arbitraren. Naj poudarim, da se polno zavedam paradoksalnega odnosa med zgodovinsko realnostjo in njeno interpretacijo, ki jo je v našem času (kolikor sem lahko do zdaj spoznal) najbolje ilustriral Foucaultev učenec Paul Veyne[3]. Prav glede polemike, ki se dotika vprašanj našega dela, okoli razvpite »afere Faurisson«,[4] je Veyne zapisal:

Jasno je, da ima obstoj ali neobstoj Tezeja in plinskih celic v neki točki prostora in časa materialno realnost, ki ničesar ne dolguje naši domišljiji. Toda to realnost ali irealnost v skladu s programom, ki je v veljavi, vidijo ali pa ne vidijo, jo interpretirajo tako ali drugače; ne uveljavlja se sama od sebe, stvari nam ne bijejo v oči. Enako velja za same programe: dober program se ne prikaže kar sam od sebe. Ni resnice stvari in resnica nam ni imanentna. Če hočemo zavreči mit ali vesoljni potop, ni zadosti skrbnejša raziskava ali boljša metoda: treba je spremeniti program (…). Matter of facts je mogoče spoznati le v interpretaciji. Nočem reči, da dejstva ne obstajajo: materialnost kajpada obstaja, je v dejanju, in actu, kot je rekel stari Duns Scotus, ni dejanje ničesar. Materialnost plinskih celic sama ne prinaša spoznanja, ki ga lahko o njih imamo. Matter of facts in interpretacija sta na sebi sicer različna, a za nas sta vedno povezana.[5]

Nietzschejevsko dojemanje zgodovinopisja, na katerega se zelo očitno naslanja Veyne, je bilo v preteklosti pogosto tarča očitkov o nihilizmu in nevarnem relativizmu. Toda zdi se, da ga znamo šele danes dojeti v njegovem pristnem, izvornem pomenu. Če je namreč – kot pravi Veyne – matter of facts mogoče spoznati le v interpretaciji, če je od »resničnostnega programa« odvisno, kaj bomo videli in kako, tedaj je še kako pomembno, katero interpretacijo bomo izbrali, kateremu »resničnostnemu programu« se bomo pridružili. So namreč fenomeni, ki jih hočemo videti v kar najjasnejši luči; pojavi, ki jih moramo razumeti; dogodki in procesi, ki jih hočemo in moramo postaviti v središče našega dojemanja preteklosti.

Znan in razvpit je stavek, s katerim je Heidegger nekaj let po koncu druge svetovne vojne odpravil holokavst:

Poljedelstvo je sedaj motorizirana industrija hrane – v bistvu isto kot proizvodnja trupel v plinskih celicah in uničevalnih taboriščih, isto kot blokiranje in stradanje dežele, isto kot proizvajanje vodikovih bomb.[6]

Izjava je izzvala upravičeno ogorčenje, vendar so Heideggrovi interpreti pohiteli s pojasnjevanjem, da jo je potrebno razumeti v skladu z njegovo filozofijo: ta »v bistvu« pomeni, da imajo vsi ti fenomeni skupno bistvo, ki je, kajpada, bistvo tehnike. A prav tu, morda na nepričakovani točki, nastopi etični moment, ki je obenem – če že moremo tako reči – element arbitrarnega voluntarizma: če z očali Heideggrove filozofije ne moremo razumeti edinstvenosti holokavsta, če je v skladu z njegovo (strogo konsistentno) interpretacijo Auschwitz »v bistvu isto« kot motorizacija kmetijstva in blokada Berlina, če so bili za Heideggra nacizem, Združene države Amerike in Stalinov režim »v bistvu« isto[7], potem s Heideggrom v našem poskusu razumevanja totalitarizma nimamo kaj početi. Zdi se, da je na podoben način razmišljala Hannah Arendt, čeprav tega nikoli ni na tak način eksplicirala: če s pomočjo Heideggrove fenomenološke filozofije, kakor tudi s koncepti vse zahodne filozofske tradicije od Platona dalje (z izjemo, po njenem mnenju, Kanta), ni mogoče razumeti temeljnih političnih fenomenov moderne dobe, potem je potrebno te miselne svetove zapustiti in si poiskati nove.[8] Kajti klic po razumevanju je primaren; okoli njega si moramo postaviti ogrodje, ki nas vodi po njegovi poti.

IV.
Za zaključek bi rad omenil še eno opazko, ki sicer presega smotre pričujočega diplomskega dela, a se mi je utrnila kot stranska ugotovitev; prav se mi zdi, da jo na koncu čisto na kratko izpostavim, čeprav za sklepe in zaključke tega dela ni strogo relevantna.

Ko se ukvarjamo s problematiko totalitarizma, ko jemljemo v pretres njegove interpretacije in iščemo opise, koncepte in teorije, ki bi najbolje razložile realnost, ki se je zgodila, se kot zgodovinarji in raziskovalci marsikdaj grozljivo oddaljimo od izkušnje neposrednih udeležencev v teh dogodkih. Totalitarizem je namreč naknadni intelektualni konstrukt, ki je povsem razbil dojemanje stvarnosti, kakor so ga razvili sodobniki. Ta dihotomija je najbolj očitna prav pri moji generaciji, ki je že zelo odmaknjena od tedanjih dogodkov in lahko nanje gleda s pogledom hladne in kritične presoje, a lahko po drugi strani še vedno ohranja neposredne stike z ljudmi, ki so te dogodke doživeli na lastni koži – in jih razumeli na povsem drugačen način. Stara in znana Heglova parabola o sovi spoznanja, ki poleti šele zvečer, ko se je na dnevne dogodke spustil mrak, se je v tem primeru izkazala za naravnost strašljivo natančno. Težko bomo našli še kakšen drugi splet dogodkov in pojavov v zgodovini, pri katerem bi se percepcija sodobnikov tako zelo razlikovala od pogleda, ki ga je nanje razvila že naslednja generacija; to velja še zlasti za naš, to se pravi širši srednje in vzhodnoevropski prostor. Kako je mogoče priti pred nekoga, ki se je npr. v teh krajih bojeval proti fašizmu, s strogo arendtovsko tezo (ki je vsekakor več kot relevantna), da fašizma in nacizma ne moremo imeti za enaka ali sploh podobna sistema[9], pač pa lahko in moramo pod isto kategorijo obravnavati Hitlerjev in Stalinov režim? To je pravzaprav nemogoče, tako pri nas kot še marsikje drugje, ker se proti temu upira celo življenje izkušenj.

Ta zareza – ki je generacijska zareza – na eklatanten način pokaže fenomen, ki je sicer vedno prisoten pri zgodovinskem dojemanju. Ni tu naš namen razpravljati o tej problematiki, ki povsem presega okvire zastavljenega dela. Se mi pa jo zdi nujno izpostaviti, kajti v kolikor hočemo z našim delom vzpostaviti vez s splošno zgodovinsko zavestjo, moramo to dihotomijo ves čas polno ohraniti pri zavesti in se z njo primerno soočiti. Samo tako bomo lahko pristopili k tisti Prošnji, ki jo je pred desetletji upesnil Kocbek in ki bi jo vsak zgodovinar, ki se ukvarja z osrednjimi fenomeni in stranpotmi preteklega stoletja, lahko vzel za svojo:

Prosim, da bi mi spomin segel daleč nazaj in obsegel vse dvome in obupe,
vsa upanja in zanose, vse sanje in pogrebe, vse prerokbe in razočaranja, vse
ubite, pohabljene in ranjene, oskrunjene, vse na oltar povzdignjene in v zastave
ovite, blazne od sreče in trezne od nesreče, naj se spomnim vseh jokov in vriskov,
vseh smešnic in ljubezni, vseh grehov, vseh skokov v neznano, vseh požarov,
povodnji, potresov in božjih zapovedi, naj si odkrijem vse nežne nitke, ki vežejo
telo in dušo, mene in bližnjika, naj si predočim vsa spočetja in blage sprostitve,
vsa sramotna priznanja in vsa čista stanja, vsega tega naj se spomnim v sebi
in v svoji okolici, predvsem pa naj se vključim v skupno krivdo in v skupno
odvezo. Prosim torej, da bi še dalje držal soseda pred seboj in soseda
za seboj in sprejemal poročila od spredaj in jih predajal nazaj, čeprav so včasih tuja,
nerazumljiva, preteča ali pomirljiva, kratka in naporna. Morda nihče med nami
ne razume igre do kraja, vendar je drznost brezpogojna in vsevedna.

