Thursday, April 27, 2006

Kdo je zmagal?

Ta članek je lani objavil mesečnik Ampak. Ker se mi zdi še vedno aktualen (in ker je ta blog zamišljen tudi kot prostor, kamor bom na spletu objavljal svoje članke), ga po enem letu objavljam na tem mestu. Danes razmišljam enako.
Priznati moram, da sem vesel, da začetka maja ne bom pričakal v Sloveniji, temveč v Španiji. Ne gre le za vreme, ki je tu na Iberskem polotoku še vedno prijaznejše kot doma. Čeprav sem nepoboljšljiv slovenski patriot, se bojim, da z veliko lažjim srcem spremljam ceremonije okoli španskega Dos de Mayo (drugi maj je v Španiji nacionalni praznik v spomin na začetek upora proti Napoleonovi okupaciji) kot pa slovenska praznovanja, ki bodo potekala v istem času, od 27. aprila do 8. maja.

V Sloveniji se ob obletnicah, ki so povezane s spominom na pomembne dogodke druge svetovne vojne, vsako leto znova odpirajo iste polemike. Tu v Španiji nimam priložnosti, da bi podrobneje sledil polemikam v slovenskih medijih: a mislim, da to niti ni potrebno. Glede na izkušnje zadnjih petnajstih letih si lahko že z nekakšno žalostno instinktivnostjo pred oči prikličem vedno iste argumente, polemike, izjave, protipolemike in protiizjave, ki v tem času bogatijo strani našega dnevnega časopisja ter radijske in televizijske valove. Dve kontroverzi, ki sem ju že pred časom utegnil zaslediti na internetnih straneh, o (ne)praznovanju obletnice ustanovitve ajdovske vlade in tista glede napisa »Naš Tito« nad mojo Novo Gorico, sta se mi zdeli kot zlovešči predstraži še hujših polemik, ki se bodo neizogibno razviharile ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne na Slovenskem.

Zdi se mi, da so nekateri že takoj po oktobrskih volitvah začeli brusiti nože za ideološki spopad ob bližajoči se obletnici, kot da bi se pripravljal veliki poslednji spopad. Če se je desetletje zadrtega ideološkega boja izteklo v odurno predstavo splošne posurovelosti, ki smo ji Slovenci bili priča v zadnjih mesecih, nam ostaja vsaj upanje (ki pa je tokrat bolj upravičeno kot kdajkoli prej), da bo to res vsaj poslednji ideološki spopad glede naše preteklosti, če že o veličini res ni mogoče govoriti. Ko bomo pobrisali vse popackane spomenike in iz ulic odstranili zadnje sledove slavij, katerih oblika in vsebina je vzbudila toliko nepotrebnih sporov, se bomo morali iz hrupa medsebojnih obtoževanj odpraviti v tišino poglobljene kontemplacije.