[1] Mislim seveda na že razvpiti in zasmehovani način tipa »A meni sledeče, vendar po drugi strani B trdi naslednje, dočim C izpostavlja nekaj tretjega, itd.«. Problem takšnega pristopa, ki je uveljavljen zlasti znotraj univerzitetnega pedagoškega procesa družboslovnih znanosti (in ne toliko humanističnih ved) vidim predvsem v tem, da po eni strani ovira pristni stik s teoretskim konceptom, ki bi omogočal kritični pretres od znotraj, po drugi pa spodkopava možnosti realne zunanje verifikacije teh konceptov. Naravnost sholastična zaprtost znotraj določenih pojmovnih svetov, ki je tako pogosta v današnjih akademskih sferah, je – tako bi si dovolil domnevati – le druga plat iste medalje.
[2] Sprašujem se, ali ne za tem pravzaprav stoji neartikulirana domneva, da bi lahko vsak tak koncept brez več večjih posledic zamenjali z drugim. Če je tako, potem ni težko razumeti, zakaj se akademska sfera marsikdaj tako živčno odzove na teorije, ki jih ima za »ideološko sporne«, in jih zavrne s kriteriji (npr. v imenu »politične korektnosti«), ki so tako rekoč uvoženi od zunaj, se pravi z argumenti moraličnosti ali politično-ideološke (ne)primernosti.
[3] Veyne, Paul: So Grki verjeli v svoje mite? Esej o konstitutivni imaginaciji, Ljubljana 1998
[4] Konec sedemdesetih let je Francoz Robert Faurisson zaslovel z dokazovanji, da je holokavst izmišljotina. Njegov primer je postal znan tudi zato, ker se je za njegovo »svobodo govora« zavzel Noam Chomsky. (prim. Marta Verginella, op.cit.)
[5] op. cit., str. 151
[6] Primer Heidegger: besede, dejstva, misli (zbornik), Ljubljana 1999, str. 161. Stavek je bil izrečen v sklopu predavanj, ki jih je imel filozof leta 1949 v Bremnu.
[7] ibid., str. 163. John D. Caputo v omenjenem zborniku predstavi, kako je za Heideggra Tretji rajh pomenil razočaranje, ker je izdal zgodovinsko poslanstvo Nemčije, kakor ga je videl Heidegger, to se pravi biti »protiutež in obramba pred masivno tehnizacijo« (ibid., str. 163). Nemčija je v Heideggrovih postala očeh »v bistvu isto« kot Amerika in Rusija, kar je razblinilo njegove upe, ki jih je bil previdno zavil v znameniti in pogosto citirani pasus iz Uvoda v metafiziko (o Evropi, ki je »ukleščena« med Rusijo in Ameriko in ki se lahko reši uničenja le z razvitjem »duhovnih sil« iz svoje sredine).
[8] V primeru Arendtove bi lahko tudi rekli: si zgraditi nove.
[9] Naj tu dodam še svojo oceno glede te teze, ki je po mojem gledanju sicer točna, a nezadostna. Kar Arendt ni dovolj poudarila, je, da je nacizem kot totalitarno gibanje nastopal pod zastavo fašistične ideologije v podobnem razmerju, kot je stalinizem nastopal pod zastavo mednarodnega komunizma. (V tem kontekstu lahko obravnavamo tudi sporni Heideggrov angažma: nesmiselno je reči, da je bil Heidegger »filozof nacizma« ali da je sploh v čemerkoli simpatiziral z nacizmom; enostavno ni razumel prave narave Hitlerjevega režima, kar je lepo dokazal že s tem, da je mislil, da lahko ohranja svojo lastno videnje nacizma. Heidegger je imel pač podobne filo-fašistične težnje, ki so prevzele toliko drugih evropskih intelektualcev tistega časa: od D'Annunzia, Pounda in Hamsuna, pa vse do T.S. Eliota, Unamuna in celo Yeatsa. Tega mu seveda ne moremo šteti v čast, a vendarle ostaja neka spregledana tragika v tem, da je nacizem zmotno zamenjal za nemško verzijo fašizma. Ta zmota se ne mnogo razlikuje od Lukácseve, ki je Stalina po analogiji slavil kot novega Hegla, ali Shawa, ki je sovjetskega totalitarnega diktatorja razglasil kar za »fabijca«.) Ideološko gledano bi smeli odnos med Hitlerjem in Mussolinijem postaviti v enakem razmerju kot med Stalinom in Leninom: vsak od njiju je (seveda v čisto različnih okoliščinah) prevzel ideološko formo, ki jo je iznašel njegov predhodnik, in za to fasado zgradil totalitarno gibanje, ki je vendarle v obeh primerih nekaj povsem drugega. Ko govorimo o »podobnostih med fašizmom in komunizmom« bi ne smeli spregledati tega dejstva: bistvene podobnosti Stalinovega in Hitlerjevega režima ne bi smeli zamešati z analizo ideologij, iz katerih sta zrasla. Te sta seveda različni; in čeprav tudi slednji kažeta določene skupne točke, bi slednje morali obravnavati previdno, temeljito in v neprestani pozornosti, da ne – kot se reče po domače – »zamešamo hrušk in jabolk«.

V temi, ob robu ulice

2006-07-05T14:43:00.001+02:00

Še ena Estellésova poezija:

Stvari (Coses)

Ko sem v družbi zamišljen in molčeč.
Ausiàs March

V temi so ob robu ulice stale ženske.
Govorile so prostaške stvari, ljubeznivo prostaške,
dobrohotno prostaške, bi lahko rekli.
In kadile so. Spominjam se, da so v temi kadile.
Ulica Ribot je imela nek starinski ugled.
Nikoli je nisi videl. Nikoli je ne boš videl.
Prijatelj te je pripeljal. Svetile so sumljive luči.
Izognila sta se jim. Z razprtimi nogami
so si ženske pahljale dimlje s krili.
Povedali so mi, da so med vojno vojaki čakali v vrstah.
So po vojni med temi ženskami
izvedli čistko? Ne vem. Niso mi povedali.
Tako kot morje vrača utopljence, tako je
vojna vrnila mraku tista obilna telesa.
Če se ne motim, si v tistih časih bral
– in si mogoče znal odlomke na pamet–
Rilkejeve poezije. Od Aleixandra si prevzel
slast do svetlobe – čistost ali čednost,
ali nečistost, ki bi jo čednost mogla
odrešiti, in preveč govoriš, joj, da se ne izgubiš v globinah!
Šla sta naokoli. Na vogalu ulice, ki se ji reče
Guillem de Castro, si bruhal, nesrečnik.
V kavarni »El Siglo« si si naročil kavo brez sladkorja.

Vicent Andrés Estellés: Ljubimca

2006-07-03T12:10:00.001+02:00

Še en prevod katalonskega (valencijskega) pesnika Andrésa Estellésa. Na tem linku lahko v katalonskem originalu poslušate Estellésovo poezijo v interpretaciji kantavtorja Ovidija Montllora, ki je bil prav tako kot Estellés doma iz Valencije.

Ljubimca (Els amants)

Meso hoče meso.
Ausiàs March

Valencia ni imela dveh ljubimcev kot sva bila midva.

Divje sva se ljubila od jutra do večera.
Še vedno se spominjam, kako si sušila obleke.
Mnogo let je minilo, mnogo. Mnogo stvari se je zgodilo.
Naenkrat me zopet zajame tisti veter ljubezni
in že se zvijava po tleh med objemi in poljubi.
Ljubezni ne dojemava kot ljubeznive navade,
kot miroljubne navade pohval in tančic
(naj nama oprosti vzdržni gospod López-Picó).
Naenkrat se vzdigne kot starodavni vihar
in naju vrže na tla, naju združi, naju priganja.
Jaz sem si včasih zaželel uglajene ljubezni,
da bi te površno poljubljal v taktu gramofona,
zdaj po mišici, nato po peclju ušesa.
Najina ljubezen je groba, surova ljubezen,
druži naju trpko hrepenenje po zemlji,
po vrtinčenju med poljubi in stiski.
Kako naj si pomagam! Prvinsko, da, saj vem.
Ne poznava Petrarke, ne poznava mnogih stvari,
Ribinih stihov in Bécquerjevih rim.
In potem, ko se vrževa na tla, kakor pač znava,
dojameva, da sva barbara in da ni treba, da je tako,
saj nisva več mlada in tako dalje in naprej.

Valencia ni imela dveh ljubimcev kot sva bila midva,
kajti ljubimcev kot sva bila midva se jih rodi le malo.

On this abundantly abandoned world

2006-06-30T05:18:00.001+02:00

After a long absence, I'm back with another translation of one of my faourite poets - Edvard Kocbek. The original title in Slovene is "Pred Figovcem", "In Front of the Figovec", which is a famous tavern just oudside the old city centre of Ljubljana. The tavern actually still exists, although I don't think it is the place when you can see the type of people described in the poem. In the meantime, they've moved elswhere, becoming more and more numerous.

In Front of a Tavern in Ljubljana

They sit stiffly, alien and tired
as if they had just stepped out from the vehicles,
gone through an enormously long race,
forgetting where they came from,
whom did they race,
why and where their goals were set.

Their eyes stagger with greed,
they carry countless twists within them,
and a dizzy, leveled path.
Speed kept carrying them away,
throwing them swiftly up in the air
and dangerously separating them from ground.