Prva postaja na tej poti je prav gotovo preprosto spoznanje, ki nekaterim sicer inteligentnim ljudem nikakor ne gre v glavo: čas za odločitev, na katero stran se postaviti, je dokončno minil pred šestdesetimi leti. Današnje generacije imajo srečo: ni jim potrebno skozi tesnobno izkušnjo vseh, ki so v tistih groznih letih ob strahu za svojo (individualno in kolektivno) eksistenco in ob silnicah manihejskih ločnic bili prisiljeni storiti, kar je bilo nemogoče in obenem neizogibno: sprejeti odločitev. Nikoli ne bom mogel razumeti tistih svojih sodobnikov, ki jim ravno to ni potrebno, a se vseeno hočejo po vsej sili postaviti na določeno stran. Nekdo jih bo moral opozoriti, da je konflikta konec: nič ne pomaga, če se ovijajo v zastave in ponosno tolčejo po prsih. Kdo ve, v koliko primerih takšno obsesivno zaklinjanje naših sodobnikov korenini v nezavedni želji, popraviti grehe svojih staršev, ki niso zmogli jasne odločitve, ravno ko to je bilo potrebno?
Mehanizem, ki zabrisuje linearnost zgodovinske logike (spomnimo se na ponavljajočo sintagmo iz Janezovega Razodetja: »zgodilo se bo in je že tukaj«) ter preteklost in prihodnost zgosti v sedanjem trenutku, je temeljna izkušnja vsakega mističnega doživetja. Prav pa je, da tam tudi ostane, saj ne spada v kraljestvo tega sveta. Vpisuje se v diskurz mita, ne pa v diskurz zgodovinske zavesti. Tisti mladeniči, ki vedno znova hodijo na Sabotin in postavljajo napis »Naš Tito«, se najbrž sploh ne zavedajo, da opravljajo religiozno dejanje. Koliko je to posledica tega, da jim je z ateistično vzgojo (tu ne gre za špekulacijo, ker nekatere med njimi osebno poznam) bila odvzeta možnost prave religiozne izkušnje, ne bom sodil. A dejstvo je, da gre proslavljanje nekega mita: o dejanski zgodovinski osebnosti Josipa Broza vedo najbrž bolj malo, še manj pa o družbenih in političnih okoliščinah, ki so pripeljale do tega, da nad Novo Gorico stoji kolosalni spomenik, vreden totalitarnega režima. Tito je samo še en prazni označevalec (tako kot rdeče zvezde, majičke s profilom Che Guevare ali pa nacistični simboli za obritoglavce), ki jim služi za objektivizacijo njihove prazne brezsubstancialne pozicije. To pa ni najhuje. Najhuje je, da s tem dejanjem vedno znova uničujejo krhki konsenz, ki vlada med ljudmi, in omogoča obstoj političnega prostora. V politično debato vključujejo elemente religiozne zaslepljenosti (in niso s tem nič boljši od ameriške populistične religiozne desnice, ki jo tako radi prezirajo), potrpežljiv proces ustvarjanja skupne zgodovinske zavesti, ki bi v sebi vključevala bogato pluralnost naše nacionalne spominske izkušnje, pa onemogočajo z regresijo k mitu. Z miti pa je, kot sem že nekje povedal, dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost: s tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.

Ravno to pa potrebujemo: temeljit premislek o naši preteklosti. Včasih mi je že odveč vedno znova ponavljati iste stvari, a predvsem zgodovinarji se ne smemo izogniti poslanstvu, ki čaka našo generacijo: da iz javnega diskurza izženemo vse sledi manihejske zadrtosti. Zato je še toliko bolj žalostno, kadar so prav zgodovinarji tisti, ki podžigajo nepotrebne ideološke strasti. Na tem mestu se ne bom spuščal v posamezne polemike; a pri nas je še preveč resnih in podkovanih intelektualcev, ki namesto dolgotrajnega procesa razumevanja predlagajo instant obrazce, ki naj oukvirjijo našo zgodovinsko zavest. Seveda, lažje kot razmišljati je vrteti molilne mlinčke: v tem se vse »sprte strani« krasno ujemajo. Kdor bo poskusil dojeti našo preteklost v vsej njeni tragični razsežnosti, bo moral podirati zidove preprostih opredelitev in s tem si bo prav gotovo z vseh strani pridobil le malo prijateljev.

Pred nedavnim mi je pod roke prišla znana pesem, ki jo je katalonski kantavtor Lluís Llach spisal na vrhuncu študentskega odporništva proti avtoritarnemu režimu generala Franca. Zdi se mi, kot da bi bila spisana za naše razmere. Ko sem jo prvič slišal, sem presenečeno ugotovil, da povsem povzema moje občutke glede naše zgodovinske izkušnje. Llach, ki je leta 1969, ko je bila pesem prvič izvedena v javnosti, bil komaj 21-leten študent ekonomije, je v nekaj preprostih besedah zmogel svoje misli artikulirati mnogo bolje kot jih znam jaz. Sam bi le plagiatorsko posnel iste misli, le mnogo slabše, zato nisem videl boljšega načina, kot da sem tekst po svojih močeh iz katalonščine prevedel v slovenščino in ga na tem mestu v celoti priobčujem. Naslov pesmi je: Odgovori mi (Respon-me).