They cannot save themselves from daze,
for they keep having problems
with something that passionately surrounds them,
as though, besides the infinite horizon
and themselves, there was nothing else
on this abundantly abandoned world.

Trieste: un'identità di frontiera

2006-05-05T02:20:00.002+02:00

Danes sem zvedel žalostno novico o smrti Angela Are, enega najpomembnejših zgodovinarjev srednje Evrope. Profesorja Aro sem imel čast spoznati osebno; med najinimi srečanji na simpozijih, ki jih je organiziral goriški ICM, je profesor Ara izrazil zanimanje, da bi izvedel kaj več o slovenskih odzivih na njegovo knjigo Trst, obmejna identiteta, ki jo je v osemdesetih letih izdal skupaj s prijateljem Claudiom Magrisom in ki je ravno v tistem času izšla v slovenskem prevodu. Zato sem zanj v italijanščino prevedel spremno besedo, ki jo je h knjigi napisal tržaški Slovenec Igor Škamperle, sicer profesor sociologije kulture na Univerzi v Ljubljani. Z današnjo objavo tega prevoda se na svoj način poklanjam spominu Angela Are, gentlemana stare šole in enega najboljših zgodovinarjev tega območja.

Oggi mi è giunta la triste notizia della morte di Angelo Ara, uno dei più importanti storici italiani, che ha dedicato i suoi studi alla storia dell'Europa Centrale, in particolar modo alle zone plurilinguistiche limitrofe all'Italia. Ara è stato, tra l'altro, il presidente della Commissione mista storico-culturale italo-slovena. Ho avuto l'onore di conoscere il professor Ara personalmente. In più occasioni abbiamo avuto modo di parlare ai convegni dell'Istituto per gli Incontri Culturali Mitteleuropei, allo sviluppo del quale ha dedicato molte energie negli ultimi anni della sua vita. In uno di questi incontri, il professor Ara mi pregò se potessi raccogliere per lui degli riscontri al suo libro Trieste: un'identità di frontiera, che aveva scritto assieme a Claudio Magris, e che era appena uscito nella traduzione slovena. Così tradussi per lui la prefazione che al suo libro aveva scritto Igor Škamperle, triestino di nascita e professore di sociologia culturale all'università di Lubiana. In occasione di questa triste data, la pubblico in ricordo di Angelo Ara, nella speranza che induca qualcuno a leggere quello che è, probabilmente, uno dei libri più importanti mai scritti sulla città nordadriatica.

Angelo Ara (nato nel 1942) e Claudio Magris (1939) scrissero, agli inizi degli anni ottanta, un buon libro di piacevole lettura su Trieste che suscitò un grande interesse in Italia e riportò l’attenzione sulla complessa identità culturale e mitteleuropea di Trieste, divenuta oramai simbolo dell’intreccio fra tradizioni, passato storico e utopia. Gli autori - il primo professore di storia moderna all’università di Pavia, il secondo professore di letteratura tedesca all’università di Trieste - hanno dimostrato di essere dei buoni conoscitori e sostenitori della stretta e avvolte drammatica, ma in sostanza pur sempre fertile convivenza delle molte culture di origine slava, italica e germanica che compongono il mosaico mitteleuropeo, e che si fondono in uno stretto abbraccio nella città nordadriatica. Trieste, un’identità di frontiera, una città periferica e d’incontro, di partenze e di ritorni, dell’universalità e dell’avvolte difficilmente comprensibile particolarità. Qual è questa identità che si è opposta all’omogeneizzazione, divenendo a modo suo un testimone di una più larga e altresì complessa realtà europea, che ci accomuna tutti?

Con una sensibilità che potremmo dire tipicamente costiera, Ara e Magris proposero una corta, ma abbastanza densa presentazione della storia culturale di Trieste, che certamente non è una sistematica ricostruzione di tutti gli episodi importanti della storia cittadina, bensì una presentazione abbastanza oggettiva di quelle idee sociali, nazionali, ideologiche e politiche, ma soprattutto letterarie, che hanno influito - forse sarebbe meglio dire che hanno creato l’identità specifica di Trieste, che le hanno dato forma, che hanno invigorito e trasmesso l’immagine di una città nella quale la geometria politica si è manifestata in un modo anche molto concreto. Trieste non è estranea al lettore sloveno. Negli ultimi tempi sono uscite molte ricerche di autori nostrani che si occupano di diverse questioni specifiche, dalla politica e la storia alla cultura e ai conseguimenti artistici nel campo della letteratura, musica, pittura, fino a descrizioni generali della vita della comunità slovena in Italia, ricerche sull’organizzazione ribelle TIGR, sull’attività alpinista, il crollo della Jugoslavia etc. Di letteratura specializzata di qualità non ce n’è mai troppa, ma ne abbiamo troppa per poter fornire una lista delle pubblicazioni più importanti. Mi basti ricordare due libri usciti nell’ultimo anno che si inseriscono nella problematica trattata dal presente volume, e che rappresentano un fondamento cruciale per comprendere la non sempre facile e mai semplice vita pubblica sul confine occidentale sloveno. Si tratta della Storia degli Sloveni in Italia 1866 – 2000, preparata con debita documentazione da Milica Kacin Wohinz e Jože Pirjevec (edizione italiana: Storia degli Sloveni in Italia 1866-1998, Marsilio, Venezia 1998). Il secondo libro che vorrei nominare è il Libro Triestino (slov: Tržaška knjiga), la terza nella serie di monografie (dopo quella su Lubiana e Maribor) che la venerabile casa editrice Slovenska Matica ha voluto dedicare alle città slovene. Il volume, che riporta una selezione di riflessioni letterarie su Trieste scritte da autori sloveni da Francè Prešeren e Josip Godina Vrdelski fino agli autori contemporanei, è stato preparato e redatto da Marija Pirjevec, con annessa selezione artistica di vedute triestine ad opera di Jasna Merkù. La storia di Trieste e la sua cultura fanno parte integrante della storia slovena, ma i complessi rapporti conseguenti agli sviluppi del secolo passato, hanno influito sulla percezione ideologica di questo territorio di confine, offuscando la possibilità di uno sguardo oggettivo e una sincera collaborazione. Perciò e d’obbligo nominare anche la pubblicazione del rapporto della commissione mista sui Rapporti italo-sloveni 1880 – 1956, uscito nel 2001 presso l’editrice Nova Revija. La commissione era stata composta da sette membri da ambe le parti, presieduta da Milica Kacin Wohinz per la parte slovena, e da Sergio Bartole per la parte italiana fino al 1999, in seguito da Sergio Conetti. Dopo minuziose e sicuramente difficili, ma sempre oggettive discussioni, la commissione ha raggiunto l’accordo su una comune versione dell’interpretazione dei fatti nell’Istria settentrionale, nel Litorale e a Trieste che ora è a disposizione del pubblico interessato e che potrebbe significare la base per una nuova costruttiva sensibilizzazione del territorio e per un fertile sviluppo su ambe le parti di un confine che fra non molti anni- com’ è tipico della Venezia Giulia- cambierà di nuovo il suo carattere.

Dal suddetto si potrebbe quindi dedurre che nella coscienza di un abitante medio della Slovenia, Trieste sia ovviamente ben presente, che la specificità di questo ambiente gli sia più o meno nota. Purtroppo non è così. Fra Trieste e l’entroterra del territorio sloveno dell’ex Carniola si inabissa una voragine che ci lascia frequentemente stupefatti e che è difficile colmare o almeno riflettere. Questa voragine è rimasta dopo il crollo della Jugoslavia, e si è- a sorpresa di molti- perfino accresciuta. Questa prefazione non è certamente il luogo per elencare esempi dalla vita quotidiana che dimostrino quanta poca volontà ci sia per comprendere e valorizzare l’orizzonte regionale nel quale viviamo, nell’ottica di quella che lo storico contemporaneo Fernand Braudel chiamava la storia della “lunga durata”, la quale, nelle metafore dell’esistenza e delle prospettive creative, influisce sull’essenza dell’uomo molto più profondamente di prammatici cambiamenti di confine, dogane e formulari di ogni tipo. Così può accadere che nell’anno 2001 i comuni dalle due parti del confine italo-sloveno decidano di iniziare una collaborazione nello spirito europeo, che però il sindaco di Sesana mandi gli inviti per un incontro ai sindaci sloveni in Italia (comuni di Dolina, Monrupino, Sgonico, Duino-Aurisina) in lingua italiana, come se non vivessero tutti insieme sul Carso e non fossero posti in un fondamentale rapporto di tipo esistenziale, culturale, economico e quant’altro, nei confronti con la città, Trieste, che ha sempre nutrito questi luoghi e ha sempre dipeso da loro. Così accade che nel novembre del 2001, lo stimato Cankarjev dom di Lubiana mandi al Primorski dnevnik di Trieste, uno dei cinque quotidiani sloveni, una comunicazione su una serie di avvenimenti nell’Aula Gallus in italiano. Sbadatezza? Probabilmente. Mancanza di una sensibilità per la geografia culturale del territorio? Anche. Memoria corta ed euforia per il confinamento nello stato nazionale? Forse.