Prijatelj, ki tolikokrat mi govoriš,
ko tukaj sediš
s povešenimi očmi,
nikoli nisi znal
izreči prave besede
o našem absurdu.
In danes je moje telo polno tesnobe,
moja kri,
moje roke,
moje muke
že vsa ta leta
kričijo:
Kdo je zmagal?
Kdo je iz železa, skovanega iz bomb,
ustvaril novo ljudstvo?
Kdo je zmagal?
Kdo je na vseh teh poteptanih truplih
postavil hišo za vse ljudi?
Kdo je zmagal?
Kdo lahko vstane iz postelje s pravico
hoditi po ulici, ne da bi ga bilo strah?
Mi lahko poveš ti?
Mi lahko poveš ti?
Dobro veš, da nihče.
Vsi smo premagani;
vsi smo izgubili.
In prijatelj, z vso močjo boš preklel
to noč,
katere sinovi smo,
to usodo
naše preteklosti,
ki nas je izdala.
Toda, prijatelj, pomembneje kot iskati odgovore
je pripraviti
ogenj, ognjišče,
povrniti moramo
vsa ta leta,
ki kričijo:
Kdo je zmagal?…


Tu so zastavljena vsa pomembna vprašanja naše povojne stvarnosti. Ali nam je sploh potrebno še kako drugače odgovoriti tistim, ki bi radi konec druge svetovne vojne na Slovenskem praznovali kot v Parizu in v Londonu (se pravi, kot nereflektirano zmago), razen z besedami iz te preproste pesmi?... Kdo je zmagal? Kdo je na vseh teh poteptanih truplih postavil obljubljeno hišo za vse ljudi? Kdo je zmagal? Kdo je uničil toliko pomembnih tradicij (kot, čisto mimogrede, tradicijo medijske pluralnosti), da bi iz njenih ruševin vstalo novo ljudstvo? Kdo je zmagal? Kdo je lahko naslednjih petdeset let užival sadove prinešene svobode?
In tukaj bom zelo oster: dokler bodo pri nas ljudje, ki se bodo sprenevedali, da je lahko odgovor na ta vprašanja drugačen kot NIHČE, bomo morali vsi pošteni intelektualci s stoično trmo vztrajati pri tistem postkomunističnem antikomunizmu, ki nam ga tako radi očitajo. Kajti ni druge poti: le ko bomo zavestno sprejeli to, kar tako in tako že vsi vemo – namreč da se je skozi narodno osvobodilni boj uveljavila revolucija, ki je strahovito zlorabila zaupanje ljudstva, uničila upanja celih generacij in nas za petdseset let zapeljala na krivo pot – do tedaj bomo morali vedno znova vztrajati pri spraševanju: Kdo je zmagal?

Neka generacija je ustvarila junaško poglavje slovenske zgodovine. Iz naroda hlapcev je hotela ustvariti narod junakov, iz »železa, skovanega iz bomb« je hotela ustvariti novega človeka. Mi smo dediči tistih časov, o tem ne more biti dvoma, a nanje nimamo neposrednega vpliva. Zmoremo pa nekaj, česar tedanji udeleženci po sili razmer niso mogli: danes lahko razumemo. Zato je težko dopustno, da svoje intelektualne sposobnosti uničujemo ob nepotrebnih polemikah, namesto da bi se lotili potrpežljivega procesa zbiranja raztreščenih koščkov naše preteklosti v nov mozaik skupne historične identitete.