È lo stesso Magris ad ammonire più volte come nell’era moderna l’invidia delle piccole patrie chiuse abbia provocato delle tragedie, anche nei nostri luoghi. È ovvio che Trieste dovrebbe far parte integrante dell’orizzonte di chi conosce la storia slovena, sebbene si potrebbe dire lo stesso anche per l’altra parte: gli artefici della cultura italiana a Trieste dovrebbero conoscere l’entroterra della loro città, la sua tradizione e i suoi costumi. Eppure anche in questa direzione c’è frequentemente in atto un’ingenua ignoranza, una goffa cecità, un inconscio silenzio che non è sicuro della purezza della propria stirpe e perciò, spesso preso dalla paura, dall’incertezza nello stabilire la propria identità, pronto ad estromettere l’altro dal proprio orizzonte culturale.

Le ragioni che spieghino l’importanza della pubblicazione del loro libro in sloveno, sono almeno due: al lettore viene offerto lo sguardo sulla conflittuale storia triestina dell’ottocento e novecento dal punto di vista italiano, che è ovviamente molto meno conosciuto da coloro che tengono conto solamente della propria percezione, e che anzi il lettore sloveno non è affatto abituato a sentire. Avvolte le differenze si concentrano attorno a terminologie che affondano in opinioni e percezioni radicalmente opposte. Per esempio: l’arrivo dell’armata partigiana di Tito a Trieste il primo maggio 1945, era una liberazione o un’occupazione? Quale argomentazione ha maggior peso: che la città urbana appartenga al suo entroterra, come era stato avanzato ai negoziati dopo la seconda guerra mondiale dai diplomatici sloveni ovvero jugoslavi, o il contrario, che è l’entroterra che appartiene alla città, come sostenuto dalla parte italiana nel caso di Trieste e ancor più nel contesto della questione istriana? Non si tratta di sopprimere queste divergenze, tanto meno di superarle in modo fittizio, ma potremo certamente capire meglio la dinamica della società se nel complicato nodo triestino conosciamo le argomentazioni degli altri e cerchiamo di comprenderle nell’ambito di aspettative e sofferenze che non sono necessariamente le nostre. Magris e Ara si confrontano con questo complicato nodo triestino da oggettivi storici culturali, e questa è la seconda ragione per la pubblicazione di quest’opera. Al lettore viene presentato il vivace clima creativo che ha caratterizzato, assieme all’identità plurinazionale, la città triestina dai fertilissimi ultimi decenni della monarchia asburgica attraverso il sovversivo novecento fino ai giorni nostri. Tipica per Trieste è la postura cosmopolita creata, attraverso il linguaggio del dialetto triestino, da quotidiani incontri tra persone di nazionalità diverse, l’Italiano e lo Sloveno, il Tedesco e l’Ebreo, il Greco e il Croato. Qui si soffermarono commercianti e scrittori, Joyce per esempio, alcuni lasciarono il proprio segno nella storia, come il vescovo Hren (Coroneo) e il barone Zois. A Duino, tra il mare e le bianche rocce calcaree, meditò per lungo tempo il poeta Rilke. Su Trieste ha influito Freud, e i triestini Svevo e Bartol furono tra i primi scrittori europei a riprendere nella letteratura i concetti della psicoanalisi. Dopo il crollo della monarchia e l’avvento del fascismo, i rapporti nella città si aggravarono fortemente. Il movimento irredentista, che per lungo tempo era arso nel sottosuolo, aspettando l’annessione della Venezia Giulia al Regno d’Italia, nel 1918 si ritrovò, nell’euforia generale, sul Monte Nero, sul Tricorno e sul Nevoso. Con una patetica aggressiva volle all’improvviso cancellare qualsiasi pluralità culturale di questi territori. Già nel 1920 bruciava in fiamme il Narodni dom sloveno, la Casa del Popolo, capolavoro dell’edilizia urbana dell’architetto Max Fabiani, il quale già prima non riceveva molte commissioni a Trieste a causa delle sue origini slovene. Le scuole slovene furono chiuse e anche, questo va ricordato, tutte quelle tedesche. I tedeschi se ne andarono quasi tutti. Gli sloveni rimasero. Come anche quei Triestini che si sentivano radicati nel complicato, ma prezioso e difficilmente ritrovabile microcosmo triestino. Julius Kugy, per esempio, amante della Val Trenta e delle Alpi Giulie. Nel settimo capitolo viene menzionato dagli autori come Kugy cercasse invano di trasferirsi a Vienna. In lui vedono l’esempio prezioso di quanti persistettero nell’attaccamento al plurilinguismo nell’ambito familiare e al trilinguismo del litorale adriatico prima del 1914. Da Vienna, dove tentò invano di stabilirsi, Kugy tornò: »Sono rimasto chiaramente a Trieste. Amo questa bella città, il chiaro sole triestino, il cielo triestino e l’immenso mare azzurro. Nessun’altro luogo potrebbe essere la mia vera patria. Questa è la città della mia giovinezza, del mio lavoro, della mia attività.« (pag. 144)

A Trieste persistettero in circostanze che minacciavano ogni sviluppo di qualsiasi libera attività culturale moltissimi fautori creativi sloveni, da uomini politici ad artisti, da attivisti radicali a sacerdoti. Gli autori non si sono dimenticati di nomi che fanno parte integrante della storia slovena ma, a loro tempo, anche dell’identità triestina e della moderna coscienza europea. Con valutazioni brevi ma fitte di esperienze, vengono nominati in un modo che lasci al lettore la sensazione di come saldamente fossero congiunti con l’ambiente nel quale vivevano e lavoravano, e come possa apparire parziale o persino impossibile una storiografia culturale che raccontasse la storia triestina in una chiave di esclusivismo nazionale. Ma proprio questo era e fino a un certo punto rimane l’aspirazione di quanti negavano e tuttora negano la pluralità eterogenea dell’identità di confine. Questa può essere creativa solo in quanto ammetta l’apertura espressiva e la reciproca conappartenenza. Ara e Magris ci offrono una metafora di convergenze e scontri nazionali che denotano l’Europa contemporanea, e allo stesso tempo ci riportano alle concrete circostanze nelle quali operavano i Triestini e Giuliani sloveni: i politici Etbin Kristan e Josip Vilfan, Lavo Čermelj e Ivan Regent, Avgust Černigoj e Srečko Kosovel, il monsignor Jakob Ukmar, Marij Kogoj, Henrik Tuma, Pinko Tomažič e molti altri.

Gli autori segnalano consistentemente di come la comunità slovena nel Triestino fosse, a partire dalle prime formazioni politiche nell’ottocento, organizzata in modo plurale. Il club Edinost, che pubblicava l’omonimo quotidiano, contribuì in modo importante al risveglio e alla formazione della coscienza nazionale e a causa della forza della controparte italiana, a Trieste, diversamente di quanto successe a Gorizia, gli esponenti di orientamento cattolico e liberale furono costretti a stringere una solida alleanza. Oltre a ciò, la vita politica era segnata da una attivissima socialdemocrazia slovena e da un movimento socialista legato alle classi operaie urbane.