Hem de guanyar tots aquests anys que estan cridant, »povrniti moramo vsa ta leta, ki kričijo«, je z neprekosljivo pesniško močjo zapisal Lluís Llach. Morda se sliši paradoksalno: preteklosti namreč ne moremo spremeniti, to je jasno. A vendarle obstaja način, da si svojo preteklost povrnemo, kot je za svoje Katalonce hotel Llach. In sicer tako, da je ne pozabimo, niti je ne mitiziramo, temveč jo v vsej pluralni razsežnosti vzamemo nase v obliki zgodovinske izkušnje, ki sooblikuje našo neponovljivo identiteto. In, če nisem preveč banalen: kot dragocen opomin, da ne bomo kdaj ponovili istih tragičnih napak.

Wednesday, April 26, 2006

»I can see over the shoulders of horror«


On this day, exactely 69 years ago, German and Italian bombers destroyed the Basque town of Gernika. Last year, when I visited this remarkable Bizkaian town, I brought with me a piece of paper with a poem I had translated from Slovene, and I left it on the monument that commemorates the massacre. It was written by the Slovenian poet Edvard Kocbek during World War II.


In a Torched Village

I lean on a wall,
it is still hot
from the long fire.
Nowhere a villager,
nowhere a criminal,
the ground sinks,
the universe falls apart,
stars perish.

Suddenly, there is 
a scent wave of violets.
I begin to listen
to gentle voices,
the grass rising for new footsteps,
ashes embrancing 
a new solidity.

A spring clatters
into a stone trough,
a cat returns
to a scorched doorstep.
I grow taller and taller,
I become a giant,
I already see 
over the shoulders of horror.

Monday, April 24, 2006

Vicent Andrés Estellés: pet prevodov


To so moji prevodi nekaterih najbolj raprezentativnih poezij katalonskega (oz. valencijskega) pesnika Vicenta Andrésa Estellésa. Zaenkrat se mi ne da podrobneje razlagati njegove biografije, zato se boste morali, ljubi bralci in ljubitelji poezije, ki vas to zanima, do nadaljnega zadovoljiti z navezavo na sledeči link. Med tem časom bom morebiti tudi izvedel, ali bo revija, ki navadno objavlja moje poskuse literarnih prevodov iz romanskih jezikov, tudi te Estellésove poezije uvrstila v eno svojih naslednjih številk.
Na primer

Med tema dvema deželama je vse moje ljudstvo
in priznam, da sem del njegovega imena.

Ausiàs March

Povojna leta so bila grenka leta,
bolj kot so to bila pred tem tri vojna leta,
zate, zame, za mnogo nam enakih,
še za tiste, ki so se bojevali v vojni.
Povojna leta so bila gluha, grenka in surova.
Niso zahtevala jeze, zahtevala so previdnosti
in zahtevala so kruh, zdravila in ljubezen.
Leta previdnosti, skrbi in opreznosti,
skrivnih paktov, krutih konformizmov.
Nekega dne so nam rekli: vojna je končana.
In zavrgli smo robove in izruvali trstike
in zaplesali na robovih in izruvali trstike
in veseli smo zaplesali na površju življenja.
Vojne je bilo konec, prišla so povojna leta.
Na ustnicah so ugasnili zvezdnati nasmehi.
In na oči so se spustile boleče pajčevine.
Pod mrežami so oznanjali trgajoče prsi.
Praznina ljubezni je rasla, vztrajno, v mednožju.
Bila so to povojna leta. Vsiljevali so ljubezen;
grobo so vsiljevali ljubezen nad lakoto in previdnost.
In bila je to žalostna ljubezen, umazana, sprevržena ljubezen.
A vendar so nas neka čustva odrešila nizkotnosti,
ki smo jih zadajali, nedolžni in kruti,
od nog do glave umazani od blata in prostaštva.
Nič več ni imelo svojega predmeta. Vojna, povojna leta…
In kdo je kaj vedel, ob zaključku? Nujno nam je bilo le živeti.
In potem, ko smo se preizkusili, surovo, grobo,
smo prišli domov s praznimi rokami
in še zdaj si včasih ogledujemo prazne roke
in šele zdaj začutimo strah, ki ga takrat nismo
in jočemo za tisto čistost, ki je ni bilo,
za tisto čistost, ki je nikoli nismo mogli živeti,
ki je nismo mogli nikjer občutiti, nikoli.