Dopo il maggio 1945, il nodo triestino cambiò radicalmente e, a differenza delle altre regioni all’interno dei due stati, l’Italia e la Jugoslavia, si andava risolvendo molto più lentamente. Un giovane lettore che non conosce la zona oltre confine, rimarrà forse sorpreso da questa semplice constatazione: il delineamento del confine dopo la guerra non era stato né ovvio né automatico. Le truppe di Tito hanno battuto per dodici ore i neozelandesi nella corsa a Trieste, entrando così per primi in città. Dopo quaranta giorni si dovettero ritirare lasciando così spazio ai negoziati, ma le posizioni di partenza erano state segnate. Trovo molto interessante un fatto debitamente sottolineato dagli autori, ma che molte volte non viene ricordato: dopo il 1945, cioè durante tutto il difficile periodo dell’amministrazione anglo-americana del formale e mai realmente effettuato Territorio libero di Trieste, suddiviso in zona A (Trieste e dintorni) e zona B (l’Istria settentrionale da Capodistria a Cittanova) sotto amministrazione jugoslava, il quadro politico di Trieste subì un profondo mutamento. Cambiò in quel basilare significato di strutturazione del potere sociale, nella sua logica e argomentazione, il ché ci aiuta a comprendere quella politica complicata, chiusa verso la vicina Slovenia per tutti i decenni fino ad oggi, una politica noncostruttiva e difficilmente comprensibile nella prospettiva del futuro. A Trieste venne a formarsi una forte politica “guelfista”, come la chiamano gli autori usando un significativo termine della storia politica italiana, che nel Triestino univa la Democrazia cristiana e i circoli del capitalismo nazional-liberale. Questa constatazione da sola non ci dice molto, perciò dobbiamo spiegarla. Il vescovo Santin, di origine capodistriana, si affermò come simbolo delle tendenze antislovene, e allo stesso tempo l’afflusso di migliaia di profughi dalle città istriane a Trieste cambiò profondamente l’indirizzo del movimento politico cattolico. Cessò il suo tradizionale appoggio alla tradizionale formula sociale dell’era austriaca, che era stata in armonia con gli interessi sloveni, delineandosi, a causa della nuova configurazione politica e dell’ideologia comunista jugoslava, nel suo esatto contrario. In questo senso Trieste e Gorizia sono due storie completamente diverse. Subito dopo ci fu un nuovo strappo nell’internazionale comunista, con la Jugoslavia di Tito che si staccò dall’Unione Sovietica stalinista, provocando nuovi scontri all’interno del movimento operaio e lasciando conseguenze durature tra gli sloveni a Trieste. Gli autori si soffermano anche su questo episodio, inserendolo nell’ambito del lungo processo di soluzione della questione del Territorio libero di Trieste, che terminò con la sua liquidazione e l’annessione della zona A all’Italia nel 1954. Fu (soltanto) allora che con il Memorandum di Londra, anche Capodistria, Isola, Pirano e Buie vennero a far parte della Jugoslavia, sebbene avessero cominciato la loro integrazione nella nuova realtà socialista fin dal primo dopoguerra. Ciononostante, ogni qualvolta prendiamo in mano un libro di storia, anche se soltanto di saggistica, come questo, troviamo l’impressione che la parte jugoslava abbia maneggiato con successo i negoziati diplomatici, mentre la parte italiana o non ci sia riuscita o non abbia capito la complessa identità culturale di questi luoghi. L’unico sul versante italiano che avrebbe mostrato della sensibilità per le questioni culturali, sarebbe stato de Gasperi, mentre »gli alleati, in particolar modo gli americani« si sarebbero scandalizzati di come mai »tante discussioni e antagonismi per pochi chilometri quadri di terra.« (pag. 214)

Difficilmente una misurazione del territorio in termini quantitativi riuscirà a comprendere la specifica identità dei microcosmi, così importante per la cultura europea, in quanto nutre e sostiene l’eterogeneità della tradizione, la complessità delle espressioni estetiche, la reciproca resistenza e coesistenza delle diversità, il terreno della patria e dell’utopia, del dolore e della gioia, il movente della paura, del continuo ritorno e della fantasia.

Tutto ciò è Trieste, e non è un caso che Ara e Magris, nonostante la storia piena di conflitti che per lunghi decenni si era svolta senza sosta nelle vie, preferiscano descriverla nelle parabole del linguaggio letterario di Giani Stuparich, Italo Svevo e Scipio Slataper. A Trieste non è facile vivere e Joyce si lamentava di essersi divorato di rabbia mentre viveva a Trieste, concludono gli autori. »A causa della sua diversità, alimentata da sé stessa, e che cerca il senso nella inesprimibilità e nella negazione, trovando in questo anche il proprio alibi, Trieste diventa di nuovo attuale, perché la sua posizione periferica e marginale funge da specchio alla situazione generale della nostra società. Questa condizione può essere vissuta, ma non proclamata: “Quando poi qualcuno viene da noi - così scriveva già nel 1912 Slataper a Sibilla Aleramo -, non sappiamo fare altro che condurlo per queste grigie vie e meravigliarci che egli non capisca”.«

Forse in questi nuovi decenni, adesso che non c’è più bisogno di correre per i negozi e pensare come portare la roba oltre la dogana, potremmo fare un salto a Trieste per prenderci un caffé, fare una passeggiata sul Colle di San Giusto, visitare un conoscente, bere un bicchiere di malvasia chiacchierando sugli autori, da Pahor e Rebula a Tomizza, che vivono in questa città e che hanno creato, assieme ai complicati eventi del novecento, un ambiente che ci è così tanto familiare e allo stesso tempo così estraneo, ma che resta pur sempre parte integrante di quello con cui ci presenteremmo nel modo più veritiero a un visitatore che venisse da lontano.

Kdo je zmagal?

2006-04-27T03:19:00.001+02:00

Ta članek je lani objavil mesečnik Ampak. Ker se mi zdi še vedno aktualen (in ker je ta blog zamišljen tudi kot prostor, kamor bom na spletu objavljal svoje članke), ga po enem letu objavljam na tem mestu. Danes razmišljam enako.

Priznati moram, da sem vesel, da začetka maja ne bom pričakal v Sloveniji, temveč v Španiji. Ne gre le za vreme, ki je tu na Iberskem polotoku še vedno prijaznejše kot doma. Čeprav sem nepoboljšljiv slovenski patriot, se bojim, da z veliko lažjim srcem spremljam ceremonije okoli španskega Dos de Mayo (drugi maj je v Španiji nacionalni praznik v spomin na začetek upora proti Napoleonovi okupaciji) kot pa slovenska praznovanja, ki bodo potekala v istem času, od 27. aprila do 8. maja.

V Sloveniji se ob obletnicah, ki so povezane s spominom na pomembne dogodke druge svetovne vojne, vsako leto znova odpirajo iste polemike. Tu v Španiji nimam priložnosti, da bi podrobneje sledil polemikam v slovenskih medijih: a mislim, da to niti ni potrebno. Glede na izkušnje zadnjih petnajstih letih si lahko že z nekakšno žalostno instinktivnostjo pred oči prikličem vedno iste argumente, polemike, izjave, protipolemike in protiizjave, ki v tem času bogatijo strani našega dnevnega časopisja ter radijske in televizijske valove. Dve kontroverzi, ki sem ju že pred časom utegnil zaslediti na internetnih straneh, o (ne)praznovanju obletnice ustanovitve ajdovske vlade in tista glede napisa »Naš Tito« nad mojo Novo Gorico, sta se mi zdeli kot zlovešči predstraži še hujših polemik, ki se bodo neizogibno razviharile ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne na Slovenskem.

Zdi se mi, da so nekateri že takoj po oktobrskih volitvah začeli brusiti nože za ideološki spopad ob bližajoči se obletnici, kot da bi se pripravljal veliki poslednji spopad. Če se je desetletje zadrtega ideološkega boja izteklo v odurno predstavo splošne posurovelosti, ki smo ji Slovenci bili priča v zadnjih mesecih, nam ostaja vsaj upanje (ki pa je tokrat bolj upravičeno kot kdajkoli prej), da bo to res vsaj poslednji ideološki spopad glede naše preteklosti, če že o veličini res ni mogoče govoriti. Ko bomo pobrisali vse popackane spomenike in iz ulic odstranili zadnje sledove slavij, katerih oblika in vsebina je vzbudila toliko nepotrebnih sporov, se bomo morali iz hrupa medsebojnih obtoževanj odpraviti v tišino poglobljene kontemplacije.

Prva postaja na tej poti je prav gotovo preprosto spoznanje, ki nekaterim sicer inteligentnim ljudem nikakor ne gre v glavo: čas za odločitev, na katero stran se postaviti, je dokončno minil pred šestdesetimi leti. Današnje generacije imajo srečo: ni jim potrebno skozi tesnobno izkušnjo vseh, ki so v tistih groznih letih ob strahu za svojo (individualno in kolektivno) eksistenco in ob silnicah manihejskih ločnic bili prisiljeni storiti, kar je bilo nemogoče in obenem neizogibno: sprejeti odločitev. Nikoli ne bom mogel razumeti tistih svojih sodobnikov, ki jim ravno to ni potrebno, a se vseeno hočejo po vsej sili postaviti na določeno stran. Nekdo jih bo moral opozoriti, da je konflikta konec: nič ne pomaga, če se ovijajo v zastave in ponosno tolčejo po prsih. Kdo ve, v koliko primerih takšno obsesivno zaklinjanje naših sodobnikov korenini v nezavedni želji, popraviti grehe svojih staršev, ki niso zmogli jasne odločitve, ravno ko to je bilo potrebno?