103

Med dlani mi boste vtaknili razpelo
ali tisti skromni rožni venec, prepoten in obrabljen
od vseh trenutkov žalosti in bojazni
in nobenega veselja. Nato

boste zaprli krsto. Nočem, da me vidijo.
Ob pravem trenutki hočem, da v Burjassotu,
v fari, kjer so me krstili,
zvonijo ob moji smrti. Rad bi, poleg tega,

da bi kakšna ženska iz moje vasi stopila
na ulico in vprašala: »Kdo pa je umrl?«
In da bi ji na kratko odgovorili:

»Tisti pekov sin, ki je pisal verze.«
Ali, še bolj kulturno: »Starejši
Nadaletov vnuk.« Nadenite mi očala.


(brez imena)

Ljubil sem svoje starše, ljubil sem svoje brate,
ljubil sem svojo hči, ljubil sem svojo žensko,
ljubil sem svoj poklic, ljubil sem svojo hišo,
ljubil sem svojo ulico, kako sem ljubil svoje ljudstvo
in sem ljubil svojo domovino; ljubil sem življenje,
ljubil sem brezimne ljudi, ljubil sem vse stvari,
mnogo sem grešil, Gospod, mnogo sem trpel, Gospod.
Ljubil sem Smrt, ker sem zaradi nje še bolj ljubil.


Prevzel boš

Prevzel boš glas nekega ljudstva
in to bo glas tvojega ljudstva
in boš, za vedno, ljudstvo,
in trpel boš in boš upal
in vedno boš hodil med prahom,
vedno boš dvigal oblake prahu.
Lačen boš in žejen,
ne boš mogel pisati pesmi
in vso noč boš molčal,
medtem ko bodo tvoji ljudje spali,
boš samo ti še buden
in ostal boš buden za vse ostale.
Niso te rodili, da bi spal:
rodili so te, da bi bedel
v dolgi noči tvojega ljudstva.
Ti boš živa beseda,
živa in grenka beseda.
Ne bodo obstajale več besede,
temveč človek, ki bo prevzel trpljenje
svojega ljudstva, in to bo tišina.
Nič več ne boš prešteval zlogov
in si zavezoval kravate:
ljudstvo boš, hodil boš
med grenkim prašnim oblakom,
nad življenjem in nad narodi,
v povzdignjenem stanju.
A vendar vse ne bo tišina.
Kajti izrečena bo prava beseda
in v pravem času jo boš izrekel.
Ne boš izustil svoje besede,
da bi prišel v antologije,
kajti izrekel jo boš pošteno,
togotno, ne da bi razmišljal
o nobeni prihodnosti,
ki ni prihodnost tvojega ljudstva.
Morda te bodo ubili ali se ti morda
smejali, morda te bodo ovadili;
vse to so plehke vsakdanjosti.
To, kar je pomembno, je zavest,
da nisi nič, če nisi ljudstvo.
In ti si izbral, premišljeno in resno.
Po strogem molku
odločno nadaljuješ svojo hojo.

XLII.

zelo sem ljubil življenje,
ne kot polnost, kot celovito stvar,
temveč, na primer, kot mi je všeč ta miza,
ali okus, ko poskušam to omake,
in, oh, ta redkvica, tisti nežni česen,
kaj pravite o tem osliču,
kakšna čudežna zadeva je ta češnja.

na tak način mi je všeč življenje,
ta kozarec vode,
mlado dekle, ki hodi po ulici,
to zelenje,
ta svet,
tisti
par, ki se drži za roke in se gleda v oči,
in vse s svojim malim imenom,
vedno z malo začetnico,
tako kot ta repnik,
ta popek,
kot otrokov prvi zobek.