Mehanizem, ki zabrisuje linearnost zgodovinske logike (spomnimo se na ponavljajočo sintagmo iz Janezovega Razodetja: »zgodilo se bo in je že tukaj«) ter preteklost in prihodnost zgosti v sedanjem trenutku, je temeljna izkušnja vsakega mističnega doživetja. Prav pa je, da tam tudi ostane, saj ne spada v kraljestvo tega sveta. Vpisuje se v diskurz mita, ne pa v diskurz zgodovinske zavesti. Tisti mladeniči, ki vedno znova hodijo na Sabotin in postavljajo napis »Naš Tito«, se najbrž sploh ne zavedajo, da opravljajo religiozno dejanje. Koliko je to posledica tega, da jim je z ateistično vzgojo (tu ne gre za špekulacijo, ker nekatere med njimi osebno poznam) bila odvzeta možnost prave religiozne izkušnje, ne bom sodil. A dejstvo je, da gre proslavljanje nekega mita: o dejanski zgodovinski osebnosti Josipa Broza vedo najbrž bolj malo, še manj pa o družbenih in političnih okoliščinah, ki so pripeljale do tega, da nad Novo Gorico stoji kolosalni spomenik, vreden totalitarnega režima. Tito je samo še en prazni označevalec (tako kot rdeče zvezde, majičke s profilom Che Guevare ali pa nacistični simboli za obritoglavce), ki jim služi za objektivizacijo njihove prazne brezsubstancialne pozicije. To pa ni najhuje. Najhuje je, da s tem dejanjem vedno znova uničujejo krhki konsenz, ki vlada med ljudmi, in omogoča obstoj političnega prostora. V politično debato vključujejo elemente religiozne zaslepljenosti (in niso s tem nič boljši od ameriške populistične religiozne desnice, ki jo tako radi prezirajo), potrpežljiv proces ustvarjanja skupne zgodovinske zavesti, ki bi v sebi vključevala bogato pluralnost naše nacionalne spominske izkušnje, pa onemogočajo z regresijo k mitu. Z miti pa je, kot sem že nekje povedal, dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost: s tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.

Ravno to pa potrebujemo: temeljit premislek o naši preteklosti. Včasih mi je že odveč vedno znova ponavljati iste stvari, a predvsem zgodovinarji se ne smemo izogniti poslanstvu, ki čaka našo generacijo: da iz javnega diskurza izženemo vse sledi manihejske zadrtosti. Zato je še toliko bolj žalostno, kadar so prav zgodovinarji tisti, ki podžigajo nepotrebne ideološke strasti. Na tem mestu se ne bom spuščal v posamezne polemike; a pri nas je še preveč resnih in podkovanih intelektualcev, ki namesto dolgotrajnega procesa razumevanja predlagajo instant obrazce, ki naj oukvirjijo našo zgodovinsko zavest. Seveda, lažje kot razmišljati je vrteti molilne mlinčke: v tem se vse »sprte strani« krasno ujemajo. Kdor bo poskusil dojeti našo preteklost v vsej njeni tragični razsežnosti, bo moral podirati zidove preprostih opredelitev in s tem si bo prav gotovo z vseh strani pridobil le malo prijateljev.

Pred nedavnim mi je pod roke prišla znana pesem, ki jo je katalonski kantavtor Lluís Llach spisal na vrhuncu študentskega odporništva proti avtoritarnemu režimu generala Franca. Zdi se mi, kot da bi bila spisana za naše razmere. Ko sem jo prvič slišal, sem presenečeno ugotovil, da povsem povzema moje občutke glede naše zgodovinske izkušnje. Llach, ki je leta 1969, ko je bila pesem prvič izvedena v javnosti, bil komaj 21-leten študent ekonomije, je v nekaj preprostih besedah zmogel svoje misli artikulirati mnogo bolje kot jih znam jaz. Sam bi le plagiatorsko posnel iste misli, le mnogo slabše, zato nisem videl boljšega načina, kot da sem tekst po svojih močeh iz katalonščine prevedel v slovenščino in ga na tem mestu v celoti priobčujem. Naslov pesmi je: Odgovori mi (Respon-me).

Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal
izreči prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje s pravico
hoditi po ulici, ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj, z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj, pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…

Tu so zastavljena vsa pomembna vprašanja naše povojne stvarnosti. Ali nam je sploh potrebno še kako drugače odgovoriti tistim, ki bi radi konec druge svetovne vojne na Slovenskem praznovali kot v Parizu in v Londonu (se pravi, kot nereflektirano zmago), razen z besedami iz te preproste pesmi?... Kdo je zmagal? Kdo je na vseh teh poteptanih truplih postavil obljubljeno hišo za vse ljudi? Kdo je zmagal? Kdo je uničil toliko pomembnih tradicij (kot, čisto mimogrede, tradicijo medijske pluralnosti), da bi iz njenih ruševin vstalo novo ljudstvo? Kdo je zmagal? Kdo je lahko naslednjih petdeset let užival sadove prinešene svobode?

In tukaj bom zelo oster: dokler bodo pri nas ljudje, ki se bodo sprenevedali, da je lahko odgovor na ta vprašanja drugačen kot NIHČE, bomo morali vsi pošteni intelektualci s stoično trmo vztrajati pri tistem postkomunističnem antikomunizmu, ki nam ga tako radi očitajo. Kajti ni druge poti: le ko bomo zavestno sprejeli to, kar tako in tako že vsi vemo – namreč da se je skozi narodno osvobodilni boj uveljavila revolucija, ki je strahovito zlorabila zaupanje ljudstva, uničila upanja celih generacij in nas za petdseset let zapeljala na krivo pot – do tedaj bomo morali vedno znova vztrajati pri spraševanju: Kdo je zmagal?

Neka generacija je ustvarila junaško poglavje slovenske zgodovine. Iz naroda hlapcev je hotela ustvariti narod junakov, iz »železa, skovanega iz bomb« je hotela ustvariti novega človeka. Mi smo dediči tistih časov, o tem ne more biti dvoma, a nanje nimamo neposrednega vpliva. Zmoremo pa nekaj, česar tedanji udeleženci po sili razmer niso mogli: danes lahko razumemo. Zato je težko dopustno, da svoje intelektualne sposobnosti uničujemo ob nepotrebnih polemikah, namesto da bi se lotili potrpežljivega procesa zbiranja raztreščenih koščkov naše preteklosti v nov mozaik skupne historične identitete.

Hem de guanyar tots aquests anys que estan cridant, »povrniti moramo vsa ta leta, ki kričijo«, je z neprekosljivo pesniško močjo zapisal Lluís Llach. Morda se sliši paradoksalno: preteklosti namreč ne moremo spremeniti, to je jasno. A vendarle obstaja način, da si svojo preteklost povrnemo, kot je za svoje Katalonce hotel Llach. In sicer tako, da je ne pozabimo, niti je ne mitiziramo, temveč jo v vsej pluralni razsežnosti vzamemo nase v obliki zgodovinske izkušnje, ki sooblikuje našo neponovljivo identiteto. In, če nisem preveč banalen: kot dragocen opomin, da ne bomo kdaj ponovili istih tragičnih napak.

»I can see over the shoulders of horror«

2006-04-26T00:24:00.001+02:00

On this day, exactely 69 years ago, German and Italian bombers destroyed the Basque town of Gernika. Last year, when I visited this remarkable Bizkaian town, I brought with me a piece of paper with a poem I had translated from Slovene and I left it on the monument that commemorates the massacre. It was written by the poet Edvard Kocbek during World War II.

In a Torched Village

I lean on a wall,

it is still hot

from a long fire.

No villagers around,

no criminals,

the ground sinks,

the universe falls apart,

stars perish.

A sudden ripple

of the scent of violets.

I begin to listen

to tender voices,

the grass rising for new footsteps,

the ashes embracing

a new solidity.

A brook clatters

into a stone trough,

a cat returns

to a burned doorstep.

I grow larger and larger,

I become a giant,

I already see the horizon

over the shoulders of horror.

Vicent Andrés Estellés: pet prevodov

2006-04-24T04:23:00.001+02:00

To so moji prevodi nekaterih najbolj raprezentativnih poezij katalonskega (oz. valencijskega) pesnika Vicenta Andrésa Estellésa. Zaenkrat se mi ne da podrobneje razlagati njegove biografije, zato se boste morali, ljubi bralci in ljubitelji poezije, ki vas to zanima, do nadaljnega zadovoljiti z navezavo na sledeči link. Med tem časom bom morebiti tudi izvedel, ali bo revija, ki navadno objavlja moje poskuse literarnih prevodov iz romanskih jezikov, tudi te Estellésove poezije uvrstila v eno svojih naslednjih številk.

Na primer

Med tema dvema deželama je vse moje ljudstvo
in priznam, da sem del njegovega imena.
Ausiàs March

Povojna leta so bila grenka leta,
bolj kot so to bila pred tem tri vojna leta,
zate, zame, za mnogo nam enakih,
še za tiste, ki so se bojevali v vojni.
Povojna leta so bila gluha, grenka in surova.
Niso zahtevala jeze, zahtevala so previdnosti
in zahtevala so kruh, zdravila in ljubezen.
Leta previdnosti, skrbi in opreznosti,
skrivnih paktov, krutih konformizmov.
Nekega dne so nam rekli: vojna je končana.
In zavrgli smo robove in izruvali trstike
in zaplesali na robovih in izruvali trstike
in veseli smo zaplesali na površju življenja.
Vojne je bilo konec, prišla so povojna leta.
Na ustnicah so ugasnili zvezdnati nasmehi.
In na oči so se spustile boleče pajčevine.
Pod mrežami so oznanjali trgajoče prsi.
Praznina ljubezni je rasla, vztrajno, v mednožju.
Bila so to povojna leta. Vsiljevali so ljubezen;
grobo so vsiljevali ljubezen nad lakoto in previdnost.
In bila je to žalostna ljubezen, umazana, sprevržena ljubezen.
A vendar so nas neka čustva odrešila nizkotnosti,
ki smo jih zadajali, nedolžni in kruti,
od nog do glave umazani od blata in prostaštva.
Nič več ni imelo svojega predmeta. Vojna, povojna leta…
In kdo je kaj vedel, ob zaključku? Nujno nam je bilo le živeti.
In potem, ko smo se preizkusili, surovo, grobo,
smo prišli domov s praznimi rokami
in še zdaj si včasih ogledujemo prazne roke
in šele zdaj začutimo strah, ki ga takrat nismo
in jočemo za tisto čistost, ki je ni bilo,
za tisto čistost, ki je nikoli nismo mogli živeti,
ki je nismo mogli nikjer občutiti, nikoli.

103

Med dlani mi boste vtaknili razpelo
ali tisti skromni rožni venec, prepoten in obrabljen
od vseh trenutkov žalosti in bojazni
in nobenega veselja. Nato

boste zaprli krsto. Nočem, da me vidijo.
Ob pravem trenutki hočem, da v Burjassotu,
v fari, kjer so me krstili,
zvonijo ob moji smrti. Rad bi, poleg tega,

da bi kakšna ženska iz moje vasi stopila
na ulico in vprašala: »Kdo pa je umrl?«
In da bi ji na kratko odgovorili:

»Tisti pekov sin, ki je pisal verze.«
Ali, še bolj kulturno: »Starejši
Nadaletov vnuk.« Nadenite mi očala.

(brez imena)

Ljubil sem svoje starše, ljubil sem svoje brate,
ljubil sem svojo hči, ljubil sem svojo žensko,
ljubil sem svoj poklic, ljubil sem svojo hišo,
ljubil sem svojo ulico, kako sem ljubil svoje ljudstvo
in sem ljubil svojo domovino; ljubil sem življenje,
ljubil sem brezimne ljudi, ljubil sem vse stvari,
mnogo sem grešil, Gospod, mnogo sem trpel, Gospod.
Ljubil sem Smrt, ker sem zaradi nje še bolj ljubil.

Prevzel boš

Prevzel boš glas nekega ljudstva
in to bo glas tvojega ljudstva
in boš, za vedno, ljudstvo,
in trpel boš in boš upal
in vedno boš hodil med prahom,
vedno boš dvigal oblake prahu.
Lačen boš in žejen,
ne boš mogel pisati pesmi
in vso noč boš molčal,
medtem ko bodo tvoji ljudje spali,
boš samo ti še buden
in ostal boš buden za vse ostale.
Niso te rodili, da bi spal:
rodili so te, da bi bedel
v dolgi noči tvojega ljudstva.
Ti boš živa beseda,
živa in grenka beseda.
Ne bodo obstajale več besede,
temveč človek, ki bo prevzel trpljenje
svojega ljudstva, in to bo tišina.
Nič več ne boš prešteval zlogov
in si zavezoval kravate:
ljudstvo boš, hodil boš
med grenkim prašnim oblakom,
nad življenjem in nad narodi,
v povzdignjenem stanju.
A vendar vse ne bo tišina.
Kajti izrečena bo prava beseda
in v pravem času jo boš izrekel.
Ne boš izustil svoje besede,
da bi prišel v antologije,
kajti izrekel jo boš pošteno,
togotno, ne da bi razmišljal
o nobeni prihodnosti,
ki ni prihodnost tvojega ljudstva.
Morda te bodo ubili ali se ti morda
smejali, morda te bodo ovadili;
vse to so plehke vsakdanjosti.
To, kar je pomembno, je zavest,
da nisi nič, če nisi ljudstvo.
In ti si izbral, premišljeno in resno.
Po strogem molku
odločno nadaljuješ svojo hojo.

XLII.

zelo sem ljubil življenje,
ne kot polnost, kot celovito stvar,
temveč, na primer, kot mi je všeč ta miza,
ali okus, ko poskušam to omake,
in, oh, ta redkvica, tisti nežni česen,
kaj pravite o tem osliču,
kakšna čudežna zadeva je ta češnja.

na tak način mi je všeč življenje,
ta kozarec vode,
mlado dekle, ki hodi po ulici,
to zelenje,
ta svet,
tisti
par, ki se drži za roke in se gleda v oči,
in vse s svojim malim imenom,
vedno z malo začetnico,
tako kot ta repnik,
ta popek,
kot otrokov prvi zobek.

Un assaig de poesia en català

2006-04-20T03:42:00.000+02:00

To so moji poskusi poezije v katalonščini. Preveč imam rad poezijo in preveč sem prepričan, da jo lahko pišeš le v maternem jeziku (ali pa vsaj v jeziku, ki ga zelo dobro obvladaš), da bi se lahko z njimi hvalil. A vendar: glede na to, da so ti moji pesniški poskusi (v bistvu gre za nekaj mojih starih poezij, ki sem jih za to priložnost prevedel v katalonščino) zmagali na samooklicani »Literarni nagradi Sant Jordi«, mislim, da jih lahko objavim v svojem blogu (še zlasti, ker močno dvomim, da jih bo kdo kdaj tudi zares prebral).

Aquests són els meus assaigs de poesies en català. Sóc massa convençut que la poesia només es pot escriure en la teva llengua materna (o almenys en una que coneixes molt bé) per a vanar-m'en. Tanmateix, com aquests meus assaigs poetics (que només són velles poesies meves que vaig traduir en català) van guanyar el autoanomenat »Premi literari Sant Jordi«, em crec que puc publicar-los en el meu bloc (sobretot perquè dubto que mai algù els llegirà).

Dia de Sant Jordi

Ja fa molt temps
que em pregunto
d’on ve
el color de les roses.
Ja fa molt temps
que em pregunto
d’on ve
l’olor de la sang.
Ja fa molt temps
que em pregunto
d’on ve
la nostra força
per a escapar cada dia
de la ferocitat
dels dracs que volen
saciar les seves boques
afamades.
Encara no he rebut resposta.
Avui, però,
et donaré una flor
vermella
i tu m’agrairàs
amb un petó
que potser em farà
entendre perquè seguim
lluitant contra
monstres que tornen
cada cop més forts,
cada cop més plens de ràbia
per a trencar el somni
de les nostres vides inestables.

El llibre

Ahir vaig obrir un llibre
i en van sortir
princeses i mags,
savis, boigs, reis,
pagesos amb fusells
de ràbia,
vaixells carregats amb or
des de llunyanes terres
i carros mullats
de la suor i dels anhels
dels que els conduïen.
Tot això va sortir
del meu llibre
i més encara,
però jo havia d’anar
al mercat,
a la botiga
i al treball
i no podia
endur m’ho tot darrere.
Era un problema
gran, però
ho he resolt
(tot i que encara
no sé com vaig
aconseguir-ho)
i ara ho veig,
ho veig molt bé:
hem de ser prudents,
car cada llibre té un món
dins de les
blanques pàgines que el formen
i es desperta
cada vegada que trenquem
llur innocència.

Poema sense nom

Quan la força
d’afrontar la vida
se me’n va,
escric una poesia.
És la meva manera
de renovar l’aliança
amb aquest món
(que potser no és el millor
però és el nostre
i no en tenim cap altre).
Amb els mots
intento fer un pont
que connecti els meus anhels
amb la gràcia
de la realitat que ens envolta.
No sé si ho faig bé.
Però no puc
fer-ho d’altra manera,
ara ja la nit s’acosta,
el dia m’ha cansat
i el demà necessitarà
més força.

El gat

Ahir vaig veure un gat
que dormia
entre les escombraries
de les nostres vides
plenes de desigs
trencats.
I em deia:
coneix el
gat l’absurd d’un temps
que balla vertiginosament
entre les escombraries
del nostre món
i els somnis
d’aventures que feia Adam
en la serenitat de l’Eden?
Potser. Però és que
gens no li interessa.
Sóc jo el boig
que tot el jorn
em preguntava
si hem d’envejar-lo.

"But with horses they talked Slovene"

2006-01-28T02:22:00.001+01:00

There’s a famous scene in the movie “Crimson Tide” where Gene Hackman and Denzel Washington argue on the origin of the famous Lipizzaner horses. Hackman’s character says they’re from Portugal, while Denzel Washington claims they’re Spanish. Neither of them is right, of course. The Lipizzaner come from Slovenia. They originate from a little village called Lipica (Lipizza in Italian spelling), in the vicinity of Trieste (known as Trst in Slovene), just a couple of kilometers from the border with Italy.

No wonder the movie, which ends with Hackman admitting he was wrong and aknowleding Lipizzaners are in fact from Spain (!), infuriated many Slovenes. Although it was the Spanish Riding School from Vienna that made these horses world famous, the Lipizzaners have become, expecially in the last half century, one of the symbols of Slovenia. As a matter of fact, they will be depicted on the Slovenian 20 cent Euro coin.

Lipizzaners are considered to be among the most beautiful horses. They are renowned for their agility and grace. They are famous for being born completely black and then growing up to be completely white.