Thursday, April 20, 2006

Un assaig de poesia en català


To so moji poskusi poezije v katalonščini. Preveč imam rad poezijo in preveč sem prepričan, da jo lahko pišeš le v maternem jeziku (ali pa vsaj v jeziku, ki ga zelo dobro obvladaš), da bi se lahko z njimi hvalil. A vendar: glede na to, da so ti moji pesniški poskusi (v bistvu gre za nekaj mojih starih poezij, ki sem jih za to priložnost prevedel v katalonščino) zmagali na samooklicani »Literarni nagradi Sant Jordi«, mislim, da jih lahko objavim v svojem blogu (še zlasti, ker močno dvomim, da jih bo kdo kdaj tudi zares prebral).
Aquests són els meus assaigs de poesies en català. Sóc massa convençut que la poesia només es pot escriure en la teva llengua materna (o almenys en una que coneixes molt bé) per a vanar-m'en. Tanmateix, com aquests meus assaigs poetics (que només són velles poesies meves que vaig traduir en català) van guanyar el autoanomenat »Premi literari Sant Jordi«, em crec que puc publicar-los en el meu bloc (sobretot perquè dubto que mai algù els llegirà).


Dia de Sant Jordi

Ja fa molt temps
que em pregunto
d’on ve
el color de les roses.
Ja fa molt temps
que em pregunto
d’on ve
l’olor de la sang.
Ja fa molt temps
que em pregunto
d’on ve
la nostra força
per a escapar cada dia
de la ferocitat
dels dracs que volen
saciar les seves boques
afamades.
Encara no he rebut resposta.
Avui, però,
et donaré una flor
vermella
i tu m’agrairàs
amb un petó
que potser em farà
entendre perquè seguim
lluitant contra
monstres que tornen
cada cop més forts,
cada cop més plens de ràbia
per a trencar el somni
de les nostres vides inestables.


El llibre

Ahir vaig obrir un llibre
i en van sortir
princeses i mags,
savis, boigs, reis,
pagesos amb fusells
de ràbia,
vaixells carregats amb or
des de llunyanes terres
i carros mullats
de la suor i dels anhels
dels que els conduïen.
Tot això va sortir
del meu llibre
i més encara,
però jo havia d’anar
al mercat,
a la botiga
i al treball
i no podia
endur m’ho tot darrere.
Era un problema
gran, però
ho he resolt
(tot i que encara
no sé com vaig
aconseguir-ho)
i ara ho veig,
ho veig molt bé:
hem de ser prudents,
car cada llibre té un món
dins de les
blanques pàgines que el formen
i es desperta
cada vegada que trenquem
llur innocència.


Poema sense nom

Quan la força
d’afrontar la vida
se me’n va,
escric una poesia.
És la meva manera
de renovar l’aliança
amb aquest món
(que potser no és el millor
però és el nostre
i no en tenim cap altre).
Amb els mots
intento fer un pont
que connecti els meus anhels
amb la gràcia
de la realitat que ens envolta.
No sé si ho faig bé.
Però no puc
fer-ho d’altra manera,
ara ja la nit s’acosta,
el dia m’ha cansat
i el demà necessitarà
més força.


El gat

Ahir vaig veure un gat
que dormia
entre les escombraries
de les nostres vides
plenes de desigs
trencats.
I em deia:
coneix el
gat l’absurd d’un temps
que balla vertiginosament
entre les escombraries
del nostre món
i els somnis
d’aventures que feia Adam
en la serenitat de l’Eden?
Potser. Però és que
gens no li interessa.
Sóc jo el boig
que tot el jorn
em preguntava
si hem d’envejar-lo.