The first who elevated this animal to a symbol of Slovenes, was the poet Edvard Kocbek (1904-1981). In the mid-seventies he wrote this beautiful poem after a visit to the village of Lipica where the horses are still bred. There's my translation of the poem from Slovene.

The Lipizzaners (Lipicanci)

The newspaper reports:
Lipizzaners have taken part
In a historical film.
The radio explains:
A millionaire bought some Lipizzaners,
The noble animals remained calm
Throughout the flight over the Atlantic.
And the textbook teaches:
Lipizzaners are grateful riding horses,
They are native from the Karst, of supple hoof,
Gaudily trot, sharp temper
And a stubborn fidelity.

And yet I have to add, my son,
That these uneasy animals
Cannot be put into fixed formulas:
It is good when the day shines,
Lipizzaners are black stallions,
And it is good when the night reigns,
Lipizzaner are white mares,
But the best is when
The day comes out of the night,
Then Lipizzaners are white-black buffoons,
Court jesters of Her Majesty,
The History of Slovenes.

Others have worshiped holy cows and dragons,
Millennial turtles and winged lions,
Unicorns, double-headed eagles and Phoenixes,
But we have chosen the most beautiful animal,
It has proven itself on battlefields and circuses,
It has conveyed princesses and the Golden Monstrance,
Therefore the Emperors from Vienna spoke
French with skilful diplomats,
Italian with beautiful actresses,
Spanish with the infinite God,
And German with uneducated servants,
But with horses they talked Slovene.

Remember, kid, how mysteriously
Nature and the History of the World are bound together,
And how different is the spring of spirit
In each of the nations on the Earth.
You know well that we are a land of contests and races.
You thus understand why the white horses
From Noah's ark found refuge on our pure soil,
Why have they become our holy animal,
Why have they stepped into the legend of history,
And why they stir up our future,
They incessantly search for our promised land
And are becoming the enthusiastic saddle of our spirit.

I am constantly on the white-black horse,
My beloved son,
Like a Bedouin chief
I am blend with my animal,
All my life I've been traveling on it,
I fight on a horse and I pray on him,
I sleep on a horse and I dream on a horse,
And I shall die on a horse.
I learned all our prophecies
On the mysterious animal,
And I've experienced this song, too,
On its trembling back.

Nothing is darker
Than clear speech
And nothing is more true than a poem
That cannot be comprehended by reason.
Heroes limp in the bright Sun,
And sages stammer in the dark,
While jokers are changing into poets,
Winged Pegasi are speeding up in gallop
Over the cavities of our old land,
They are jumping and pounding,
The anxious Slovene animals
Are still trying to awake the legendary King Mathias.

He who still cannot mount a horse,
Should learn as soon as possible
How to tame the fiery animal,
To freely keep in the light saddle,
And to catch the rhythm of the trot.
But above all to endure in the premonition,
For our horses have come galloping from far away,
And they are destined to far distances.
Engines tend to fail,
Elephants eat too much,
Our road is a long one, though,
And it is too far to walk.

Three Poems by Edvard Kocbek

2006-01-25T02:16:00.002+01:00

Edvard Kocbek was born in 1904 in a small village in eastern Slovenia. Already as a student, he got involved in the activities of Catholic groups that favored social action. In the years preceding World War II, he grew closer to Marxist ideas.
At the beginning of WW II., he led a consistent group of Catholics in the alliance with the Communist Party in order to fight the Fascist occupation. After the War, he covered some secondary positions within the structures of the new Communist Regime until 1952, when he was removed from power by means of a brutal denigration campaign.
He spent the rest of his life shut off from public life, restricted to his home. He was rarely allowed to speak in public, yet alone publish his works.
To the end, he remained a fervent Catholic, although he never clearly distanced himself neither from Marxism nor from the Communist Revolution he helped to establish. In 1977 he did however condemn the summary killings of Slovenian anticommunist militia members after the War: this resulted in another massive denigration campaign on his account, which lasted until his death in 1981.

As my first post on this new blog, you can read three of his poems that I translated to English.

***

The poem "A Prayer" (Molitev) was written in 1942 during the Italian military raid against the partisan resistance, while he was hiding in a cave, together with tens of other fellow resistance fighters, while the Italian Army was searching the area in order to uncover the leadership of the Liberation Front. In a moment of utter despair, when he was sure that his life is at an end, he produced what became one of his most known poems.

A Prayer (Molitev)

I am
because I have been
and everybody
will be able
to forget me.

And yet
I must say:
I am
and I have been
and I will be,
and that's why I'm more
than oblivion,
immeasurably more
than denial,
infinitely more
than nothing.

Everything that originates

is eternal,
birth is more powerful
than death,
more persistent
than despair and solitude,
mightier
than tumult and sin,
more solemn
than abjectness.
I will never
stop to exist.
Never.
Amen.

Kocbek wrote the poem "Rocket" in 1969, the year the first man set foot on Moon. The same year a young Czech student, named Jan Palach, burned himself down in a public square of Prague as an act of desperate protest against the Communist repression in his country after the Soviet occupation of Czechoslovakia the previous year. Kocbek relates both events in an unique way, affirming the precedence of man over machine (the both “rockets”), civilization over technology, and individual human sacrifice over what he calls “an obsessed reiteration of a spinning World/ Caught up in death and darkness”.

Rocket (Raketa)

Moonlight is dangerous,
Mothers used to say,
Sleeping walkers on nocturnal roofs
Are very suspicious,
Fathers used to judge,
And yet children were dazzled
By the fireworks of a mad crowd,
And this mathematical excursion of force to the Moon
Is the greatest fraud of all time,
An obsessed reiteration of a spinning World,
Caught up in death and darkness.

Time is more mysterious than space,
History books heavier than atlases,
Earth is the most colorful of rainbows
And man is hotter than the Sun,
Among the bright Cherubim
The flame of spirit is the most irrepressible,
A burning rocket named Palach
Has measured history
From bottom to top,
Even black glasses have read
The smoky message.

In the mid-seventies, when Kocbek’s family was rearranging their home, they found a microphone hidden in the wall of their apartment. This certainly wasn’t the first experience of such a kind (a decade before, his whole personal archive “mysteriously” disappeared while he was out taking a walk), but the encounter shocked him enough to write this deeply moving poem. I couldn’t imagine a better testimony of the years of totalitarian state control, as well as of the resistance to a controlled and mechanized society in the name of humanist tradition.

Microphone in the Wall (Mikrofon v zidu)

So, we are alone now,

There’s nobody left but us.

And yet I will not let you go,

You won’t be able to rest nor calm down,

Your work has only started now.

You will listen to my silence,

My silence is more loquacious,

It will condemn you to the abyss of truth.

Listen now as you never have,

You beast with no eyes nor tongue,

You monster with ears only.

My spirit talks without voice,
It screams and yells inaudibly

With joy to have you here

And that you can hear me, you Great Suspicion,

Thirsty of revelation.

My silence opens books

And dangerous manuscripts,

Vocabularies and prophets,

Ancient truths and laws,

Stories of loyalty and torments.
You cannot rest.

You have to gulp, swallow awfully,

You are choking more and more,

Your ear is exhausted
And yet you cannot interrupt me

And there is nothing you can say in return.

My time has come,

I insult you and I curse you,
You concealer, impostor, poisoner,

Desecrator, slave, Satan,

Machine, death, death.
You swallow your shame
And you cannot stop
To answer me, Because you are a monster,
Because you only have ears
And a belly full of treason,
But you don’t possess a tongue, nor truth,
You cannot call me weakling,
You cannot call me powerful,
You cannot utter words “grace”, or “despair”,
You cannot cry to me, “Stop!”.
You are burning with slavish rage.
I greet you, you crippled creature,
I tell you it is good that you are here,
I am inexpressibly glad
That you are in the wall, day and night,
You cursed extension,
You rejected ear of the Great Suspicion,
You diabolical belly of an inhuman force
Which trembles day and night from weakness.
Now you have awaken my power,
My unified and undivided power,
I cannot foist to you
Anything but myself,
I am what I am,
Unrest and quest,
Sincerity and pain,
Sameness and nothing but sameness,
Faith, hope, love,
Your great counter-suspicion,
I am what I am,
You cannot divide me
And make me your duplicate.
You will never catch me
Out in a lie or calculating,
You will never be the hangman of my conscience,
You will continue to swallow my joy,
And, at times, sadness
That you are my enemy,
My infertile fellow,
So completely different and inhuman
That you cannot wrench yourself from the chain,
Nor go mad or commit suicide.
Now I can tell
I have worn you out,
Your tail has calmed down.
And yet this is only a draft
Of my revenge:
My true revenge is a poem,
You will never disclose me, never get to know me.
Nothing gives light to ears,
Ears were born with the wind
And with the passage of time,
And by the passage of time they shall be hushed,
While I am a tongue-flame,
A fire that has begun to burn
And will not cease to blaze
And scorch.